Jedro

Ob dejstvu, da plače iz ponovnega zavarovanja po reaktivaciji ne vplivajo na višino pokojninske osnove, saj je glede na mehanografsko obdelavo še vedno najugodnejša pokojninska osnova na podlagi plač iz obdobja pred reaktivacijo, je starostna pokojnina z izpodbijanim drugostopenjskim upravnim aktom zakonito priznana v določenem mesečnem znesku.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na odpravo drugostopenjske odločbe št. ... z dne 16. 1. 2012, ker je presodilo, da je pravilna in zakonita. S citiranim drugostopenjskim upravnim aktom je bila namreč v postopku revizije prvostopenjska odločba iste opr. št. z dne 15. 9. 2011 spremenjena tako, da je v postopku ponovne odmere starostne pokojnine tožniku od 1. 8. 2011 priznana pokojninska dajatev v znesku 862,31 EUR na mesec, namesto 919,45 EUR, kot je bilo odločeno s prvostopenjskim posamičnim upravnim aktom.

Zoper sodbo prvostopenjskega sodišča je tožnik po pooblaščenem odvetniku vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabljenega materialnega prava s predlogom na njeno spremembo v smeri stroškovne ugoditve tožbenemu zahtevku. Vztraja, da ni bil uživalec pokojnine po ZPIZ-92. To naj bi bilo razvidno iz 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, ko sodišče ugotavlja, da se je prvič upokojil 1. 2. 1996, se nato 16. 2. 1996 ponovno vključil v obvezno zavarovanje s polnim delovnim časom in ostal v zavarovanju do 31. 7. 2011. Po stališču pritožbe se 417. člen ZPIZ-1 nanaša na tisto kategorijo zavarovancev, ki uživajo pokojnino, medtem ko jo tožnik ni, saj zakon ne uporablja odvečnih izrazov, ampak vsaka beseda ima svoj smisel in pomen.

Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka navedbe tožnika. Poudarja, da gre v konkretnem primeru za dejansko stanje iz tretjega odstavka 417. člena ZPIZ-1, saj je bil tožnik nedvomno uživalec starostne pokojnine po ZPIZ-92. Sicer pa zakon ne predpisuje, koliko dni najmanj bi se pokojnina morala uživati oziroma, če sploh izplačevati, da se oseba šteje za uživalca. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana zavrnilna sodba izdana ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Glede na to, da vsebuje prvostopenjska sodba bistveno pravilne dejanske in pravne razloge, je potrebno v zvezi s pritožbenimi navedbami ponovno poudariti predvsem naslednje.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je tudi po stališču pritožbenega sodišča izključno podana v 417. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1). Gre za prehodno določbo ZPIZ-1, ki ureja ponovno odmero oz. odstotno povečanje pokojnine uživalcem pokojninskih dajatev, uveljavljenih po prejšnjih predpisih. Prvi odstavek 417. člena citiranega ZPIZ-1, ki se nanaša na uživalce delne pokojnine, določa, da se delna pokojnina priznana po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, ob prenehanju zavarovanja odmeri ob upoštevanju naknadno dopolnjene zavarovalne dobe, v primeru, da je to zanj ugodneje, pa tudi ob upoštevanju plače. Z drugim odstavkom istega člena je pri ponovni odmeri pokojnine izključena uporaba 53. člena, ki določa zmanjšanje starostne pokojnine za vsak mesec starosti, ki manjka do dopolnjene polne starosti oziroma povečanje za vsak mesec zavarovanja po dopolnitvi z zakonom predpisane starosti. V tretjem odstavku 417. ZPIZ-1 člena pa je izrecno urejeno, da se na način, določen v prvem in drugem odstavku ob prenehanju zavarovanja, odmeri pokojnina tudi uživalcu pokojnine, priznane po predpisih, veljavnih do uveljavitve zakona, ki se je ponovno vključil v zavarovanje.

Določbo tretjega odstavka 417. člena ZPIZ-1 v delu besedila, ki se nanaša na pojem „uživalca pokojnine“, je seveda mogoče pravilno razlagati in uporabiti le v povezavi z definicijo iz 8. člena ZPIZ-1. Za uživalce pokojnine po tej določbi pa med drugim štejejo tudi osebe, ki imajo v skladu z zakonom ali mednarodnim sporazumom pravico do uživanja starostne, invalidske ali družinske pokojnine. Takšno dejansko stanje je podano tudi v predmetni zadevi, kot je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče in pred njim že tožena stranka v izpodbijanem drugostopenjskem upravnem aktu. Pritožnikovo zatrjevanje, da sploh ni bil uživalec pokojnine, ob navedeni zakonski ureditvi in ugotovljenem dejanskem stanju, ni utemeljeno.

Nobenega dvoma namreč ni, da je bila z odločbo št. ... z dne 11. 3. 1997 tožniku pravica do starostne pokojnine od 1. 2. 1996 dalje (ob dopolnjenih 65. letih starosti in 34. letih ter 8-ih mesecih dopolnjene pokojninske dobe), priznana na podlagi tedaj veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Slovenije (Ur. l. RS, št. 12/92 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92). Ker se je tožnik reaktiviral, saj se je s 16. 2. 1996 ponovno vključil v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje s polnim delovnim časom in tako bil ponovno zavarovan vse do 31. 7. 2011, je mogoče pokojninsko dajatev ponovno odmeriti ali odstotno povečati le po 417. členu ZPIZ-1. Ob dejstvu, da plače iz ponovnega zavarovanja po reaktivaciji 16. 2. 1996 ne vplivajo na višino pokojninske osnove, saj je glede na mehanografsko obdelavo še vedno najugodnejša pokojninska osnova na podlagi plač iz obdobja od 1975 do 1984, je starostna pokojnina z izpodbijanim drugostopenjskim upravnim aktom za dopolnjenih 50 let, 2 meseca in 3 dni pokojninske dobe pravilno odmerjena v višini 99,25 % od že ugotovljene pokojninske osnove 90.302,91 SIT ter z upoštevanjem vseh uskladitev na dan 1. 8. 2011 zakonito priznana v znesku 862,31 EUR na mesec.

Ker pritožnikove navedbe, da sploh ni bil uživalec pokojnine, niso utemeljene, saj je odločilno že dejstvo, da je imel pravico do uživanja pokojnine, je bil posledično tožbeni zahtevek ob pravilno uporabljenem materialnem pravu utemeljeno zavrnjen in je iz istih razlogov morala tudi pritožba ostati brezuspešna. Na podlagi 353. člena ZPP je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.