Jedro

Ni treba v vsaki odškodninski pravdi dokazovati škodo z izvedencem, če sodišče na podlagi drugih dokazov dovolj ugotovi dejansko stanje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (obsodilni del sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki plačilo 1.639,12 EUR s pripadki.

Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče sicer pravilno našteje štiri predpostavke za nastanek odškodninske obveznosti. Vendar je treba izhajati iz predpostavke dokaznega bremena, ki je na strani tožeče stranke. Sodišče je zapisalo, da po presoji dokazov ugotavlja, da je do škodnega primera prišlo, kar je v nasprotju z izvedenimi dokazi. To je sicer dejansko stanje, vendar sodišče ne pojasni in ne poda razlogov, zakaj pokloni vero tožeči stranki in ne toženi stranki. Bila sta le ona dva, nihče drugi ni videl dogodka. Iz spisovnih podatkov se da zaključiti, da je toženec najprej zažugal s pestjo, nato ga udaril po ustih in okoli oči, ga držal z desno roko in se ni mogel braniti. To je v nasprotju z izpovedbo toženca in z izpovedbo tožnika, ki je rekel, da naj bi prišel toženec do avta, ga udaril po ustih, mu izbil očala, nato pa ga tiščal z rokami na usta, ko ga je tožnik ugriznil. Gre za protispisnost navedb na strani sodišča, sodišče meni dva udarca, tožnik pa enega. Sodišče se ni opredelilo do izpovedbe toženca, da ni pojasnjeno, zakaj se je odločilo opredeliti ugriz kot obrambno poškodbo. Sodišče vsak ugriz šteje kot obrambno poškodbo. Sodišče ni podalo razlogov glede ugovora deljene odgovornosti, saj je po izjavah pravdne stranke prišlo do prepira ravno z zmerjanjem, psovanje in pljuvanje je eden od elementov, da bi ga sodišče moralo vrednotiti. Tudi škoda ni dokazana. Tožena stranka je oporekala, kako je mogoče dokazati škodo z računi, ki so nastali po škodnem dogodku, predvsem znesek 1.487,00 EUR v zvezi s poškodbo na zobovju. Morali bi ugotoviti, kakšna škoda je sploh nastala in dokazno breme na strani tožeče stranke. Listine z dne 26.9.2006 ni mogoče šteti za dokaz, da je škoda nastala prej. Sodišče bi moralo postopati po 2. odstavku 458. člena ZPP in zahtevek zavrniti. Sodišče ne pojasni vzročne zveze med domnevnim nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo. Tožnik pove, da ni šel k zdravniku, temveč šele nekaj dni po tem. K zobozdravniku je šel štiri mesece kasneje. Lahko se je poškodoval prej. Samo sklicevanje na zdravniško potrdilo ni dovolj, ker bi moral biti angažiran izvedenec. Sodišče šteje kot verodostojen dokaz predračun in ni se opredelilo do ugovora tožene stranke, da je toženec lahko odgovoren le v mejah popravila v okviru javnega zavoda oziroma ordinacije. Brez izvedenca pa ne gre in to bi moral založiti tožnik.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba sicer uvodoma ugotavlja, da ne more izpodbijati sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker gre za spor majhne vrednosti (458. člen ZPP). Vendar graja dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da je poklonilo vero tožniku, da je sledilo predloženim dokazom glede obsega škode in med toženčevim protipravnim ravnanjem in tožnikovo škodo vzročne zveze. Vse to so dejstva, katere pritožnik ne more izpodbijati v sporih majhne vrednosti.

Pač pa lahko izpodbija sodbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz razlogov 2. odstavka 339. člena ZPP. Vendar bi tudi kršitve moral uveljavljati takoj, ko so nastale in so upoštevne le, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla navesti prej. Na zadnji glavni obravnavi tožena stranka ni uveljavljala absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP. Pač pa v pritožbi trdi, da sodba nima razlogov o tem, zakaj je sodišče poklonilo vero tožniku pri opisu samega dogodka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče razloge ima (stran 2 do 4) in da se pri svoji odločitvi ni oprlo le na izpovedbo tožnika, ampak tudi na druge izvedene dokaze, ki jih je tudi ocenilo. Pri tem ni pomembno, da se je sodišču zapisalo, da je tožnik povedal, da ga je toženec udaril najprej po očalih, potem pa še v predelu ust. Tožnik je izpovedal, da ga je s pestjo udaril skozi okno po ustih, tako da mu je izbil očala dol. Ta nerodnost v sodbi ne vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe, saj sodba razloge ima. Sodišče je namreč ugotovilo, da je toženec tožnika držal za usta, zato ga je tožnik v obrambi ugriznil in mu prizadel ugriz pod mezincem desne roke zato, da bi ga toženec spustil. To sodišče imenuje obrambno poškodbo, kar pomeni, da je tožence ravnal v silobranu (138. člen OZ). Sodišče je tudi odgovorilo, da ni deljene odgovornosti (četrta stran sodbe) in da je toženec v celoti povzročil nastanek škodnega dogodka in tožnikovo škodo. Sodišče ni sledilo tožencu, ki je trdil, da naj bi ga tožnik izzival, psoval in pljuval, zato utemeljeno ne more iti za ugovor sokrivde.

Pritožba ima sicer prav, ko trdi, da tožeča stranka dokazuje višino škode in vzročno zvezo. Vendar je sodišče štelo, da je tožnik na podlagi svoje izpovedi in listinskih dokazov dovolj dokazal obstoj škode. Pač pa bi tožena stranka, če je menila, da škoda ni takšna oziroma ni nastala, bi lahko za svoje navedbe ponudila dokaze. Tožena stranka je kot dokaze predlagala le zaslišanje strank in vpogled v kazenski spis K 194/2006 in iz predlaganih dokazov ne sledi, kar toženec trdi. Zato je sodišče pravilno sledilo tožeči stranki. Tožeča stranka sicer izvedenca medicinske stroke ni predlagala. Vendar, če je tožena stranka menila, da je to potrebno, bi lahko predlagala ona. Ni treba v vsaki odškodninski pravdi dokazovati škodo z izvedencem, če sodišče na podlagi drugih dokazov dovolj ugotovi dejansko stanje. Sodba ima razloge o vseh elementih odškodninske obveznosti, zato ni podana smiselno očitana 14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tudi pojasnilo, zakaj je štelo, da je tožnik škodo dokaza z računom in zakaj šteje, da je tožnikova škoda iz škodnega dogodka. Tožnik pa je pojasnil, kako je bilo z njegovim zdravljenjem pri zobozdravniku in kdaj so ti zneski nastali. Sodišče je sledilo tožeči stranki. Ne drži pritožbena trditev, da če oškodovanec gre k zdravniku kasneje in si da popraviti zobe in nastanejo s tem stroški s kasnejšim datumom, da avtomatično ni vzročne zveze med škodo in škodnim dejanjem. Sodišče je vzročno zvezo obrazložilo.

Toženec še trdi, da bi tožnik moral popraviti poškodovane zobe v javnem zavodu, ker bi te stroške dobil krite iz prispevka zdravstvenega zavarovanja. Pri tem ne ponudi za svojo trditev dokaza in sodišče zato utemeljeno ni tega ugovora obravnavalo. Tožnik je svojo škodo dokazal, toženec pa ni ponudil dokazov, da nastale škode, katero je moral odpraviti tožnik, krije obvezno zdravstveno zavarovanje.

Tako se izkaže, da je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja sodišče prve stopnje pravilno odločilo in pri tem ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, kar je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).