Jedro

Da lahko sodišče upošteva datum dejanskega prejema pisanja, mora stranka najprej dokazati, da je prišlo do kršitev pravil o vročanju.

Plačilo obresti od neplačanih obresti je mogoče zahtevati samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka delno spremeni tako, da se zavrne zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.365,79 EUR od 24. 9. 2015 do 29. 10. 2017. II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se prvostopenjska odločba v izpodbijani I. in III. točki izreka ter v nespremenjenem delu izpodbijane II. točke izreka potrdi.

III. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Uvodno pojasnilo

1. Postopek v tej zadevi se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Po ugovoru dolžnika (sedaj tožene stranke) proti sklepu o izvršbi z dne 30. 10. 2017 je izvršilno sodišče s sklepom VL 100306/2017 z dne 5. 1. 2018 sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in odločilo, da se bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena Zakona o zavarovanju in izvršbi).

Izpodbijana sodba

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (pravilno: sklep) v celoti razveljavilo sklep o izvršbi z dne 30. 10. 2017 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve sodbe plačati znesek v višini 1.365,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2015 dalje do plačila (II. točka izreka). V III. točki izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti izvršilne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 27. 11. 2017 dalje do plačila. V IV. točki izreka v zvezi s popravnim sklepom z dne 23. 8. 2018 pa je odločilo , da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 107,29 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba in odgovor na pritožbo

3. Proti I., II. in III. točki izreka se je tožena stranka pravočasno pritožila. Njen nosilni pritožbeni očitek je bil, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je odgovor na dopolnitev tožbe vložila prepozno. Navedla je, da je vlogo tožeče stranke prejela šele 27. 4. 2018, ko ji je bila ta puščena v nabiralniku. Obvestila o prejemu pošiljke ni prejela, zato ni mogla vedeti, da jo na pošti čaka pošiljka. Dopustila pa je možnost, da je pri vročanju prišlo do napake in se je obvestilo o prispelem pismu izgubilo. V skladu s pozivom sodišča prve stopnje, da je odgovor na vlogo tožeče stranke mogoče vložiti v roku osem dni od prejema vloge (in ne od fiktivne vročitve), je tako odgovor na vlogo tožeče stranke vložila dne 7. 5. 2018, kar je glede na to, da 5. 5. 2018 ni bil delovni dan, pač pa sobota, pravočasno. Poleg navedenega je predlagala, da sodišče upošteva, da je tožeča stranka tožbo za neobstoječo oziroma fiktivno terjatev vložila izven zakonskega roka, v katerem bi lahko terjala tako terjatev, če bi ta obstajala. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

K odločitvi o pritožbi

5. Pritožba je delno utemeljena.

Posebnosti spora majhne vrednosti

6. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarski spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP). O pritožbi zoper sodbo in sklep je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sodišče prve stopnje izda v takem postopku, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP).

Vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje in presoja sodišča prve stopnje

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo naslednja pravno odločilna dejstva: (1) da sta pravdni stranki poslovno sodelovali, in sicer je tožeča stranka na podlagi naročila tožene stranke, toženi stranki dobavljala pelete, (2) da je tožeča stranka toženi stranki za opravljene dobave izstavila račune, ki jih je tožena stranka poravnala z zamudo, (3) da so zakonske zamudne obresti, ki so posledica zamude tožene stranke pri plačevanju izstavljenih računov, na dan 23. 9. 2015, znašale 1.369,79 EUR (navedeni znesek predstavlja predmet tožbenega zahtevka).

8. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.369,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2015 dalje do plačila. Svojo odločitev je oprlo na 9., 299. in 378. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ).

9. V sporu majhne vrednosti (primerjaj prvi odstavek 495. člena ZPP) je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, ki ga med postopkom ugotovi sodišče prve stopnje (prvi odstavek 458. člena ZPP). Torej je vezano na prej povzete dejanske ugotovitve. Pritožbeni očitek, da je šlo za neobstoječo oziroma fiktivno terjatev predstavlja grajanje popolnosti in pravilnosti ugotovljenega stanja, in glede na navedeno ne more biti predmet pritožbenega preizkusa.

Glede v pritožbi uveljavljanega ugovora zastaranja

10. Tožena stranka je v pritožbi smiselno zatrjevala, da je vtoževana terjatev zastarala. Na zastaranje se sodišče v skladu s tretjim odstavkom 335. člena OZ ne sme ozirati, če se dolžnik nanj ne sklicuje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ugovora zastaranja v (pravočasnih) vlogah, dovoljenih v sporu majhne vrednosti, ni podala. Zato predstavlja ugovor zastaranja nedopustno pritožbeno novoto, ki je sodišče druge stopnje ni moglo upoštevati (tretji odstavek 337. člena ZPP).

Odgovor na pritožbeni očitek, da je bila vloga tožene stranke z dne 7. 5. 2018 vložena pravočasno

11. Postopek v sporih majhne vrednosti poteka na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj. Vsa dejstva in dokaze morata pravdni stranki navesti že v tožbi in odgovoru na tožbo (451. člen ZPP) oziroma v konkretnem postopku, ki se je začel kot izvršba na podlagi verodostojne listine, v svoji prvi pripravljalni vlogi po ugovoru proti izdanem sklepu o izvršbi. Vsaka od pravdnih strank lahko nato vloži še po eno pripravljalno vlogo (drugi odstavek 452. člena ZPP). Rok za odgovor na dovoljeno vlogo nasprotne stranke v sporih majhne vrednosti znaša osem dni (prim. 452. člen ZPP). Dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v vlogah, ki niso navedene v 451. in 452. členu ZPP oziroma izven določenih rokov, se ne upoštevajo (453. člen ZPP).

12. Sodišče prve stopnje dejstev in dokazov, ki jih je tožena stranka podala v vlogi z dne 7. 5. 2018 kot odgovor na dopolnitev tožbe, pri odločanju ni upoštevalo. Ugotovilo je, da je tožena stranka to vlogo vložila prepozno, torej izven osemdnevnega roka iz prvega odstavka 452. člena ZPP.

13. Iz listinske dokumentacije v spisu je razvidno, da je sodišče prve stopnje odredilo, da se toženi stranki dopolnitev tožbe, skupaj s pozivom, da lahko na to vlogo odgovori v roku osem dni od vročitve, vroči osebno. To v skladu s tretjem odstavkom 142. člena ZPP pomeni, da v primeru, ko vročevalec naslovnika sodne pošiljke ne najde, v nabiralniku pusti obvestilo, kje ga pisanje čaka in rok 15 dni, v katerem ga mora naslovnik dvigniti. Če naslovnik pisanja v 15 dneh od prejema obvestila ne dvigne, v skladu s četrtim odstavkom 142. člena ZPP vročitev šteje za opravljeno na zadnji dan 15 - dnevnega roka (fikcija vročitve).

14. Iz podatkov v spisu, na katere se je v šesti točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno oprlo (tudi) sodišče prve stopnje, oziroma iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi (ki je pripeto k list. št. 30c) je razvidno, da v tem primeru priporočenega pisma (ki je vsebovalo dopolnitev tožbe in poziv toženi stranki, naj nanjo odgovori) toženi stranki ob poskusu vročitve ni bilo mogoče osebno izročiti. Zato je bilo dne 11. 4. 2018 v njenem hišnem predalčniku puščeno obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem ga mora dvigniti. Ker tožena stranka pisma v tem roku ni dvignila, ji je bilo pisanje po poteku roka puščeno v hišnem predalčniku.

15. Obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP). Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Vendar pa le pavšalni pritožbeni navedbi, da „tožena stranka ni prejela obvestila o prejemu pošiljke“ (tj. obvestila iz tretjega odstavka 142. člena ZPP) in da „tožena stranka dopušča možnost, da je pri vročanju prišlo do napake in se je obvestilo o prispelem pismu izgubilo“, za kaj takšnega ne zadoščata.1 Če bi lahko že samo takšni navedbi izpodbili zakonsko domnevo (o vročitvi), bi bilo to v nasprotju z namenom, zaradi katerega je ZPP takšno dokazno moč javnim listinam sploh določil. Ta je namreč določena ravno zaradi zaupanja v ravnanja nosilcev javnih pooblastil. 16. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bila sodna pošiljka toženi stranki vročena na podlagi fikcije dne 26. 4. 2018, osem dnevni rok za odgovor na dopolnitev tožbe pa se je iztekel s pretekom 4. 5. 2018 (petek). Vloga tožene stranke, poslana priporočeno po pošti dne 7. 5. 2018, je tako prepozna. Odločitev sodišča prve stopnje, da navedb in dokazov tožene stranke v tej vlogi ni upoštevalo, se izkaže kot pravilna. Zato ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

17. Ob vsem povedanem je neutemeljeno tudi sklicevanje tožene stranke na datum, ko naj bi pisanje dejansko prejela. Da lahko sodišče upošteva datum dejanskega prejema pisanja v pomenu šestega odstavka 139. člena ZPP, mora tožena stranka najprej izkazati, da je prišlo do kršitev pravil o vročanju. To pa toženi stranki ni uspelo.

Glede pravilne uporabe materialnega prava, na katerega pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

18. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki materialnopravno napačno priznalo zakonske zamudne obresti od zneska 1.365,79 EUR (ki predstavlja obračunane zamudne obresti zaradi zamude pri plačilu računov) od 24. 9. 2015 dalje do plačila, torej tudi za obdobje pred vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Takšna odločitev ni v skladu s 381. členom OZ, po katerem je mogoče zahtevati plačilo obresti od neplačanih obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Ker je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine 30. 10. 2017, ima pravico, da od obračunanih zamudnih obresti zahteva zakonske zamudne obresti šele od tega dne dalje.

19. Glede na navedeno je pritožba tožene stranke delno utemeljena. Zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter pete alineje 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo tožene stranke zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede pravdnih stroškov

20. Ker obrazložena sprememba izpodbijane sodbe ni vplivala na uspeh strank v pravdi, ki se ugotavlja glede na uspeh z glavno terjatvijo, ni bilo podlage za spremembo stroškovne odločitve iz izpodbijane III. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

21. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v delu obrestnega dela zahtevka, glede katerega niso nastali posebni pritožbeni stroški, nosi sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Prim. VSL Sklep II Cpg 118/2018 z dne 13.7.2018 in VSL Sklep II Cpg 503/2018 z dne 28. 8. 2018.