Jedro

Od prodajalcev v trgovini ni mogoče terjati, da vsak hip poskrbijo za to, da na tleh ne leži kakšen od izdelkov oz. da takoj odstranijo morebitne padle, razsute ali razlite izdelke, ki so lahko posledica tudi morebitne nerodnosti kupca, ki jim izpade izdelek oz. ki izdelek porinejo na tla. Neskrbnost bi bila lahko sicer izkazana v primerih, ko prodajalci oz. prodajalke kljub temu, da bi opazili na tleh ležeče oz. razsute ali razlite izdelke, ne bi ukrepali ustrezno in tal očistili oz. izdelke postavili nazaj oz. jih odstranili ali pa v primerih, ko bi popolnoma opustili nadzor nad stanjem oz. prehodnostjo nakupovalnih poti v trgovini.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožniku znesek 6.751,06 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v znesku: od 6.700,00 EUR od 5.6.2007 dalje do plačila od 51,06 EUR od 22.10.2006 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.“ s e z a v r n e .

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške prvostopnega postopka v znesku 42,94 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila, vse pod izvršbo.“ Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 294,00 EUR, v 15 dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka v prodajalni zavarovanke tožene stranke 24.7.2006 in je zahtevek v celoti utemeljen.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da prvostopno sodišče pritožbo predloži v odločanje Višjemu sodišču v Celju, ki naj na podlagi te pritožbe izpodbijano sodbo spremeni, podredno pa jo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje. Poudarja, da so odločitev in razlogi pravno zmotni in v nasprotju s trditveno podlago tožeče stranke, v okviru in na podlagi katere bi moralo odločati sodišče, kakor tudi v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tožnik namreč nikoli ni zatrjeval, da je do njegove nezgode prišlo zato, ker časopisi in revije naj ne bi bili naloženi na ustrezne police oz. zato, ker časopisi na policah ne bi bili naloženi v primernih količinah, marveč je zavarovancu tožene stranke očital le to, da s tal ni umaknil časopisnega papirja, zavitega v folijo in poskrbel za prehodnost poti v trgovini. Sodišče v izpodbijani sodbi ugotavlja, da je tožnik uspel dokazati, da je do njegove poškodbe prišlo pri padcu v prodajalni zavarovanca tožene stranke, kar je utemeljevalo z izpovedbo priče M. M. in O. T., pri čemer priča M. M. samega padca sploh ni videl in prav tako ni vedel nič povedati o zatrjevanem v folijo zavitem papirju na tleh. Sodišče se ni ukvarjalo z neskladnostmi med tožnikovo izpovedbo o nastanku škodnega dogodka in izpovedbama navedenih prič. Tožnik zaslišan kot stranka je navajal, da je padel zato, ker naj bi mu spodrsnilo, ko je stopil na na tleh ležeč papir zavit v folijo, zaradi česar naj bi ga obrnilo na levo tako, da naj bi padel na rob približno 1,5 m visoke skrinje za sladoled, ki naj bi se nahajala približno 3 m stran od mesta, kjer naj bi stopil na sporni papir. Sodišče ni povsem dosledno povzelo tožnikovih navedb, saj tega podatka ni zabeležilo. So pa te navedbe posredno razvidne iz nadaljnjega dokaznega postopka, saj sta bili priči A. S. in K. M. izrecno vprašani, ali se je na mestu zatrjevanega tožnikovega padca nahajala vitrina višine 1,5 m, enako vprašanje pa je sodišče postavilo tudi priči O. T., ko ji je predočilo tožnikovo izpovedbo, da naj bi se poškodoval na robu vitrine velikosti 1,5 m. Tožena stranka v zvezi s tem poudarja, da tožnik ni uspel dokazati, na kakšen način je sploh prišlo do njegove poškodbe – zloma reber. Iz izpovedb zaslišanih prič A. in K. namreč izhaja, da na mestu, kjer se je poškodoval tožnik, nikoli ni bilo vitrine s sladoledi, ki bi ustrezala tožnikovim navedbam, to je vitrina višine 1,5 m, saj se je tovrstna vitrina nahajala na povsem drugem koncu trgovine. Teh tožnikovih navedb nenazadnje ni potrdila niti priča O. T., ki je po tožnikovih navedbah bila tudi neposredna očividka dogodka, saj je najprej navajala, da naj bi tožnik padel na območje prve hladilne vitrine, ki ima napis Laško, nato pa je na že prej citirano izrecno vprašanje sodnice o zatrjevani vitrini velikosti 1,5 m kot mestu tožnikove poškodbe navedla, da je sama stala pri vitrini z mlečnimi izdelki in naj bi se tožnik udaril ob skrajni rob vitrine z brezalkoholnimi pijačami. Glede na navedeno tako tožnik ni dokazal, kje in na kakšen način je prišlo do njegove poškodbe in do zloma reber. Vitrine na mestu zatrjevanega škodnega dogodka ni bilo, glede na izpovedbo priče O. T. pa tožena stranka zatrjuje, da se tožnik na robu vitrine za nealkoholne pijače ni mogel poškodovati, saj sta obe hladilni vitrini – omari v isti liniji brez izstopajočih robov, glede na mesto, kjer se nahaja toaletni papir, pa se tožnik tudi ne bi mogel poškodovati na robu prve hladilne omare, saj bi mu to preprečeval tam naložen toaletni papir, niti se ne bi mogel poškodovati v nadaljevanju teh hladilnih omar, saj se je tam po lastnih navedbah, kakor tudi po navedbah tožnika samega, nahajala priča O. T. Sicer pa tega, da naj bi se poškodoval na navedenih hladilnih vitrinah – omarah tožnik niti ni zatrjeval. Sodišče ne bi smelo zaključiti, da se je tožnik dejansko poškodoval v prodajalni zavarovanca tožene stranke, saj ni uspel dokazati načina poškodbe, niti vzroka za zatrjevan padec. Zgolj dejstvo, da se je v bližini zatrjevanega mesta nezgode nahajal regal s časopisi in revijami še ne predstavlja dokaza, da je v času škodnega dogodka dejansko na tleh ležal časopis zavit v folijo. To sta zatrjevala le tožnik in priča O. T., ki je kot tožnikova mati zainteresirana za ugoden izid pravde njenega sina. Zato bi moralo sodišče njeno izpovedbo obravnavati s še posebno skrbnostjo, še zlasti glede na dejstvo, da prisotnost navedene priče v prodajalni ni mogla potrditi niti priča M. M., ki sicer O. T. pozna in bi jo glede na izpovedbo tožnika in O. T. moral videti, saj sta se po njunih navedbah v trgovini oba nahajala skoraj na istem mestu. Tožena stranka tudi zavrača ugotovitev sodišča, da zavarovanec tožene stranke ni poskrbel za preglednost med artikli in njihovo naloženost oz. dostopnost, kakor tudi, da bi zavarovanec tožene stranke moral na prodajne police namenjene časopisom namestiti ustrezne police, da časopisi in revije ne bi padali na tla in da bi bil prehod med policami varen. Tega, da artikli niso bili pravilno naloženi in da naj bi bilo karkoli narobe s prodajnimi policami namenjenimi časopisom in revijam nenazadnje ni zatrjeval niti tožnik. Kar se tiče naloženosti artiklov že iz predložene fotografije, kakor tudi izpovedbe prič izhaja, da je bila preglednost na mestu škodnega dogodka povsem normalna. Tudi priča M. ni potrdil tožnikovih navedb, da naj bi bil v času škodnega dogodka papir naložen v višino več kot 2 m, saj je navedel, da je bilo stanje v času škodnega dogodka približno takšno kot je na fotografiji. Zato sodišče neutemeljeno zavrača navedbe tožene stranke, da je bil tožniku toaletni papir na dosegu rok. Sicer pa ravnanje, da je trgovsko blago naloženo tako, da mora kupec ponj z rokami seči v zrak, ne predstavlja protipredpisnega ravnanja, saj je že iz vsakdanjega življenja splošno znano, da so v trgovinah police postavljene tako in blago na njih razvrščeno na takšen način, da mora kupec, kadar jemlje blago z vrhnjih polic, vedno seči v zrak in torej ravnanje tožnika, ko je segel po toaletni papir, ne predstavlja neobičajnega ravnanja kupca, ki bi opravičevalo njegovo popolno pasivnost do okolice in njenega stanja in mu zaradi tega sploh ne bi bilo potrebno kam in na takšen način stopati. Področje, kjer se je nahajal toaletni papir, je bilo dobro pregledno in bi tožnik na tleh ležeči papir ob vsaj minimalni pozornosti moral videti. To je potrdil tudi tožnik, ko je navedel, da ni gledal po tleh, saj bi v tem primeru na tleh ležeči papir v foliji gotovo videl. Sodišče je zato neutemeljeno in v nasprotju z navedenimi dokazi ugotovilo, da tožnik ni prispeval k samemu nastanku škodnega dogodka, saj je prav nasprotno, nezgoda izključno posledica njegovega malomarnega ravnanja. Nezgoda zato ni posledica opustitvenega ravnanja zavarovanca tožene stranke, temveč tožnikovega ravnanja, saj mora vsak kupec po prodajalnah hoditi s potrebno skrbnostjo povprečnega človeka. V še tako urejeni trgovini se namreč lahko pripeti, da kateri od strank kaj pade na tla in prodajalci ob vsej skrbnosti, ki se zahteva in pričakuje od njih, ne morejo biti na vseh koncih prodajaln, da bi lahko nemudoma še isti trenutek odstranili morebitne razsute ali razlite stvari, zato je tudi pozornost kupcev vedno potrebna. Glede v foliji zavitega papirja pa ni dokazano, iz kakšnega razloga se je našel na tleh. Zato sodišče pavšalno in na pamet ugotavlja, da je vzrok v neustreznih policah oz. neustrezni razmestitvi časopisov na policah. Časopis je lahko nenazadnje izpadel kateremu od kupcev, ki tega ni opazil. Na tleh ležeči papir tudi ni ogrožal varnosti kupcev in onemogočal varne hoje med policami in vitrinami, kot ugotavlja sodišče, saj je po tožnikovih navedbah ležal približno 30 cm stran od polic, pohodna površina med prodajnimi policami in vitrinami pa je po oceni prič K. in A. približno 1,20 do 1,50 m oz. takšna, da se lahko srečata dva nakupovalna vozička in bi se torej tožnik na tleh ležeči oviri brez problemov lahko tudi izognil, saj je za to imel dovolj prostora, seveda če bi vsaj pogledal kam sploh stopa. Če bi ravnal z minimalno pozornostjo, pa bi ob zaznavi papirja na tleh nenazadnje le-tega tudi sam pobral, če je menil, da bi lahko zanj predstavljal nevarnost. Z izpodbijano sodbo je storjena tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj so navedbe v sodbi v nasprotju z dokazi in trditvami pravdnih strank, ugotovljenimi in pridobljenimi med pravdnim postopkom.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v tej pritožbeni zadevi odločilo na podlagi sklepa začasne predsednice Vrhovnega sodišča RS, opr. št. Su 72/2010-63, s katerim je bila prenesena pristojnost reševanja Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani ter na podlagi in v skladu s tem sklepom izdano odredbo predsednika Višjega sodišča v Ljubljani, št. Su 73/2010 z dne 27.7.2010, na podlagi katere so se vpisale zadeve v III Cp vpisnik in so se po določilih 160. člena Sodnega reda dodelile v delo sodnikom pravdnega oddelka.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša s tistimi razlogi prvostopnega sodišča, ko to ugotavlja, da dejavnost prodaje izdelkov, kjer mora potrošnik med nakupovanjem jemati artikle z visokih polic in pri tem ne more gledati na tla, ne predstavlja izvajanja dejavnosti s povečano stopnjo nevarnosti v skladu z določbo 2. odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče prve stopnje nadalje tudi pravilno ugotavlja, da sicer lahko obstaja krivdna odgovornost na podlagi 1. odstavka 131. člena OZ, vendar pa po presoji pritožbenega sodišča v konkretnem primeru upoštevaje obseg tožbenih trditev in v tem obsegu izvedene dokaze, ni mogoče zaključiti, da bi bil zavarovanec tožene stranke lahko krivdno odgovoren za tožniku nastalo škodo.

Nosilni razlogi izpodbijane sodbe so, da zavarovanec tožene stranke ni poskrbel, da bi bili časopisi ter revije, še posebej takšne, ki so ovite v plastično folijo, pospravljene na policah tako, da ne bi padle na tla. Tožnik je po ugotovitvah sodišča prve stopnje padel v trgovini zaradi na tleh ležeče revije, ovite v plastično folijo, ko je iz zgornjih polic poskušal vzeti toaletni papir, pri čemer mu ni mogoče očitati, da bi kot povprečno skrben človek in kupec moral biti pozoren na tla, kjer hodi. Če bi zavarovanec tožene stranke bolj poskrbel za preglednost med artikli in njihovo naloženost oz. dostopnost ter namestil na prodajne police namenjene časopisom in revijam ustrezne police oz. bi na njih namestil le tolikšno količino prodajnih artiklov, da ti ne bi padli na tla in bil prehod med policami varen, do škodnega dogodka ne bi prišlo.

Pritožnica pa pravilno opozarja, da tožnik ni trdil, da je do nezgode prišlo zato, ker časopisi in revije niso bili naloženi na ustrezne police oz. zato, ker časopisi na policah niso bili naloženi v primernih količinah, temveč je zavarovancu tožene stranke očital le to, da s tal ni umaknil časopisnega papirja zavitega v folijo in poskrbel za prehodnost poti v trgovini. Na podlagi povzetih nosilnih razlogov je torej prvostopno sodišče preseglo okvir ponujenih tožnikovih trditev. S tem pa je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 7. člena ZPP, ki uzakonja temeljno procesno načelo razpravnosti. V skladu s tem načelom lahko sodišče zgolj izjemoma samo ugotavlja dejstva, ki jih stranke niso navajale, in sicer le, če ugotovi, da poskušajo nedovoljeno razpolagati z zahtevki (3. odstavek 3. člena ZPP), pri čemer pa tudi v tem primeru sodišče svoje odločbe ne sme opreti na tista dejstva, glede katerih stranki ni bila dana možnost obravnavanja. Takšna procesna izjema pa v spornem primeru ni izkazana. Storjena procesna kršitev je torej vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, kar bo sicer pojasnjeno natančneje še v nadaljevanju te pritožbene odločbe. Pritožbeno sodišče je na seji senata – v skladu s pooblastilom, ki mu ga daje določba 6. alinee 1. odstavka 358. člena ZPP, odpravilo navedeno procesno kršitev in sicer tako, da navedenega presežka tožnikovih trditev pri odločanju o pritožbi oz. razsojanju sporne zadeve ni upoštevalo.

Presoja utemeljenosti tožbenega zahtevka je torej lahko oprta le na pritožnikove trditve, da zavarovanec tožene stranke ni poskrbel za prost prehod na tleh, kjer je ležal časopis zavit v folijo in na katerem je tožniku spodrsnilo, ko je segel na polico, kjer se je nahajal toaletni papir. V zvezi s temi okoliščinami pa pritožnica pravilno opozarja, da tožnik ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena o tem, da je mogoče omenjeno oviro pripisati profesionalni neskrbnosti zavarovanca tožene stranke.

Od prodajalcev oz. prodajalk v trgovini ni mogoče terjati, da vsak hip poskrbijo za to, da na tleh ne leži kakšen od izdelkov oz. da takoj odstranijo morebitne padle, razsute ali razlite izdelke, ki so lahko posledica tudi morebitne nerodnosti kupca, ki jim izpade izdelek oz. ki porinejo na tla prodajni izdelek. Neskrbnost bi bila lahko sicer izkazana v primerih, ko prodajalci oz. prodajalke kljub temu, da bi opazili na tleh ležeče oz. razsute ali razlite izdelke, ne bi ukrepali ustrezno in tal očistili oz. izdelke postavili nazaj oz. jih odstranili ali pa v primerih, ko bi popolnoma opustili nadzor nad stanjem oz. prehodnostjo nakupovalnih poti v trgovini. Takšnega standarda skrbnega strokovnjaka pa tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni zatrjeval. Zgolj posplošena trditev, da zavarovanec tožene stranke ni poskrbel za prost prehod na kritičnem mestu, torej ne zadostuje. Tudi neizrazito zatrjevana okoliščina, da je bilo blago (toaletni papir) naloženo na višini dveh metrov, ne izkazuje manjka potrebne skrbnosti zavarovanca tožene stranke oz. njegovih delavcev, oz. ravnanja, ki bi bilo v nasprotju s predpisi. Običajno je, da so v trgovinah določeni prodajni artikli naloženi tudi na višjih policah, kar zahteva povečano previdnost kupcev, ko jemljejo izbrane izdelke iz polic, v takšen okvir skrbnosti pa je vselej umeščena tudi običajna previdnost vsakega pri hoji, torej tudi pregled nad tlemi v prodajnih prostorih, po katerih se stopa. Ob povedanem torej manjka element protipravnosti odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Pred sodiščem druge stopnje upoštevana dejstva zato ne omogočajo takšnega materialnopravnega zaključka, kakršnega je sprejelo sodišče prve stopnje, ko je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstaja temelj odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Pravilna uporaba materialnega prava torej terja zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek (5. alinea 1. odstavka 358. člena ZPP).

Sprememba odločitve na pritožbeni stopnji pa je terjala tudi spremembo stroškovne odločitve. Glede na popoln uspeh v tej pravdi je tožena stranka upravičena do povrnitve priglašenih stroškov prvostopnega, kot tudi pritožbenega postopka. Tožeča stranka ji mora tako plačati priglašene stroške v odgovoru na tožbo – v znesku 20,00 EUR (administrativni stroški) ter še priznane stroške prič v zneskih 8,14 EUR in 14,80 EUR, kar vse skupaj znese 42,94 EUR. Od navedenih prvostopnih stroškov je tožena stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti, ki bodo začele teči, če tožeča stranka ne bo v izpolnitvenem roku stroškov plačala. Glede na popoln uspeh s pritožbo pa je tožena stranka upravičena tudi do povrnitve priglašenih pritožbenih stroškov in sicer za takso za pritožbo v višini 294,00 EUR. Odločitev o stroških postopka temelji na določbah 1. odstavka 154. člena ZPP in 1. odstavka 155. člena ZPP.