Jedro

Ker sta se stranki odpovedali izvedbi naroka, sodišče o stroških ni moglo odločiti skupaj z odločitvijo o glavni stvari in je tožeča stranka imela možnost naknadne priglasitve stroškov, kar je tudi storila.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje tako spremeni, da sedaj glasi: „Tožena stranka je dolžna v 8 dneh povrniti tožeči stranki stroške v znesku 10,00 EUR.“

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 98620/2011 z dne 11.7.2011 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka. S sklepom je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 10,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo in sklep se je pritožila toženka. Sklicuje se na pogodbo z dne 28.2.2002, sklenjeno med G. P. d.o.o. in tožečo stranko. Opozarja na zaveze tožeče stranke, ki po njenem dela ne opravlja ustrezno, kar pričajo neuspešne oziroma nerešene reklamacije tožene stranke. Tožeča stranka bi morala skrbeti za brezhibnost in urejenost vseh skupnih delov in naprav, sprejeti bi morala plane investicijskega vzdrževanja in terminski plan. Prvo sodišče se ni opredelilo do navedb toženke, ki je reklamirala zahtevek tožeče stranke za plačilo 65,80 EUR in obračuna za 156,40 EUR. Dokazno breme, da storitev – namestitev govorne naprave na dvigalo, ni bila opravljena že v letu 2009, je sodišče prevalilo na pritožnico, s čimer ta ne soglaša. Sodišče tudi ni upoštevalo trditev, da tožeča stranka ni opravila izbire najboljšega ponudnika za izvedbo del namestitve govorne naprave, kar ji nalaga 8. člen Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb. Vztraja, da ni v zamudi s plačilom 65,80 EUR. Pritožnica vztraja, da je tožeča stranka dvakrat zaračunala samozapiralo, kljub temu, da je dela reklamirala. Sodišče ni upoštevalo 57. člena SZ, da upravnik odgovarja za izbiro tretje osebe. Prav tako ni upoštevalo določb Zakona o varstvu potrošnikov. Sodišče očitno pritrjuje načinu poslovanja tožeče stranke. Glede na povedano pritožnica vztraja, da je poslovanje tožeče stranke v nasprotju z določili Obligacijskega zakonika, Zakona o varstvu potrošnikov, Stanovanjskega zakona, Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb, pogodbe o upravljanju storitev, predvsem pa z dobrimi poslovnimi običaji. Do teh navedb pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

3. V pritožbi zoper sklep o stroških z dne 4.6.2012 pritožnica predlaga, da sodišče odloži rok za plačilo stroškov tožeče stranke. Zoper sodbo z dne 17.4.2012 se je pritožila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Tako je sklep o stroških vsaj preuranjen. Tožeča stranka je priglasila stroške brez obresti.

4. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, pritožba zoper sklep je delno utemeljena.

K pritožbi zoper sodbo

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti v smislu določila člena 443/1 Zakona o pravdnem postopku, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR. Sodba izdana v takem sporu se po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP sme izpodbijati samo zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Toženkine pritožbene trditve pa se nanašajo predvsem na ugotovljena dejstva in jih torej ni dopustno upoštevati, saj je pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v tovrstnih zadevah izključen. Na to je bila toženka tudi opozorjena v pravnem pouku v sami sodbi.

6. Pritožnica v uvodu pritožbe sicer navaja, da se pritožuje iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar je iz nadaljevanja pritožbe jasno razvidno, da sodišču očita, da je napačno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Vse pritožbene navedbe se nanašajo zgolj na dejansko stanje. Slednji pritožbeni razlog pa, kot že povedano, v sporih majhne vrednosti, kamor predmetni spor sodi (vrednost spornega predmeta je 79,83 EUR), ni upošteven. Glede dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo prvo sodišče pa je pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določilo prvega odstavka 30. člena Stanovanjskega zakona, ki določa, da so etažni lastniki odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe v skladu s svojimi solastniškimi deleži, če pogodba o medsebojnih razmerjih ne določa drugače. Tožena stranka se na pogodbo ne sklicuje. Sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka utemeljeno zamenjala samozapiralo na vhodnih vratih in vzpostavila govorno povezavo v dvigalu. Glede na velikost stanovanja, ki je v lasti tožene stranke, je nastali strošek, ki ga je dolžna plačati skupno v vtoževanem znesku 79,83 EUR (14,03 EUR na račun zamenjave samozapirala in 65,80 EUR na račun vzpostavitve govorne povezave). Po povedanem je odločitev sodišča, upoštevaje določila SZ, pravilna. Sklicevanje pritožnice na določila različnih zakonov in pravilnikov pa so pavšalna in zato neupoštevna.

K pritožbi zoper sklep

7. Prvo sodišče je tudi povsem pravilno odločilo o pravdnih stroških. Res se običajno o stroških postopka odloča skupaj z odločitvijo o glavni stvari (sodbo), a v tem primeru, ker sta se stranki odpovedali izvedbi naroka (454. člen ZPP), o stroških ni moglo odločiti in je tožeča stranka imela možnost naknadne priglasitve stroškov, kar je tudi storila (sedmi odstavek 163. člena ZPP). Priglasila jih je v višini sodne takse – 10,00 EUR. Z vlogo z dne 11. 4. 2012 je tožeča stranka priglasila le stroške sodne takse, obresti od stroškov pa, tako kot je utemeljeno opozorila pritožnica, ni zahtevala. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu (glede zamudnih obresti) pritožbi toženke ugodilo in sklep sodišča prve stopnje zato spremenilo.

8. Na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje, pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena za rešitev zadeve (prvi odstavek 360. člena ZPP). In ker pritožbeno sodišče ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9. Pritožbeno sodišče je tudi odločilo, da toženka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo o glavni stvari ni bila uspešna, uspela je le glede stranskega dela zahtevka, teka zamudnih obresti.