Jedro

V skladu s pravno teorijo in sodno prakso je regulacijska začasna odredba dopustna le v nujnih primerih, ko je treba na ta način začasno urediti sporno pravno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), ali če dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), seveda ob predhodno izpolnjenem pogoju, da upnik izkaže verjeten obstoj terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Hkrati se lahko regulacijska začasna odredba izda le pod nadaljnjim pogojem in sicer, da je kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, pozneje po sodbi, s katero bi sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje (tako imenovani pogoj reverzibilnosti). V luči navedenih odločb SEU ter upoštevaje cilje Direktive 93/13/EGS pritožbeno sodišče meni, da sodišče prve stopnje predloga za izdajo začasne odredbe v obravnavani zadevi ni presojalo v smislu ciljev in temeljnih načel, ki iz Direktive 93/13/EGS izhajajo (predvsem obveznosti nadzora in načela učinkovitosti), in ki omogočajo nacionalnemu sodišču, da pogoje za izdajo začasne odredbe, kot jih določa ZIZ kot nacionalni predpis, razlaga skladno in lojalno s pravom EU. To v konkretnem primeru, ko sta že sama tožnika predlagala izdajo začasne odredbe, pomeni, da mora sodišče ob odločanju o predlagani začasni odredbi upoštevati vse navedbe in dokaze, ki so vloženi v spis. V tem primeru tudi ni izključeno materialno procesno vodstvo, kolikor sodišče meni, da so v zvezi s predlagano začasno odredbo navedene trditve in dokazi pomanjkljivi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev v postopku zavarovanja.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe s katerim bi bilo zadržano učinkovanje notarskega zapisa SV 514/08, sporazuma o zavarovanju denarne terjatve in ustanovitev hipoteke na podlagi 142. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ter pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu št. 615-153-291 z dne 23. 5. 2008 do pravnomočnega končanja tega spora. Obrazložilo je, da tožeča stranka (v nadaljevanju tožnika) ni navedla trditev in dokazov za izkazanost pogoja iz drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Pri tem ni ugotavljalo ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe, to je pogoja verjetno izkazanega obstoja terjatve in pogoja reverzibilnosti, ki se prav tako zahteva za izdajo regulacijskih začasnih odredb.

2. Zoper zgoraj navedeni sklep vlagata pritožbo tožnika iz vseh pritožbenih razlogov. Navajata, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe z argumentom, da tožnika nista izkazala, da sta že preplačala mesečne obroke v znesku, ki je višji od dolgovanega, ter da nista izkazala težko nadomestljive škode s stopnjo verjetnosti. Glede vprašanja utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe se morajo upoštevati tudi predlagani dokazi iz tožbe. Tožnika sta tožbi priložila kreditno pogodbo in notarski zapis, iz katerih izhaja višina prejetega kredita, prav tako sta predložila seznam plačil mesečnih anuitet, iz katerih izhaja višina prejetega kredita. Nadalje ni pravilen zaključek, da sta se tožnika zavezala vračati glavnico, vključno z dolgovanimi obrestmi, iz česar naj bi izhajalo, da tožnika še naj ne bi preplačala zneska prejetega kredita. Iz sodbe Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) C-520/21 z dne 15. 6. 2023, kjer je prav tako šlo za kredit v CHF je SEU navedlo, da "je banka v pogodbo vključila nepoštene pogoje, zato ji ni mogoče dodeliti nadomestila za izgubo dobička, podobnega tistemu, ki ga je pričakovala na podlagi navedene pogodbe". Pritožba izpostavlja še zadevo SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023, v kateri je sodišče prav tako obravnavalo primer, identičen predmetnemu glede predloga za sprejetje začasnih ukrepov. SEU je zavzelo stališče, da je take ukrepe morda treba sprejeti, zlasti kadar obstaja tveganje, da bo ta potrošnik med sodnim postopkom, ki lahko traja precej dolgo, plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega, če bi bilo treba zadevni pogoj zavrniti. Iz 52. točke obrazložitve navedene sodbe SEU pa še izhaja, da je sprejetje takih začasnih ukrepov še toliko nujnejše, kadar je navedeni potrošnik zadevni banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je ta potrošnik začel postopek.

Nadalje ne drži zaključek sodišča, da naj tožnica ne bi izkazala težko nadomestljive škode. Tožnika sta se sklicevala na povsem konkretno stanje, in sicer da sta že plačala višino kredita, ki presega glavnico nične pogodbe, in bi tako morala, če predlogu za izdajo začasne odredbe ne bi bilo ugodeno, bodisi razširiti obseg svojega prvotnega zahtevka po plačilu vsakega mesečnega obroka, bodisi po odločitvi o ugotovitvi ničnosti te kreditne pogodbe, vložiti novo tožbo, katere predmet bi bilo plačilo mesečnih obrokov, plačanih med prvim postopkom; za vsako razširitev (ali vložitev) tožbe pa plačati stroške postopka. Tako tožnikoma z neizdajo začasne odredbe ves čas nastaja škoda, saj mora ob upoštevanju dokaznega standarda verjetnosti uspeha v postopku, kljub temu vsak mesec plačevati 554,00 EUR na podlagi pogodbe, ki vsebuje nepošten pogodbeni pogoj in je nična. Takšno stališče je poudarilo tudi SEU v odločbi C-287/22 z dne 15. 6. 2023. Tožnika sta pogoj težko nadomestljive škode v predlogu za izdajo začasne odredbe večkrat navedla kot enega od zahtevanih alternativnih pogojev za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ.

Pritožba tudi poudarja, da sta tožnika izkazala tudi verjetnost obstoja terjatve, pri čemer je treba upoštevati vse navedbe pravdnih strank, in sicer tako iz predloga za izdajo začasne odredbe, kot tudi navedbe iz pravdnega postopka, saj gre za enoten postopek, ne glede na to, da se za presojo utemeljenosti začasne odredbe uporabljajo določbe ZIZ. Kolikor sodišče ne ugotavlja verjetnosti obstoja terjatve in pri tem ne upošteva vseh navedb v enotnem postopku, je s tem tožnici odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem in je neenakopravno obravnavana (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), s tem pa je sodišče kršilo tudi pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Sodišče mora upoštevati vse navedbe pravdnih strank in predložene dokaze. To pa so reklamna gradiva toženke, opozorila in poročila o finančni stabilnosti Banke Slovenije ter nenazadnje bogata sodna praksa tako slovenskih sodišč kot SEU. O tematiki kreditov v švicarskih frankih se je že večkrat izreklo tako Vrhovno sodišče RS, kot tudi Ustavno sodišče RS. Že na podlagi pogodbenih pogojev pa je mogoče zaključiti, da je potrošnik nosil vsa bodoča tveganja tečajnih razlik, zato je terjatev na ugotovitev ničnosti verjetno izkazana.

Tožnika pritožbenemu sodišču predlagata, da njuni pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi in toženki naloži plačilo stroškov postopka oziroma podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe in se zavzema za njeno zavrnitev. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s presojo verjetnosti obstoja terjatve, saj je ugotovilo, da niso izkazani preostali pogoji za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Z obstojem terjatve se tako sodišču prve stopnje sploh ni bilo treba ukvarjati. Sodišče prve stopnje se v nobenem primeru ni bilo dolžno opredeljevati do navedb in dokazov tožnikov iz tožbe, saj mora predlagatelj v predlogu za izdajo začasne odredbe opravičiti svojo dokazno breme ter vključiti trditveno in dokazno podlago v zadostnem obsegu, da bi izpolnil pogoje za izdajo začasne odredbe. Predlog za izdajo začasne odredbe je ločen, samostojen predlog, ki je v obravnavani zadevi vsebinsko prazen in se niti ne sklicuje na predhodno podane (konkretne) tožbene navedbe v tožbi. Zato ga je bilo treba že iz tega razloga zavrniti in je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ne glede na to pa tožnika obstoja svoje nedenarne terjatve nista izkazala s stopnjo verjetnosti, če pa se upoštevajo njene navedbe oziroma odgovor toženke na predlog za izdajo začasne odredbe pa je večja verjetnost, da terjatev tožnikov ne obstoji. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da ne obstaja noben pogoj iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Tožnica ob sklicevanju na sodbo SEU v zadevi C-287/2022 z dne 15. 6. 2023 ne upošteva, da se tam obravnavana zadeva v pomembnem delu razlikuje od tukajšnje (sodišče je tam presojalo ustreznost 730. člena poljskega zakonika o civilnem postopku, ki ni primerljiv z določbami slovenske zakonodaje glede tam presojanih vprašanj). Omenjene določbe SEU ni mogoče razumeti oziroma uporabiti na način, da bi bila na njeni podlagi vsaka stranka v podobnih sporih a priori opravičena do izdaje začasne odredbe v njeno korist, kot to očitno (zmotno) menita tožnika. Toženka je upravičena v primeru ugotovitve ničnosti pogodbe tudi do plačila tako imenovanih obogatitvenih obresti na podlagi 193. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Zato se tožnika tudi neutemeljeno sklicujeta na odločitev SEU v zadevi C-520/2021, saj slovenska pravila vračanja niso v nasprotju z namenom in cilji Direktive 93/13. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP in 15. členom ZIZ. Je pa sodišče prve stopnje glede na materialnopravno podlago za izdajo regulacijskih začasnih odredb, upoštevaje sodno prakso SEU, nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. V obravnavani zadevi sta tožnika vložila tožbo zaradi ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe in plačila zneska 724,27 EUR in zatrjevala, da je navedena pogodba nična iz razloga, ker toženka pred sklenitvijo le-te ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti v zvezi z najemom kredita v CHF. Z zavajajočo splošno prakso in zamolčanjem ključnih informacij takšnega produkta je odločilno vplivala na nagib tožnikov k sklenitvi kreditne pogodbe v CHF, s katero sta tožnika nevede privolila v sklenitev pogodbe. Iz slednje je izhajalo izrazito neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih že ob sami sklenitvi kreditne pogodbe, saj toženka s predmetnim kreditom ni prevzela popolnoma nikakršnega valutnega tveganja, ker ima svoje valutne pozicije zaprte. Tako je izrazito nesorazmerje bilo podano v obliki neinformiranega prevzema celotnega tečajnega tveganja na strani potrošnika, ki se je pokazalo šele med izvajanjem pogodbe, in za katerega tožnika zaradi opustitve ter zamolčanja bistvenih informacij toženke (o dolgoročni izpostavljenosti zaradi tveganja, ki je povezano z najetjem dolgoročnega kredita v CHF in slabitvijo tečaja v EUR v razmerju do CHF na dolgi rok, o pojasnilu glede valutnih tveganj, ki za toženko izhajajo iz samih sprememb tečaja, saj sta tožnika svoj mesečni dohodek prejemala v domači valuti, s čimer je bila toženka seznanjena, pa tožnikoma kljub temu ni pojasnila dodatnega tveganja o možnosti spremembe obveznosti in posledic na njen finančni položaj v času trajanja kreditnega razmerja), nista mogla vedeti, zaradi česar je pogodba nična.

7. Po vložitvi tožbe sta tožnika predlagala izdajo regulacijske začasne odredbe, s katero sta predlagala začasno ureditev pravnega razmerja med strankama. Zatrjevala sta, da ker je kreditna pogodba sklenjena s toženko nična zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev, kar je v več primerih doslej ugotovilo tako Ustavno sodišče RS kot tudi SEU, prav tako pa tudi Vrhovno sodišče RS, bi tožnika v obravnavani zadevi morala plačevati obroke kredita kljub temu, da obstaja velika verjetnost, da bo pogodba razglašena za nično, v posledici česar tožnikoma nastaja težko nadomestljiva škoda.

8. V skladu s pravno teorijo in sodno prakso je regulacijska začasna odredba dopustna le v nujnih primerih, ko je treba na ta način začasno urediti sporno pravno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), ali če dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), seveda ob predhodno izpolnjenem pogoju, da upnik izkaže verjeten obstoj terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Hkrati se lahko regulacijska začasna odredba izda le pod nadaljnjim pogojem in sicer, da je kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, pozneje po sodbi, s katero bi sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje (tako imenovani pogoj reverzibilnosti), kar je kot poseben dodatni pogoj opredelilo Ustavno sodišče RS v odločbi Up 275/97 z dne 16. 7. 1998.1 Predlagatelj pa mora vse tri navedene pogoje za izdajo začasne odredbe izkazati s stopnjo verjetnosti in ne gotovosti oziroma prepričanja, kot to velja za odločanje o dejstvih, ki se nanašajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. Izkaz verjetnosti, kot stopnja materialne resnice pa pomeni, da mora tožnik izkazati, da so razlogi, ki govore v prid obstoja določenega dejstva, močnejši od razlogov, ki govore proti njegovemu obstoju.2

9. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi izhajalo iz napačnega materialno pravnega izhodišča za izdajo regulacijske začasne odredbe. Postavilo se je namreč na izhodišče, da je regulacijsko začasno odredbo poleg izkazane verjetnosti obstoja terjatve in pogoja reverzibilnosti mogoče izdati, če so izpolnjeni vsi trije pogoji iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Navedeno ne drži, pač pa kot je obrazloženo zgoraj, mora biti za izdajo regulacijske začasne odredbe izkazana verjetnost obstoja terjatve, nadalje pogoj iz 2. ali 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (ne pa tudi pogoj, ki ga je obravnavalo sodišče prve stopnje, to je pogoj iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki določa, da mora upnik za verjetno izkazati nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena) in pogoj reverzibilnosti. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa v točki 14, se sodišče prve stopnje s presojo verjetnosti obstoja terjatve in pogojem reverzibilnosti ni ukvarjalo, ker tožnica ni izkazala nobenega izmed pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.

10. V obravnavani zadevi gre za specifičen primer, ko je treba pravno razmerje oziroma tožbeni zahtevek presojati v skladu z določbami Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošnikih pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13/EGS) in določbami nacionalnega Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) ter Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK). Glede na zatrjevanja tožnikov v tožbi in v predlogu za izdajo začasne odredbe, ob sklicevanju na številne že izdane odločbe v istovrstnih primerih, ko je šlo za ugotavljanje ničnosti kreditnih pogodb, sklenjenih v CHF, tako SEU, kot Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS, je treba tudi določbe nacionalne zakonodaje, ki se nanašajo na izdajo začasnih ukrepov, kot so začasne odredbe po slovenskem pravu, razlagati v skladu s cilji in načeli zgoraj navedene Direktive 93/13/EGS. Eno od teh načel je tudi načelo nadzora nacionalnega sodišča, ki ga le-to opravi po uradni dolžnosti in pomeni proaktivno posredovanje nacionalnih sodišč, neodvisno od stališč strank, tako v zvezi s: - preučitvijo, ali je zadevni pogodbeni pogoj nedovoljen in zato nezavezujoč, kot tudi - sklepi, ki jih je treba izpeljati iz ugotovitve, da je zadevni pogoj nedovoljen za zagotovitev, da navedeni pogoj za potrošnika ni zavezujoč.

Obveznost nadzora po uradni dolžnosti pa pomeni tudi, da morajo sodniki odrediti začasne ukrepe na lastno pobudo, če je to potrebno za učinkovitost pravnega sredstva in če obstaja nezanemarljivo tveganje, da potrošniki ne bodo zaprosili za začasno odredbo.3 Nacionalno sodišče torej lahko v tovrstnih potrošniških sporih v zvezi z nepoštenimi pogodbenimi pogoji izda začasno odredbo tudi po uradni dolžnosti. Prav tako je v zvezi z izdajo začasnih ukrepov treba tudi nacionalna postopkovna pravila razlagati na način, da ne omejujejo in pretirano otežujejo (ali celo onemogočajo) vložitev kakršnih koli razpoložljivih pravnih sredstev, saj morajo biti potrošniki deležni učinkovitega pravnega varstva.4

11. Cilj Direktive 93/13/EGS je, kot je opozorilo sodišče SEU v zadevi C-287/22 z dne 15. 6. 2023, v zagotovitvi pravnega varstva potrošnika, zato je poudarilo, da mora biti sodna praksa, ki temelji na razlagi nacionalnega prava, združljiva s cilji direktive, ki so v tem, da se v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev vzpostavi prejšnji pravni in dejanski položaj potrošnika, torej stanje, kot da nepoštenega pogodbenega pogoja ne bi bilo. Tako je SEU v zadevah C-568/14 do C-570/14 z dne 26. 10. 2016 pojasnilo, da je začasne ukrepe treba sprejeti zlasti, kadar obstaja tveganje, da bo potrošnik med sodnim postopkom, ki lahko traja precej dolgo, plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega, če bi bilo treba zadevni pogoj zavrniti.5 V zadevi C-287/22 z dne 15. 6. 2023 pa je v točki 66 poudarilo, da če nacionalno sodišče na eni strani meni, da obstajajo zadostni indici, da so zadevni pogodbeni pogoji nepošteni, in da je zato verjetno, da je treba zneske, ki jih je zadevni potrošnik plačal na podlagi kreditne pogodbe iz postopka v glavni stvari vrniti, in na drugi strani, da ni mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve, ki jo je treba sprejeti, ker začasni ukrepi za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi te pogodbe, niso bili sprejeti, kar mora presoditi nacionalno sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin primera, mora to nacionalno sodišče sprejeti začasne ukrepe, ki vključujejo odložitev izvajanja obveznosti tega potrošnika, da opravi plačilo na podlagi navedene pogodbe. Sprejetje takšnih začasnih ukrepov pa je še toliko nujnejše, kadar je navedeni potrošnik zadevni banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je ta potrošnik začel postopek (točka 62 sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023).

12. V luči zgoraj navedenih odločb SEU ter upoštevaje cilje Direktive 93/13/EGS pritožbeno sodišče meni, da sodišče prve stopnje predloga za izdajo začasne odredbe v obravnavani zadevi ni presojalo v smislu ciljev in temeljnih načel, ki iz Direktive 93/13/EGS izhajajo (predvsem obveznosti nadzora in načela učinkovitosti), in ki omogočajo nacionalnemu sodišču, da pogoje za izdajo začasne odredbe, kot jih določa ZIZ kot nacionalni predpis, razlaga skladno in lojalno s pravom EU. To v konkretnem primeru, ko sta že sama tožnika predlagala izdajo začasne odredbe, pomeni, da mora sodišče ob odločanju o predlagani začasni odredbi upoštevati vse navedbe in dokaze, ki so vloženi v spis. V tem primeru tudi ni izključeno materialno procesno vodstvo, kolikor sodišče meni, da so v zvezi s predlagano začasno odredbo navedene trditve in dokazi pomanjkljivi.

13. V obravnavani zadevi je bil izpodbijani sklep izdan dne 7. 11. 2023 po izvedenem kontradiktornem postopku,6 zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno upoštevati vse navedbe in dokaze tožnikov, ki so se nanašale na predlog za izdajo začasne odredbe do dneva izdaje predmetnega sklepa, kakor tudi glede na zgoraj obrazloženo in upoštevaje načelo lojalne razlage prava EU, vse ostale navedbe in dokaze iz spisa do tega trenutka. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

14. Po obrazloženem je pritožba utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovni postopek, v katerem bo moralo sodišče prve stopnje v zadevi ponovno odločiti in pri tem upoštevati gornja materialnopravna izhodišča. 15. Odločitev so stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ.

1 Več o tem mag. Igor Strnad: Predpostavke ureditvenih začasnih odredb, Pravna Praksa, št. 6-7, Ljubljana 2021, str. 13 do 15, Neža Pogorelčnik: Regulacijske začasne odredbe, Zbornik znanstvenih razprav, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, Ljubljana 2013, št. 1, str. 143 in 144 ter sklep VSM I Cp 824/2020 z dne 24. 11. 2020, tč. 20 obrazložitve. 2 Tako dr. Lojze Ude: Civilni pravdni postopek, ČZ, Ur. l., Ljubljana 1992, stran 93. 3 Tako zadeve SEU C- 568/14 do C-571/14, Ismael Fernandes Olivia, povzeto po Smernicah Komisije EU glede razlage in uporabe Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošnikih pogodbah, Ur. l. Evropske unije C 323 z dne 27. 9. 2019, str. 58. 4 Tako Smernice Komisije EU glede razlage in uporabe Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošnikih pogodbah, Ur. l. Evropske unije C 323 z dne 27. 9. 2019, str. 51. 5 V združenih zadevah C-568/14 do C-570/14 z dne 26. 10. 2016 je SEU poudarilo, da mora nacionalno sodišče po uradni dolžnosti odobriti začasne ukrepe v primerih, ko v postopkih v glavni stvari potrošnik sam ni zahteval prekinitve uporabe klavzule o nižji obrestni meri, če bi bilo treba zadevno klavzulo zavrniti in bi med sodnim postopkom, ki lahko traja zelo dolgo, plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega, kar pa velja še toliko bolj, če obstaja dejansko in neposredno tveganje, da bo plačilna sposobnost navedenega potrošnika v tem času ogrožena in da bodo finančne ustanove sprožile izvršilne postopke na podlagi hipoteke, da bi z zasegom stanovanja potrošnika in njegove družine izterjale plačilo zneskov, ki morda niso dolgovani (točka 35 sodbe). 6 Sodišče prve stopnje izpodbijanega sklepa ni izdalo takoj po vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe (ki je bil vložen po vložitvi tožbe), temveč je le-tega vročilo toženki v odgovor, katera je odgovor vložila dne 25. 10. 2023. Navedeni odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe je bil vročen tožnikoma, ki sta z vlogo z dne 30. 10. 2023 nanj tudi odgovorila.