24. 6. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 3. junija 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 3046/2000 z dne 15. 5. 2001 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru št. III P 431/2000 z dne 3. 10. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je pritožnica (v pravdnem postopku toženka) dolžna izprazniti stanovanje št. 7 v II. nadstropju stanovanjske hiše na naslovu Ljubljanska 7/b, Maribor, v izmeri 35,55 m2, in ga praznega oseb in stvari s ključi izročiti tožeči stranki. Pritožnica se je zoper tako sodbo pritožila, Višje sodišče pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.V ustavni pritožbi pritožnica izraža svoje nestrinjanje z navedeno odločitvijo sodišča. Še zlasti graja stališče sodišča, po katerem bi bila ona kot ožji družinski član upravičena, da po smrti prejšnje najemnice (tj. njene babice) z lastnikom stanovanja sklene najemno pogodbo samo pod pogojem, če bi s prejšnjo najemnico skupno živela in uporabljala stanovanje. Po mnenju pritožnice je takšno stališče pravno zmotno. Pritožnica meni, da je pogoj glede skupnega bivanja prinesel šele Zakon o spremembah in dopolnitvah Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 23/96 - SZ-C) iz leta 1996, zato se ne more uporabiti za nazaj, torej tudi ne za primere pred letom 1991. Tudi sicer naj bi takšno razlikovanje pomenilo kršitev načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave in kršitev prepovedi povratne veljave predpisov iz 155. člena Ustave. Pritožnica zatrjuje, da je ona vendarle privilegirani ožji družinski član, zato ne more izgubiti pravice do sklenitve najemne pogodbe zgolj iz razloga, ker ne izpolnjuje pogoja glede skupnega bivanja s prejšnjo najemnico stanovanja. To bi po njenem mnenju pomenilo kršitev 14.,15. in 22. člena Ustave. Pritožnica meni, da sta jo sodišči prve in druge stopnje s svojo odločitvijo spravili v neenakopraven položaj v primerjavi z drugimi in s tem kršili njene z Ustavo zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine.

B.

3.Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe in tudi ne v dokazno oceno sodišča. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem sodnem postopku. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnica z večino navedb ustavne pritožbe oporeka zgolj pravilnosti dokazne ocene in uporabe materialnega prava, kar pa ne more biti predmet preizkusa pred Ustavnim sodiščem. S temi navedbami namreč ni mogoče utemeljevati kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica. Za utemeljitev ustavne pritožbe tako ne zadošča zgolj pritožničino nasprotovanje pravilnosti stališča, na katerega sta sodišči prve in druge stopnje oprli svojo odločitev. Pritožnica bi morala izkazati, da je pravno stališče, ki sta ga zavzeli sodišči, v nasprotju s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Zgolj okoliščina, da pritožnica razume pravo drugače od sodišč, pa ne zadošča za sklep o kršitvi načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave).

4.Tudi za kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi lahko šlo le, če bi bila odločitev sodišča tako očitno napačna in brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno. Tega pa izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč svojo odločitev dovolj izčrpno obrazložili in jo utemeljili z razumnimi ter logičnimi pravnimi argumenti.

5.Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje tudi kršitev 15. člena Ustave, ki pa ne more biti samostojna podlaga za uveljavljanje človekovih pravic, ker ne vsebuje posamičnih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, temveč načela o sodnem varstvu teh pravic in svoboščin. Enako velja za 155. člen Ustave, ki vsebuje prepoved povratne veljave pravnih aktov.

6.Ker z izpodbijanima sodbama očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger