Jedro

Stališče, da se delavec pravici, do katere je upravičen po zakonu, ter izplačilu iz takšnega naslova ne more veljavno odpovedati, se je v sodni praksi uveljavilo v posledici odločbe Ustavnega sodišča RS Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005, ki se je nanašala na vprašanje veljavne odpovedi pravici do odpravnine. Vrhovno sodišče RS pa je v sklepu VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019 (v zadevi, ki je bila prav tako iz naslova nadur, v njej pa je vrhovno sodišče ugotovilo, da nižji sodišči nista pravilno upoštevali sporazuma med strankama o tem, da so vse obveznosti delodajalca do delavca poravnane) pojasnilo, da takšno stališče ni v celoti pravilno. Poudarilo je, da se delavec zgolj vnaprej ne more veljavno odpovedati pravici iz delovnega razmerja, medtem ko s pravico, ki jo je že pridobil oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, lahko prosto razpolaga in se ji tudi odpove.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se spremeni tako, da: - se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati znesek 1.776,55 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2017 dalje do plačila.

- Tožnik krije sam svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške postopka v višini 839,83 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 390,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati znesek 1.776,55 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.11.2017 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek (za plačilo 654,83 EUR s pp) je zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti pravdne stroške v znesku 475,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo dokaze tožene stranke. Napačno se je opredelilo do vsebine sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, iz katerega izhaja, da so tožniku vse obveznosti s strani tožene stranke poravnane, razen zadnje oktobrske plače. Navedeno ne predstavlja odpovedi pravicam iz delovnega razmerja. Tožnik je v drugem sporu, ki se vodi pred rednim sodiščem glede posojilne pogodbe, izpovedal, da je med strankama vse poravnano. Tožena stranka mu je denar nakazovala tudi preko računa, ki ga je imel odprtega kot s. p. Nadurno delo tožniku tudi ni bilo odrejeno. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži plačilo njenih stroškov prvo in drugostopenjskega postopka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o zahtveku iz naslova nadur za čas od januarja 2014 do avgusta 2015 glede listine z dne 2. 10. 2017 (označene kot Zadeva: Sporazumna odpoved s strani delavca), v kateri je tožnik izjavil, da z dnem 30. 10. 2017 prekinja delovno razmerje, ter da so s strani tožene stranke poravnane vse obveznosti, razen oktobrske plače, v skladu z do sedaj uveljavljenim stališčem v sodni praksi štelo, da takšna izjava ne predstavlja veljavne odpovedi delavca terjatvam iz delovnega razmerja, zaradi česar je izvedlo dodatne dokaze za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka.

7. Stališče, da se delavec pravici, do katere je upravičen po zakonu, ter izplačilu iz takšnega naslova ne more veljavno odpovedati, se je v sodni praksi uveljavilo v posledici odločbe Ustavnega sodišča RS Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005, ki se je nanašala na vprašanje veljavne odpovedi pravici do odpravnine. Vrhovno sodišče RS pa je v sklepu VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019 (v zadevi, ki je bila prav tako iz naslova nadur, v njej pa je vrhovno sodišče ugotovilo, da nižji sodišči nista pravilno upoštevali sporazuma med strankama o tem, da so vse obveznosti delodajalca do delavca poravnane) pojasnilo, da takšno stališče ni v celoti pravilno. Poudarilo je, da se delavec zgolj vnaprej ne more veljavno odpovedati pravici iz delovnega razmerja, medtem ko s pravico, ki jo je že pridobil oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, lahko prosto razpolaga in se ji tudi odpove.

8. Pritožba kritizira dokazno oceno in upoštevanje pravil o trditvenem in dokaznem bremenu, na kar pa pritožbeno sodišče obširneje ne odgovarja (razen na kratko, da bi se z dokaznimi zaključki strinjalo, če ne bi prišlo do spremenjene sodne prakse), saj to za odločitev o pritožbi niti ni pomembno. V posledici upoštevanja tožnikove izjave kot veljavne ostali dokazni zaključki ali stališča sodišča prve stopnje (ter posledično pritožbe) o temelju in višini obravnavane terjatve niso relevantni.

9. Odločilno dejstvo spora je zgolj še v tem, da je tožnik izjavil, da so vse zapadle obveznosti tožene stranke do njega poravnane, bistveno stališče pa je v tem, da takšna izjava sama po sebi ni neveljavna. Tožnik namreč ni uveljavljal kakšnih drugih okoliščin, ki bi bile relevantne za presojo njegove volje ali razsodnosti pri podaji izjave, da so vse (zapadle) obveznosti tožene stranke do njega poravnane. V navedenem ni podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku.

10. Zato se pritožbi ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se zahtevek zavrne (5. alineja 358. člena ZPP), kar pa zaradi spremenjenega uspeha strank v postopku vpliva tudi na spremenjeno odločitev o stroških postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je toženi stranki stroške postopka odmerilo v višini 839,83 EUR, nakar je zaradi delnega uspeha strank v postopku, toženi stranki naložilo plačilo tožnikovih stroškov v višini 475,18 EUR. Ker je tožena stranka na podlagi spremenjene odločitve uspela v celoti, se ji priznajo celotni stroški v višini 839,83 EUR.

11. Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, toženi stranki, ki je s pritožbo uspela, pa je dolžan povrniti 375 točk točk za pritožbo, 2 % materialne stroške in 22 % DDV, kar znaša 280,00 EUR, s plačano sodno takso za pritožbo (110,00 EUR) pa 390,00 EUR (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).