Jedro

Smotrnost dovolitve (neprivilegirane) spremembe tožbe je treba ocenjevati od primera do primera. Tožnik spremenjeni zahtevek uveljavlja na povsem drugih sklopih zatrjevanih dejstev, obe stranki sta v zadevi vložili že več obsežnih pripravljalnih vlog, opravljen je bil narok, na katerem so bili zaslišani tožnik in dve priči, ob dovolitvi spremembe tožbe pa bi se tudi spremenila stvarna pristojnost sodišča (zaradi zvišanja zahtevka okrajno sodišče glede na 30. člen ZPP ne bi bilo več pristojno za reševanje zadeve), kar pomeni, da bi bilo treba dokazni postopek ponoviti. Glede na navedeno predlagana sprememba tožbe ni smotrna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki v roku 15 dni plačati stroške pritožbenega postopka v višini 122,40 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se sprememba tožbe z dne 2. 11. 2020 (razširitev tožbenega zahtevka za plačilo zneska v skupni višini 140.964,21 EUR) ne dovoli.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi (pravilno: spremeni) in odloči, da se sprememba tožbe dopusti in zadevo odstopi pristojnemu sodišču, tožniku pa prizna povračilo stroškov postopka in znesek naloži v plačilo toženki. Priglaša stroške. Navaja, da gre v konkretni zadevi v skladu s 186. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) za privilegirano objektivno spremembo tožbe, pri kateri privolitev toženke v spremembo tožbe ni potrebna. Tožnik namreč iz iste dejanske podlage zahteva višji denarni znesek, in sicer zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe. Tožnik je tožbo vložil 16. 6. 2017, predhodni 12. člen Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP), ki je določal omejitev višine denarne odškodnine, pa je bil razveljavljen z ustavno odločbo U-I-80/16-36, U-I-166/16-28, U-I-173/16-33 z dne 15. 3. 2018. V času vložitve tožbe ZPŠOIRSP niti ni razlikoval med odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo in je pavšalni znesek odškodnine zaradi izbrisa celo omejeval na dvakratnik zneska, dodeljenega v upravnem postopku. Tožnik je pravočasno vložil tožbo zaradi odškodnine zaradi izbrisa, z vlogo z dne 2. 11. 2020 pa je zgolj modificiral zneske odškodnine in ga podrobneje specificiral. Zato meni, da za spremembo tožbe soglasje toženke ni potrebno.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške. Pri tem izpostavlja, da je odločitev sodišča pravilna tudi zato, ker je rok za vložitev tožbe iz 10. člena ZPŠOIRSP prekluziven in ne zastaralni, takšno stališče je sodišče zavzelo že v zadevi VSL II Cp 921/2020. Tožniku so bile že ob vložitvi škode znane vse okoliščine iz naslova škode, ki jo uveljavlja z zvišanim zahtevkom. Pri dokazovanju nemožnosti odkupa stanovanja bo treba dokazni postopek usmeriti na povsem druge ugovore in dokaze, kot so se izvajali v zvezi s pridobivanjem dovoljenja za bivanje in vizumov ter v zvezi s tem nastalo nepremoženjsko škodo. Poleg tega je nezakonito stanje trajalo manj kot dva meseca. Končno toženka poudarja še, da je tudi spremenjeni zahtevek nepopoln.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je prvotno s tožbo z dne 16. 6. 2017 zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Za nepremoženjsko škodo je zahteval odškodnino v višini 10.000,00 EUR, za premoženjsko škodo pa 500,00 EUR. Glede na omejitev skupne višine denarne odškodnine iz 12. člena ZPŠOIRSP je zahteval odškodnino v skupni višini 4.000,00 EUR. Na podlagi ustavne odločbe U-I-80/16-36, U-I-166/16-28, U-I-173/16-33 z dne 15. 3. 2018, ki je omejitev višine odškodnine iz 12. člena ZPŠOIRSP razveljavila, je s prvo pripravljalno vlogo z dne 30. 10. 2019 tožbeni zahtevek povišal, in sicer na 8.500,00 EUR. V tej vlogi je dodatno opredelil elemente obeh vrst škod. V zvezi s premoženjsko škodo je uveljavljal stroške za pridobitev potnih listin, izdelavo dokumentov in fotografij. Dne 15. 11. 2019 je bil opravljen poravnalni narok, obe stranki sta nato vložili še drugi pripravljalni vlogi, dne 2. 10. 2020 pa je bil opravljen prvi narok za glavno obravnavo. Tožnik je na naroku pred začetkom dokazovanja specificiral tožbeni zahtevek v višini 8.500,00 EUR (500,00 EUR iz naslova premoženjske škode, 8.000,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode). V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo vse listine v spisu in zaslišalo tožnika ter dve priči. Med zaslišanjem je tožnik napovedal (novo) povišanje tožbenega zahtevka. S tretjo pripravljalno vlogo z dne 2. 11. 2020 je nato tožbo spremenil, in sicer je dodatno zahteval še plačilo premoženjske škode zaradi nemožnosti odkupa stanovanja pod ugodnejšimi pogoji (v višini 87.000,00 EUR), zaradi plačevanja najemnine za stanovanje, ki ga zaradi izbrisa ni mogel odkupiti pod ugodnejšimi pogoji (v višini 44.710,00 EUR), in zaradi nepridobitve lastninskega certifikata (v višini 9.254,21 EUR). S spremenjeno tožbo je torej zahteval plačilo odškodnine v skupni višini 141.135,21 EUR. Toženka je v svoji tretji pripravljalni vlogi spremembi tožbe ugovarjala. Navajala je, da tožnik v tožbi zahtevka za premoženjsko škodo iz teh naslovov ni postavil in je prekludiran, saj niso nastale nobene nove okoliščine.

6. ZPP v drugem odstavku 184. člena določa, da je sprememba tožbe sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev; vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP). Privolitev tožene stranke ni potrebna, če tožeča stranka spremeni tožbo tako, da zahteva zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, iz iste dejanske podlage drug predmet ali denarni zahtevek, ali če uveljavlja vmesni ugotovitveni zahtevek po tretjem odstavku 181. člena ZPP (186. člen ZPP).

7. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Tudi po oceni pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ne gre za privilegirano spremembo tožbe, saj tožnik ne zatrjuje nikakršnih novih okoliščin, ki bi imele za posledico takšno spremembo tožbe. ZPŠOIRSP je sicer v kasneje razveljavljenem 12. členu res določal omejitev skupne višine denarne odškodnine za povzročeno škodo, vendar pa vrste škode, ki jo je bilo mogoče uveljavljati, ni določal (omejeval). Tožnik je že v tožbi zahteval (tudi) odškodnino za premoženjsko škodo. Že takrat bi lahko podal ustrezne navedbe in zahtevke zaradi nemožnosti odkupa stanovanja pod ugodnejšimi pogoji, zaradi plačevanja najemnine za stanovanje, ki ga zaradi izbrisa ni mogel odkupiti pod ugodnejšimi pogoji, in zaradi nepridobitve lastninskega certifikata. Dejansko je vse te tri vzroke škode navrgel že v tožbi, vendar zgolj pavšalno in zgolj v zvezi z nepremoženjsko škodo. Nič od tega ne predstavlja novih okoliščin (ki bi nastale šele po vložitvi tožbe). Sklicuje se sicer na ustavno odločbo, ki je razveljavila 12. člen ZPŠOIRSP, vendar pa gre pri tem za spremembo materialnega prava, na podlagi katere bi lahko zgolj povišal višino zahtevka za škodo, ki jo je s tožbo že uveljavljal, ne pa zahteval povrnitev povsem druge škode (ki ni nastala ali se pokazala šele po vložitvi tožbe). Prav to je predhodno tudi storil: po razveljavitvi navedene zakonske omejitve višine odškodnine je s prvo pripravljalno vlogo z dne 30. 10. 2019 (eno leto pred obravnavano spremembo tožbe) tožbeni zahtevek povišal, in sicer na 8.500,00 EUR. Tudi takrat ni navajal dejstev in postavljal zahtevkov v zvezi s premoženjsko škodo, ki jo uveljavlja v spremembi tožbe (nemožnost odkupa stanovanja pod ugodnejšimi pogoji, plačevanje najemnine, nepridobitev lastninskega certifikata). Privilegirana sprememba tožbe je izjema, izjeme pa je treba ozko razlagati.1 Spremenjena tožba ne temelji na isti dejanski podlagi, temveč tožnik zdaj odškodnino zahteva iz drugih zatrjevanih dejstev (čeprav za škodo iz istega škodnega dogodka).2 Zato ne gre za privilegirano spremembo, za katero privolitev nasprotne stranke ne bi bila potrebna.

8. Smotrnost dovolitve (neprivilegirane) spremembe tožbe je treba ocenjevati od primera do primera.3 Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sprememba tožbe v obravnavanem primeru ne bi bila smotrna. Tožnik spremenjeni zahtevek uveljavlja na povsem drugih sklopih zatrjevanih dejstev, obe stranki sta v zadevi vložili že več obsežnih pripravljalnih vlog, opravljen je bil narok, na katerem so bili zaslišani tožnik in dve priči, ob dovolitvi spremembe tožbe pa bi se tudi spremenila stvarna pristojnost sodišča (zaradi zvišanja zahtevka okrajno sodišče glede na 30. člen ZPP ne bi bilo več pristojno za reševanje zadeve), kar pomeni, da bi bilo treba dokazni postopek ponoviti. Glede na navedeno predlagana sprememba tožbe ni smotrna.

9. Iz zgoraj navedenih razlogov in ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške postopka s pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Toženki pa mora glede na vrednost spornega predmeta povrniti stroške za odgovor na pritožbo po tarifni številki 21/2 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) v višini 200 točk in materialne stroške po 11. členu OT v višini 2 % oziroma 4 točke, kar skupaj znaša 204 točke oziroma 122,40 EUR (ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR). Pritožbene stroške ji je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, v primeru zamude pa tudi zamudne obresti, ki tečejo od poteka tega roka do plačila.

1 D. Wedam Lukić, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 207. 2 Prav tam, str. 201. 3 Prim. VSL sklep II Cp 1147/2016 z dne 14. 6. 2016.