Jedro

OPN, na podlagi katere je prvostopenjski organ opravil presojo dopustnosti sporne gradnje tudi z vidika določb ZV-1, dejansko napotuje na pridobitev soglasja po določbah ZV-1. Pri gradnji nezahtevnega objekta pa je soglasje pristojnega soglasodajalca sestavni del zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, saj mora pristojni organ pred izdajo gradbenega dovoljenja ugotoviti tudi, ali so za načrtovano gradnjo pridobljena vsa predpisana soglasja. Prvostopenjski organ je zato ravnal nepravilno, ko je na podlagi določb ZV-1 sam presojal dovoljenost gradnje podpornega zidu in nato zahtevo zaradi neizpolnjevanja predpisanega odmika iz 14. člena ZV-1 zavrnil.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Cerknica št. 351-351/2012 z dne 30. 11. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta – podpornega zidu na zemljiščih parc. št. 125/2 in 124/0 k.o. …. Odločitev je oprla na 87. člen Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Cerknica (Uradni list RS, št. 48/12, v nadaljevanju OPN), ki ureja izvajanje posegov v obvodnem prostoru voda I. in II. reda. Organ ugotavlja, da je gradnja podpornega zidu predvidena na priobalnem zemljišču vodotoka Cerkniščica, ki je voda II. reda, zato bi moral znašati odmik 5 m od meje vodnega zemljišča. V konkretnem primeru je podporni zid od omenjenega vodotoka oziroma od zemljišča parc. št. 2746/3 k.o. ... na J delu oddaljen 2,65 m, na SV delu zemljišča gradnje pa podporni zid poteka do roba brežine oziroma do obrežnega zidu vodotoka. Ker iz dopisa Agencije RS za okolje (ARSO), ki ga je organ prejel 27. 11. 2012, izhaja, da bo vloga za izdajo vodnega soglasja zavrnjena, ker 5-metrski odmik od vodotoka ni zagotovljen, je organ zavrnil tudi zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil. Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da gre v obravnavanem primeru za gradnjo objekta, namenjenega zaščiti nepremičnin pred poplavljanjem, torej za gradnjo po 37. členu Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1). Za pojasnitev navedenega sta upravnemu organu predlagala razpis ustne obravnave, vendar pa je organ hitel z izdajo odločbe. Tudi sicer prvostopenjski organ ne bi smel uporabiti določb ZV-1, saj gre za pristojnost ARSO. Preveriti bi moral le, ali so za izdajo gradbenega dovoljenja izpolnjeni pogoji po Zakonu o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Med drugim bi moral upoštevati domnevo o pridobitvi soglasja od ARSO, ki v predpisanem roku ni odgovoril na njuno zahtevo. Tožnika nista bila obveščena niti o dopisu ARSO z dne 27. 11. 2012, zato se o njegovem stališču nista mogla izjasniti. Poleg tega postopek pred omenjenim organom še ni končan. Na bodočo odločitev pa zakonite odločbe ni mogoče opreti. Predlagata, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je obravnavana gradnja predvidena na priobalnem zemljišču vode II. reda (vodotok Cerkniščica) na zemljišču, ki leži v območju urejanja z OPN. Ta v prvem odstavku 87. člena, ki sodi v poglavje III/2.5. (prostorski izvedbeni pogoji glede celostnega ohranjanja kulturne dediščine, ohranjanja narave, varstva okolja in naravnih dobrin ter varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami ter obrambnih potreb), določa, da je treba pri urejanju prostora in izvajanju posegov v obvodnem prostoru voda I. in II. reda upoštevati omejitev posegov v vodna in priobalna zemljišča v naseljih in izven njih, kot jih določa veljavna zakonodaja s področja urejanja voda. Veljavni zakon na področju urejanja voda je ZV-1, ki za poseg v vodna in priobalna zemljišča v 150. členu določa, da se lahko izvede le na podlagi vodnega soglasja (prvi in drugi odstavek). V tem postopku pa se med drugim presoja, ali je zahtevana izdaja soglasja za objekt, ki je kljub prepovedi gradnje na vodnem in priobalnem zemljišču dopusten, ker gre za gradnjo objekta, ki je namenjen zaščiti in reševanju premoženja (7. točka prvega odstavka 37. člena ZV-1), kot to zatrjujeta tudi tožnika v tožbi.

Navedeno pomeni, da omenjena določba OPN, na podlagi katere je prvostopenjski organ opravil presojo dopustnosti sporne gradnje tudi z vidika določb ZV-1, dejansko napotuje na pridobitev soglasja po določbah ZV-1. Pri gradnji nezahtevnega objekta pa je soglasje pristojnega soglasodajalca sestavni del zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 74. a člena ZGO-1), saj mora pristojni organ pred izdajo gradbenega dovoljenja ugotoviti tudi, ali so za načrtovano gradnjo pridobljena vsa predpisana soglasja (prvi odstavek 76. c člena ZGO-1).

Prvostopenjski organ je zato ravnal nepravilno, ko je na podlagi določb ZV-1 sam presojal dovoljenost gradnje podpornega zidu in nato zahtevo zaradi neizpolnjevanja predpisanega odmika iz 14. člena ZV-1 zavrnil. V tem delu je torej nepravilno uporabil določbe OPN in ZV-1. Zaradi navedenega upravni organ tudi ni upošteval 50. in 50. a člena ZGO-1, ki v drugem odstavku določata domnevo o izdanem soglasju v primeru, če pristojni soglasodajalec v predpisanem roku ne določi projektnih pogojev oziroma ne izda soglasja. V obeh primerih se kot dokaz o predložitvi vloge za določitev projektnih pogojev oziroma za dokaz o poslani zahtevi za izdajo soglasja šteje potrdilo o priporočeni pošiljki s povratnico. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, sta tožnika svoji zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložila potrdilo o priporočeni pošiljki, naslovljeno na ARSO, Urad za upravljanje z vodami, z dne 25. 8. 2012. Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba že iz navedenega razloga utemeljena, se do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo in je tožbi ugodilo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1), izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se jima priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, navedeni znesek poviša za zahtevani 20 % DDV, torej za 70 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).