Jedro

Pritožnica navaja, da ker je sodišče ugotovilo, da obstajajo nasprotujoče informacije o učinkovitosti kazenskega pregona v tožničini izvorni državi proti storilcem dejanj zoper transsesksualne osebe, je nepravilna ocena o neučinkovitem pregonu. Ker pa tega svojega stališča konkretneje ne obrazloži, ga Vrhovno sodišče zavrača le splošno, in sicer da je treba obstoj različnih informacij presojati ob upoštevanju namena podeljevanja statusa begunca, ki je v zagotavljanju zaščite pred dejanji preganjanja, ki so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1). Zaradi preprečevanja tveganja, da bi bila oseba lahko izpostavljena takim dejanjem (motiviranim iz razlogov preganjanja), je zato treba dati večjo težo tistim informacijam, ki kažejo, da prosilčeva izvorna država zanj ni varna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po opravljeni glavni obravnavi na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi, odpravilo zavrnilno odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-1267/2016/33 (1312-09) z dne 30. 8. 2019, in tožnici na podlagi prvega in petega odstavka 65. člena ZUS-1 priznalo status begunca z dnem 30. 8. 2019 (I. točka izreka). Odločilo je še, da navedena odločitev učinkuje z dnem vročitve pravnomočne sodne odločbe kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji (II. točka izreka).

2. V obrazložitvi sodbe je sodišče med drugim navedlo, da šteje za resnična neprerekana dejstva, ki jih je tožnica navedla v zvezi s preganjanjem v Republiki Srbiji in ravnanjem srbskih državnih organov v zvezi s temi dogodki. Ugotovilo je, da je bila tožnica zaradi svoje transseksualnosti deležna fizičnega nasilja, hudega psihičnega nasilja v obliki groženj s smrtjo ter ponavljajočega verbalnega nasilja in poniževanja, kar pomeni tako hud poseg v njene človekove pravice, da ga je mogoče opredeliti kot preganjanje. Transseksualne osebe v Srbiji predstavljajo posebno družbeno skupino, pri čemer se tožničine subjektivne okoliščine skladajo z informacijami o položaju LGBT oseb v Srbiji. Nadalje je zaključilo, da organi pregona tožnici niso zagotovili dejanske zaščite pred preganjanjem in da so ugotovitve o neučinkovitosti pregona skladne z informacijami obeh strank o izvorni državi. Po presoji sodišča je tožnica izkazala, da bi bila v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljena preganjanju nedržavnih subjektov, pred katerim je srbska država ni sposobna zaščititi.

3. Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, podrejeno, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam in predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče uvodoma zavrača navedbe, ki se nanašajo na uporabo 214. člena ZPP v zvezi s pozivom prvostopenjskega sodišča pritožnici, naj se opredeli, ali v tožbi navedena dejstva sprejema za resnična. Te navedbe so po vsebini ponovljeno pritožničino razmišljanje o tem, ali je bil omenjeni poziv in v kakšnem obsegu potreben, do česar se je Vrhovno sodišče že opredelilo v sklepu I Up 136/2020 z dne 9. 12. 2020 pri obravnavi njene prejšnje pritožbe z dne 6. 8. 2020 in presodilo, da je bil poziv utemeljen. Razlogov o tem zato ne ponavlja. Kot pri prejšnji odločitvi le izpostavlja, da če je (bila) pritožnica mnenja, da je bilo pozivanje glede nekaterih tožbenih dejstev nepotrebno (ker jih je pritožnica že v upravnem postopku sprejelo za verodostojna oziroma nesporna), bi to lahko pojasnila v odgovoru na poziv sodišča, v ponovljenem postopku po sklepu I Up 136/2020 pa še na glavni obravnavi. Ker je oboje opustila, so te navedbe prepozne, saj mora stranka glede na prvi odstavek 286. člena ZPP kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče; kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, pa se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da mora stranka, ki zatrjuje kršitev določb postopka, tudi pojasniti, kakšen vpliv ima ali bi lahko imela zatrjevana procesna kršitev na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP), saj gre v nasprotnem primeru za nebistveno kršitev. V pritožbi o tem vidiku pomena zatrjevane kršitve na odločitev ni navedb.

7. Pritožnica zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb postopka zaradi nasprotujočih razlogov o odločilnih dejstvih v 48. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Navaja, da sodišče ugotavlja, da je pritožnica v odločbi navedla, da sprejema tožničine trditve glede zatrjevanih dogodkov in problemov, ki jih je imela, ker je transseksualna oseba, na drugi strani pa ji očita, da je to dejstvo spregledala. Očitek je neutemeljen, saj v navedeni točki sodbe takih navedb sodišča ni, so le ugotovitve o nespornih dejstvih. Vrhovno sodišče zatrjevanega nasprotja, zaradi katerega bi bil onemogočen preizkus izpodbijane sodbe (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), ni ugotovilo niti v povezavi s preostalim delom obrazložitve.

8. V skladu z drugim odstavkom 23. člena ZMZ-1 je preteklo preganjanje prosilca resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenim tveganjem resne škode, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila ali se grožnje ne bodo uresničile. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče svoj sklep, da v obravnavani zadevi takih utemeljenih razlogov ni, pojasnilo v 74. točki obrazložitve z navedbo, da jih ni, ker izvorna država tožnici ne nudi učinkovite zaščite in da take tožničine navedbe potrjuje v predhodnih točkah (od 69. točke dalje) predstavljena vsebina poročil o položaju LGBT skupnosti v Srbiji. Na drugi strani je razvidno, da je bila verodostojnost tožničinih navedb o preteklih dejanjih preganjanja ugotovljena na podlagi poročil in njihove vsebine, povzete od 52. do 55. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

9. Glede na navedeno sta neutemeljena ugovor, da je sodišče z informacijami preverjalo le obstoj preteklega preganjanja, in trditev o neobrazloženosti navedbe v 50. točki sodbe, da sodišče ni našlo razlogov za utemeljeno prepričanje, da se preganjanje tožnice v primeru vrnitve v Srbijo ne bo ponovilo. Pritožnica tudi ne trdi, da bi bilo sprejeto stališče materialnopravno napačno, zatrjuje le zmotno presojo učinkovitosti zaščite v smislu drugega odstavka 25. člena ZMZ-1. Ta določa, da mora biti zaščita pred preganjanjem dejanska in ne zgolj začasne narave, pri čemer se šteje, da je zaščita ustrezna takrat, ko subjekti iz prejšnjega odstavka sprejmejo razumne ukrepe za preprečitev preganjanja ali resne škode, med drugim z vodenjem učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje ali resno škodo, prosilec pa ima dostop do take zaščite.

10. Iz te določbe izhaja, da ustrezno zaščito vzpostavlja šele skupno delovanje organov, ki zagotavljajo odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj preganjanja. Zato le ustrezno delovanje policije, kar izpostavlja pritožba, kot organa odkrivanja samo po sebi ne zadošča za utemeljitev, da je izvorna država sposobna nuditi dejansko zaščito pred preganjanjem. Že to, da sta bila tožnica in njen partner v časovnem obdobju enega leta v istem kraju žrtvi novih napadov s strani istih identificiranih napadalcev, kar izhaja iz 68. točke obrazložitve sodbe, objektivno potrjuje neučinkovito delovanje državnih organov v primerih, ko so osebe napadene zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini transseksualnih oseb. Nenazadnje je morala tožnica sama vložiti tudi kazensko (zasebno) tožbo, pri čemer je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča neustreznost postopanja organov pregona v primeru nasilja nad LGBT osebami potrjena z informacijami o izvorni državi.

11. V zvezi s slednjimi pritožnica poudarja, da se sodišče sklicuje na poročila, ki niso najbolj zanesljiva ali objektivna in izvor podatkov ni popolnoma jasen. Konkretno izpostavlja le članek BBC in navaja, da naj bi sodišče v zvezi z njim obrazložilo, da sta po podatkih "neke nevladne organizacije" dve tretjini oseb, ki so prijavile kaznivo dejanje iz sovraštva, njihovo obravnavo v državnih institucijah ocenile kot negativno.

12. Vrhovno sodišče se v splošnem sicer strinja, da časopisni članek, ki bi se pavšalno skliceval na podatke "neke nevladne organizacije", ni primeren dokaz, saj Direktiva 2013/32 (Procesna direktiva)1 že v uvodni izjavi 39 napotuje, da bi morale države članice pri presoji, ali so v izvorni državi prosilca razmere negotove, poskrbeti, da pridobijo točne in ažurne informacije iz ustreznih virov, kot so EASO, UNHCR, Svet Evrope in druge ustrezne mednarodne organizacije. Temu pa je prvostopenjsko sodišče sledilo, saj je pri svoji odločitvi upoštevalo ne le omenjeni članek, ki povzema informacije organizacije "Da se zna", ampak tudi druga poročila, med drugim poročili organizacij Human Rights Watch in Freedom House z dne 28. 5. 2018, ILGA Europe in podatke s spletne strani Urada visokega komisarja ZN za begunce glede poročila z dne 7. 10. 2020. 13. Pritožnica navaja, da ker je sodišče ugotovilo, da obstajajo nasprotujoče informacije o učinkovitosti kazenskega pregona v tožničini izvorni državi proti storilcem dejanj zoper transsesksualne osebe, je nepravilna ocena o neučinkovitem pregonu. Ker pa tega svojega stališča konkretneje ne obrazloži, ga Vrhovno sodišče zavrača le splošno, in sicer da je treba obstoj različnih informacij presojati ob upoštevanju namena podeljevanja statusa begunca, ki je v zagotavljanju zaščite pred dejanji preganjanja, ki so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1). Zaradi preprečevanja tveganja, da bi bila oseba lahko izpostavljena takim dejanjem (motiviranim iz razlogov preganjanja), je zato treba dati večjo težo tistim informacijam, ki kažejo, da prosilčeva izvorna država zanj ni varna.

14. ZMZ-1 v 29. členu nalaga, da v okviru obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito pristojni organ prošnjo v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 49. člena tega zakona zavrne kot neutemeljeno, če prosilec ne potrebuje mednarodne zaščite, ker v delu izvorne države ni razlogov za utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljeno tveganje da utrpi resno škodo, ali če ima dostop do zaščite pred preganjanjem ali resno škodo pri subjektih zaščite, na način, določen v 25. členu tega zakona, in če v ta del države lahko varno in zakonito potuje ter ima dostop do tega dela države in če se od njega lahko razumno pričakuje, da se bo v njem nastanil. Iz te določbe izhaja, da je eden od možnih razlogov za zavrnitev prošnje v ugotovitvi, da je določen predel prosilčeve izvorne države zanj varen.

15. Sodišče prve stopnje je v 74. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da so razlogi za tožničin utemeljen strah pred preganjanjem podani na ravni celotne države. To v povezavi z ostalimi razlogi izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na presojo neustreznosti zaščite pred dejanji preganjanja v tožničini izvorni državi, pomeni, da se je sodišče dejansko opredelilo do možnosti notranje zaščite in jo zavrnilo. Glede na to je treba tudi zapis v isti točki sodbe, "da sodišču ni bilo treba presojati možnosti notranje zaščite", razumeti tako, da ni bilo podlage za ugotavljanje, v katerem predelu Republike Srbije bi tožnica lahko bila varna pred preganjanjem oziroma deležna ustrezne zaščite, saj takega območja ni.

16. Po obrazloženem je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker se pred svojo odločitvijo ni opredelilo do možnosti notranje zaščite.

17. Ostale pritožbene navedbe za odločitev niso bistvene. Ker niso podani niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člena ZUS-1).

1 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).