Jedro

Okoliščina, da v prejšnjem postopku niso bili upoštevani določeni materialnopravni predpisi, ne predstavlja razloga za obnovo postopka niti po 1. niti po kateri drugi točki 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora z dne 1.12.1992 v izreku pod točko 1. odpravi in odloči: Sklep Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora občine z dne 23.10.1991 se odpravi v delu, ki se nanaša na obnovo postopka, ki je bil končan z lokacijskim dovoljenjem z dne 21.9.1990 in odločbo o spremembi tega dovoljenja z dne 22.2.1991.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, (1.) da se odpravi sklep Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora občine, s katerim je bila dovoljena obnova postopka za izdajo lokacijskega in gradbenega dovoljenja tožniku za gradnjo male hidroelektrarne na parc. št. 374 in (2.) da se zavrže predlog Ribiške družine za obnovo lokacijskega postopka, ki se je končal z odločbo in s spremembo te odločbe. V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka ugotavlja, da je organ prve stopnje ravnal napačno, ko je štel, da je razlog za obnovo postopka podan v okoliščini, da v prejšnjem postopku niso bili upoštevani pogoji, ki jih določa 15. člen zakona o sladkovodnem ribištvu. Če upravni organ zakona, ki je že veljal v času prejšnjega postopka, ni upošteval, predstavlja ta okoliščina, če je podana, kršitev materialnega zakona, kar pa ni zakoniti razlog za obnovo postopka v smislu 1. točke 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Predlagatelj obnove postopka, Ribiška družina, nastopa glede na določbo 37. člena navedenega zakona v izvrševanju javnega pooblastila, kar pa ji ne daje položaja stranke v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja. Razlog za obnovo postopka ni bil podan niti po 1. niti po 9. točki 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku, zato je sklep o dovolitvi obnove postopka odpravila, predlog za obnovo postopka za zavrgla. Pri odločanju o predlogu za obnovo postopka se je omejila na tisti del predloga, ki sodi v njeno stvarno pristojnost, to je na del, ki se nanaša na obnovo postopka za izdajo lokacijskega dovoljenja.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo s tem, da je odločila tudi o tistem delu sklepa o dovolitvi obnove postopka, ki se nanaša na postopek za izdajo gradbenega dovoljenja, odločala kot nepristojni organ, saj bi moralo o tem delu sklepa kot pritožbeni organ odločati Ministrstvo za industrijo in gradbeništvo. Upravni postopek je tako na prvi kot na drugi stopnji potekal v neskladju z zakonom o splošnem upravnem postopku, zato tožnik, ki je pritožbo v skladu s pravnim poukom iz prvostopne odločbe naslovil samo na toženo stranko, meni, da je prizadet njegov pravni interes. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo v 1. točki izreka v delu, v katerem je odpravila sklep organa prve stopnje glede izdaje gradbenega dovoljenja, odpravi.

Tožena stranka vztraja pri razlogih napadene odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Iz podatkov predloženih upravnih spisov izhaja, da je organ prve stopnje s sklepom o dovolitvi obnove postopka z dne 23.10.1991 odločil o obnovi postopka, ki se je končal z izdajo lokacijskega dovoljenja in o obnovi postopka, ki se je končal z izdajo gradbenega dovoljenja, kar pomeni, da je z enim aktom hkrati odločil v dveh različnih upravnih stvareh. Tožena stranka je ob reševanju tožnikove pritožbe navedeni sklep odpravila v celoti. V tej zadevi ni sporno, da tožena stranka ni pristojni organ za odločanje o pritožbah zoper odločbe ali sklepe, ki jih izdajajo občinski upravni organi v gradbenih zadevah. S tem, da je tožena stranka odločila o tožnikovi pritožbi tudi glede tistega dela sklepa upravnega organa prve stopnje, ki se nanaša na dovolitev obnove postopka, končanega z izdajo gradbenega dovoljenja, je odločala kot nepristojni organ, in v tem delu je izpodbijana odločba nezakonita, tožba pa utemeljena, zato ji je sodišče ugodilo in odločbo v izpodbijanem delu odpravilo (2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih).

Iz podatkov upravnega postopka je dalje razvidno, da je ribiška družina predlagala obnovo postopka, ki se je končal z izdajo lokacijskega dovoljenja z dne 21.9.1990 in odločbo o njegovi spremembi z dne 22.2.1991, iz razloga, ker upravni organ prve stopnje v prejšnjem postopku ni zahteval mnenja Zavoda za ribištvo in ker ni upoštevan interes ribištva, da imajo ribe naravne prehode, kar je v nasprotju z določbami 15. člena zakona o sladkovodnem ribištvu (Uradni list SRS, št. 25/76 in 21/78) ter iz razloga, ker Ribiška družina, kot upravljalec ribiškega okolišča, katerega interesi so z izgradnjo male hidroelektrarne v neposredno prizadeti, ni imela možnosti udeleževati se postopka za izdajo lokacijskega dovoljenja kot stranka. Upravni organ prve stopnje je s sklepom o dovolitvi obnove postopka, ki se je končal z izdajo lokacijskega dovoljenja, dovolil obnovo postopka iz razloga po 1. točki 249. člena zakona o upravnem postopku (ZUP), ker je menil, da neupoštevanje pogojev iz 15. člena zakona o sladkovodnem ribištvu predstavlja nova dejstva, ki v lokacijskem postopku niso bila upoštevana, pa bi morala biti. Sodišče je ugotovilo, da je takšna odločitev v nasprotju z določbami 249. in 256. člena zakona o splošnem upravnem postopku, saj okoliščina, da v prejšnjem postopku niso bili upoštevani določeni materialnopravni predpisi, ne predstavlja razloga za obnovo postopka niti po 1. niti po katerikoli točki 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku, predlagatelj obnove postopka, ki je v prejšnjem postopku izdal dne 12.5.1989 tožniku soglasje za gradnjo male hidroelektrarne, pa razlogov za obnovo postopka tudi ni verjetno izkazal. Sklep o dovolitvi obnove postopka, ki ga je tožnik izpodbijal s pritožbo v delu, ki se nanaša na obnovo postopka, ki se je končal z izdajo lokacijskega dovoljenja in z odločbo o spremembi le-tega, je torej nezakonit, zato je sodišče na podlagi 3. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih odločilo, da se odpravi. Pri odločanju o tej upravni stvari je upoštevalo, da je bil predlog za obnovo postopka, ki se je končal z izdajo lokacijskega dovoljenja, zavržen že z neizpodbijanim delom (2. točka izreka) uvodoma navedene odločbe tožene stranke, ki je pravnomočen.

Sodišče je zakon o upravnih sporih in zakon o splošnem upravnem postopku na podlagi 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) pri svojem odločanju smiselno uporabilo kot republiški predpis.