Jedro

Presoja sodišča prve stopnje o obrazloženosti ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, temveč gre za materialno pravno presojo. Ob neizpodbijanih dejstvih, da dolžnika nista zatrjevala, da je obračun napačen, da nista navedla, kakšen bi bil pravilen obračun in da sta, predlagala dokaz z izvedencem finančna stroke le za preveritev obračuna, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da ugovor ni obrazložen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Dolžnika sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom opr. št. In 47/2004 z dne 14.11.2008 odločilo: - da se delno ugodi dolžnikovemu ugovoru in se sklep opr. št. In 47/2004 z dne 28.6.2004 delno razveljavi, in sicer v delu za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od 6.464,06 EUR od 10.5.2004 do 24.5.2004, - da se v preostalem delu ugovor zavrne kot neutemeljen, - in da dolžnika sama trpita svoje stroške.

Dolžnika sta s pravočasno pritožbo izpodbijala sklep sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bil njun ugovor delno zavrnjen in v delu odločitve o stroških. V pritožbi sta uveljavljala vse tri pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in predlagala, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugovoru ugodi še v preostalem delu in izpodbijani sklep o izvršbi v celoti razveljavi. Navajala sta, da se ne strinjata s presojo sodišča prve stopnje, da je ugovor neobrazložen. Ugovor je bil kratek in jedrnat, po njunem mnenju pa dovolj razumljiv in konkreten. V nadaljevanju sta navedla, da je bilo bistvo ugovora v tem, da je upnik izterjeval celotno preostalo posojilno terjatev v znesku na dan odstopa od pogodbe z dodatnimi zamudnimi obrestmi do vložitve predloga za izvršbo. Po posojilni pogodbi pa je bila dolžnica dolžna vračati mesečne obroke z zapadlostjo od 1.1.2000 do 30.11.2005, ti so bili sestavljeni iz glavnice, revalorizacije in obresti za vso odplačilno dobo, torej so vsebovali tudi bodočo valorizacijo in bodoče obresti. Upnik je ob odstopu zahteval plačilo celotne neplačane obveznosti 5,955.944,92 SIT (z zajeto valorizacijo in obrestmi), na to terjatev pa je zahteval še zakonske zamudne obresti od odstopa od pogodbe dalje, slednje pa vsebujejo tudi revalorizacijo, tako imenovane kazenske obresti, zato je nedvomno šlo za dvojno obremenjevanje dolžnikov, to pa je v nasprotju z določbami obligacijskega prava, zato sta dolžnika nasprotovala višini izterjevane obveznosti. S tem je bil njun ugovor dovolj obrazložen, iz njega je bilo mogoče nedvomno razbrati, da se zavzemata za znižanje terjatve z eskontiranimi obrestmi in bodočo revalorizacijo. Ocena sodišča prve stopnje o neobrazloženosti ugovora predstavlja bistveno kršitev postopka. Pritožbi dolžnika priznavata, da nista konkretno navedla višine neupravičeno obračunanega zneska, ker gre za dokaj zahtevek izračun in nista imela na razpolago vseh potrebnih podatkov, zato sta predlagala postavitev izvedenca finančne stroke. Upnik pa v odgovoru na ugovor ni pojasnil, ali in kako je znižal terjatev za bodoče obresti in valorizacijo. Dolžnika sta prejela posojilo 4,200.000,00 SIT, kar pomeni, da je upnik bodočo valorizacijo in obresti upošteval v znesku, ki ga je označil kot dolgovano glavnico, kar je napačen pristop. Zaradi neupoštevanja gornjih okoliščin je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno in materialno pravo napačno uporabljeno.

Upnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno očitana zmotna presoja sodišča prve stopnje o obrazloženosti ugovora ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, temveč gre za materialnopravno presojo. Pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ), zato ta pritožbeni razlog ni podan.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa korektno povzelo ugovorne navedbe in pravilno presodilo, da ugovor ni obrazložen.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejstva: - da dolžnika nista zatrjevala, da je obračun napačen, - da dolžnika nista navedla, kakšen bi bil pravilen obračun obresti, - da sta predlagala dokaz s postavitvijo izvedenca finančne stroke, ki naj le preveri upnikov obračun.

Vsa ta ugotovljena dejstva pritožbeno niso izpodbijana. Dejstvo pa je, ki ga poudarja tudi pritožba, da je podlaga upnikovi terjatvi izvršilni naslov – izvršljiv notarski zapis in tudi, da je upnik na dan odstopa od pogodbe 17.2.2004 izračunal višino terjatve 5,955.944,92 SIT, o višini terjatve z dopisom obvestil dolžnika in tudi, da zahteva od terjatve v ugotovljeni višini zakonske zamudne obresti od 17.2.2004, ta dopis pa je bil prvi dolžnici vročen 18.2.2004. Dolžnika pa sta šele v pritožbi pojasnila bistvo vsebine svojega ugovora, kar sta sama izrecno navedla v pritožbi, zato so vse njune navedbe v pritožbi (navedene v VIII. odst. obrazložitve pritožbe) nedovoljene pritožbene novote (I. odst. 337. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). Dolžnika namreč nista navedla v pritožbi razlogov, zakaj teh svojih navedb v takem obsegu nista podala že v ugovoru.

Pritožbeno sodišče pa soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da so ugovorne navedbe le pavšalne, dolžnika bi morala svoje pripombe oz. pomisleke v zvezi s pravilnostjo višine upnikove terjatve konkretno vsaj opisno navesti tako, kot sta to storila v pritožbi. Po presoji pritožbenega sodišča ugovor ni izpolnjeval standarda obrazloženosti, kot ga določa II. odst. 53. čl. ZIZ, zato ni bil dovolj konkreten in je zato pritožba neutemeljena in jo je zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi odločitve o stroških dolžnikov navedlo, da z ugovorom dejansko nista uspela, zato je sprejelo pravilen zaključek, da morata stroške trpeti sama.

Dolžnika sta v pritožbi uvodoma navedla, da izpodbijata tudi odločitev o stroških, vendar v pritožbi nista podala konkretnih navedb za izpodbijanje tega dela odločitve sodišča prve stopnje, zato je pritožba v tem delu nekonkretizirana in s tem neutemeljena.

Dolžnika s pritožbo nista uspela, zato njuni stroški pritožbenega postopka niso potrebni stroški za postopek izvršbe in jih morata trpeti sama (I. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s I. odst. 154. čl. ZPP in I. odst. 155. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).