Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvostopnega, da zgolj zatrjevani moralni interes sam po sebi ne pomeni upravičenega interesa v smislu 122. člena ZNP. Ob upoštevanju velikosti solastnega deleža (nasprotni udeleženec je pridobil celo nekaj več kot bi mu sicer pripadalo), mnenja cenilca kmetijske stroke, da predstavljajo nepremičnine, ki so pripadle predlagateljema, enovit kompleks (nasprotni udeleženec je mnenje na naroku sprejel in ga je zato prvostopno sodišče pravilno upoštevalo), nasprotni udeleženec ni izkazal upravičenega interesa, da bi mu v last pripadla tudi ta zemljišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi

izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici je solastne nepremičnine pravdnih strank razdelilo tako, da predlagatelja postaneta lastnika parc.št. 1266, 1289/2, 1290, 1291/1, 1292/1, 1293/2, 1302, 1303/1, 1304, 1305 in 1986, vse vpisane v vl.št. 63 k.o. P., nasprotni udeleženec pa lastnik preostalih nepremičnin, to je parc. št. 1259/2, 75, obe vl.št. 143 k.o. P., in parc. št. 1580, 1792, 600/4, 2314, 2319, 2338, vse vl.št. 63 k.o. P. Zoper sklep se pritožuje nasprotni udeleženec in v pritožbi navaja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, s tem pa njega oškodovalo. Ne soglaša z odločitvijo, da bi predlagatelja dobila toliko parcel. Večina teh parcel je namreč ocenjenih kot kmetijska zemljišča, čeprav je iz lokacijske informacije, ki jo prilaga pritožbi, razvidno, da so te parcele v območju pozidave. Zato je bila ugotovljena njihova prenizka vrednost in v posledici sta predlagatelja dobila prevelik del solastnih nepremičnin. Predlaga, da sodišče upošteva njegov predlog z dne 6.10.2004, ki upošteva tako opisano dejansko stanje kot dejstvo, da predlagatelja nepremičnin nista nikoli uživala in obdelovala in jih imela kakorkoli v posesti, kar še zlasti velja za drugega predlagatelja. Spričo starosti predlagateljev so neumestne tudi njune trditve, da nameravata nepremičnine obdelovati in ju v njunih predlogih vodi izključno materialni interes. Nasprotni udeleženec je ves čas izkazoval interes po pridobitvi teh nepremičnin iz moralnih razlogov. Ne vzdrži niti argument, da gre pri nepremičninah, ki naj bi s sklepom pripadle predlagateljema, za kompleks, ki ga po naravi ni mogoče deliti. Predlaga, da sodišče naroči ponovno cenitev in nato razdeli nepremičnine v skladu z njegovim predlogom.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je o razdelitvi nepremičnin odločalo na podlagi cenitev, ki so jih vse stranke v postopku sprejele in nanje niso imele pripomb. Pritožnik se je tako na naroku 15.2.1999 izrecno strinjal s podanima cenitvama gozdarske in kmetijske stroke. Navedba, da dejansko ne gre za kmetijska zemljišča, je pritožbena novota. Pritožnik v pritožbi ničesar ne govori o tem, zakaj je te navedbe podal šele v pritožbi (poleg tega je v spisu že ves čas kot priloga predlogu grafični prikaz iz prostorskih ureditvenih pogojev, cenilec kmetijske stroke je svojo cenitev izdelal na podlagi ogleda v navzočnosti samo nasprotnega udeleženca). Po določbi 37. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) se v nepravdnem postopku smiselno uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku (ZPP), če z ZNP ali drugim zakonom ni drugače določeno. Ker drugačne določbe v ZNP ni, se tudi v nepravdnem postopku smiselno uporablja določba 337. člena ZPP, po kateri sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti v postopku na prvi stopnji. Ker tega pritožnik ni izkazal, pritožbeno sodišče trditev o drugačni namembnosti kmetijskih zemljišč ne more upoštevati, kar pomeni, da je ugotovitev vrednosti nepremičnin v izpodbijanem sklepu pravilna. Po določbi 122. člena ZNP (ki se v tej zadevi, začeti že v letu 1998, uporablja na podlagi določbe 268. člena Stvarnopravnega zakonika) si mora sodišče prizadevati , da se praviloma opravi fizična delitev stvari in da solastniki dobijo tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes. Nasprotni udeleženec je ves čas postopka zatrjeval, da ima na nepremičninah, ki so po sklepu postale last predlagateljev, moralni interes. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvostopnega, da zgolj zatrjevani moralni interes sam po sebi ne pomeni upravičenega interesa v smislu 122. člena ZNP. Ob upoštevanju velikosti solastnega deleža (nasprotni udeleženec je pridobil celo nekaj več kot bi mu sicer pripadalo), mnenja cenilca kmetijske stroke, da predstavljajo nepremičnine, ki so pripadle predlagateljema, enovit kompleks (nasprotni udeleženec je mnenje na naroku sprejel in ga je zato prvostopno sodišče pravilno upoštevalo), nasprotni udeleženec ni izkazal upravičenega interesa, da bi mu v last pripadla tudi ta zemljišča. V poštev ne pride niti določba tretjega odstavka 122. člena ZNP, saj je nasprotni udeleženec izjavil, da predlagateljev ni pripravljen izplačati. Na podlagi povedanega in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti nobenih drugih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Ker nasprotni udeleženec s pritožbo ni uspel, mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.