Jedro

Odškodninske terjatve za škodo, ki zaradi učinkovanja škodljivih emisij stalno nastajajo, prav tako zastarajo in ZOR za takšne odškodninske terjatve ne predvideva izjem. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo začetek teka zastaralnega roka, odkar so bile emisije v nespremenjenem obsegu tožnikoma znane.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožnikoma znesek 27.388,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2000 dalje do plačila v roku 15 dni pod izvršbo in da jima je dolžan povrniti stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. Tožnikoma pa je naložilo, da sta dolžna solidarno povrniti tožencu pravdne stroške v znesku 3.393,42 EUR v roku 15 dni od pravnomočnosti te sodbe.

Proti sodbi sta tožnika vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodišču sta očitala, da se je oprlo na zmotno materialnopravno podlago, saj nista zahtevala odškodnine za nematerialno škodo ampak za materialno škodo, opredeljeno v 155. členu ZOR. Škoda, ki nastane s prekršitvijo pravice do zdravega okolja, je nepremoženjska škoda, škoda, ki se odraža kot oškodovanje premoženja, pa je premoženjska škoda. Sodišču sta nadalje očitala, da je zmotno razlagalo začetek teka zastaralnega roka od takrat, ko je do škode prišlo, saj sta tožnika takrat še sama uporabljala nepremičnino in še nista bila prikrajšana. Nepremičnina je imela zanju nespremenjeno vrednost, dokler se nista odločila, da jo prodata. V skladu s 361. členom ZOR prične zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega. Po določbi 376. člena zastaranje za odškodninsko terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je napravil. Objektivni rok petih let pa je vezan na nastanek škode. Dokler tožnika nista pričela prodajati hiše, nista mogla vedeti, da jima je škoda nastala prav zaradi bližine kurje farme, ki je bila v podaljšku zgrajena nezakonito. Subjektivni in objektivni zastaralni rok je namreč sodna praksa razlagala z dejanskim prikrajšanjem premoženja in ne z neko predpostavko. Če bi tožnika ves čas bivala v stanovanjski hiši, toženčev nedovoljen poseg v zvezi z gradnjo kurje farme ne bi povzročil materialnega prikrajšanja temveč kvečjemu nepremoženjsko škodo, ki pa je ne zahtevata. Prikrajšanje na premoženju sta lahko ugotovila šele s prodajo nepremičnine, zato je zastaralni rok pričel teči šele takrat. O tem je vedel povedati tudi J. K., ki je kot posrednik nepremičnino prodajal. Prikrajšanje na dan prodaje je ugotovil tudi izvedenec A. B. Odločitev sodišča je zato materialnopravno zmotna. Pritožnika predlagata, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in tožencu naložijo v plačilo vsi pravdni in pritožbeni stroški, podredno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženec je v odgovoru na pritožbo le tej nasprotoval in predlagal njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe, zahteval pa je tudi povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločalo o odškodninskem zahtevku zaradi škode, ki je nastala tožnikoma v obliki izpadlega dobička pri prodaji nepremičnine dne 10. 7. 2000. Znesek 27.388,58 EUR predstavlja razliko med tržno vrednostjo nepremičnine, kot jo je ugotovil cenilec J. K., in kupnino, za katero sta tožnika nepremičnino uspela prodati. Sodišče je pri obravnavi takšnega zahtevka pravilno izhajalo iz tožbenih trditev, ki kot vzrok za takšno škodo navajajo le, da sta tožnika prejela nižjo kupnino od pričakovane zaradi toženčeve izgradnje dveh večjih proizvodnih obratov za rejo perutnine na sosednjem zemljišču in zaradi pojava emisij ob izvajanju dejavnosti reje perutnine v teh novozgrajenih obratih. Sodišče je na tožbena zatrjevanja v skladu z določbo 7. in 212. člena ZPP vezano, saj lahko opre svojo odločitev samo na dejstva, ki so jih navedle stranke.

Ker je toženec ugovarjal zastaranje, je sodišče pravilno pred vsebinskim odločanjem o tožbenem zahtevku presojalo, ali je bila tožba z dne 27. 12. 2000 vložena pravočasno. Pri tem se je oprlo na pravilno materialnopravno podlago, to je 376. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, ki ga je v obravnavani zadevi potrebno uporabiti na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ), ki določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v 3. letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (I. odstavek); v vsakem primeru pa zastara terjatev v 5. letih, odkar je škoda nastala (II. odstavek). Glede na tožbena zatrjevanja je sodišče prve stopnje pravilno presojalo začetek teka zastaralnega roka, odkar so bile emisije v nespremenjenem obsegu tožnikoma znane. Odškodninske terjatve za škodo, ki zaradi učinkovanja škodljivih emisij stalno nastajajo, namreč prav tako zastarajo in ZOR za takšne odškodninske terjatve ne predvideva izjem.

Pritožbeno ni izpodbijano, da je bila gradnja zadnjega objekta popolnoma končana v začetku leta 1989 in da so bila zato vsaj že v letu 1989 tožnikoma znana dejstva o lokaciji in velikosti obeh novozgrajenih proizvodnih objektov, pa tudi dejstva o naravi, vrsti in obsegu emisij iz perutninske proizvodnje. To pa so tudi tožbeno zatrjevani vzroki za nižjo vrednost nepremičnine od pričakovane. Tožnika bi tako lahko že v letu 1989 ugotovila manjšo vrednost nepremičnine zaradi nastalih emisij, saj je bila le ta objektivno določljiva. Sodišče je zato pravilno ugotovilo, da je zastaralni rok začel teči leta 1989. Ne drži, kot sta v pritožbi navedla tožnika, da dokler nista začela nepremičnine prodajati, nista mogla vedeti, da jima je škoda nastala prav zaradi nezakonito zgrajene kurje farme. Škoda zaradi zmanjšanja vrednosti stvari, ki je bila ob škodnem dogodku poškodovana, namreč ne nastane šele, ko (in če) oškodovanec takšno stvar proda in pri tem doseže nižjo kupnino, kot bi jo dosegel, če stvar ne bi bila poškodovana. Ta škoda nastane že s samo poškodbo stvari. Zato tudi potek zastaralnega roka ne more biti odvisen od volje oškodovanca, ali in kdaj ima namen nepremičnino prodati oz. kdaj mu jo bo dejansko uspelo prodati. Ob zatrjevanju tožnikov, da sta za nepremičnino prejela nižjo kupnino od pričakovane zgolj zaradi vplivov sosednje kurje farme, ki so jima bili znani že v letu 1989, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo začetek teka zastaralnega roka in v skladu s 376. členom ZOR tudi pravilno zaključilo, da je odškodninski tožbeni zahtevek v tožbi, vloženi leta 2000, zastaran.

Pritožnikoma je še pojasniti, kot izhaja že iz obrazložitve izpodbijane sodbe, da izpolnjevanje oz. neizpolnjevanje upravnih pogojev za gradnjo pri presoji obravnavane zadeve ni odločilno. Prav tako je neutemeljen nadaljnji pritožbeni očitek, da bi lahko sodišče o zahtevku odločilo že prej in ne šele po devetih letih, saj to ne vpliva na pravilnost izpodbijane odločitve.

Pritožbene navedbe, da je sodišče napačno razlogovalo začetek teka zastaralnega roka, se ob trditveni podlagi, ki temelji zgolj na emisijah in nedovoljeni gradnji, tako izkažejo za neutemeljene. Pritožbo tožnikov je zato ob obrazloženem zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobene od kršitev, na katere mora ob pritožbenem preizkusu paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP).

Ker tožnika s svojo pritožbo nista uspela, morata sama trpeti svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 154. člena ZPP).

Toženec pa z odgovorom na pritožbo ni z ničemer pripomogel k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato je njegov odgovor na pritožbo šteti kot nepotreben in mora sam trpeti svoje stroške odgovora na pritožbo (I. odstavek 155. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 165. člena ZPP).