Jedro

Skozi celotno pritožbo skuša tožeča stranka izkazati napačnost odločitve sodišča, da je sporni znesek tožničinega moža, ki mu je bil izplačan kot odškodnina, potrebno upoštevati kot periodični dohodek in ne kot enkraten obdavčljiv dohodek, kot je to storila tožena stranka. Pritožbeno sodišče soglaša, da sporni znesek, ne glede na dejstvo, ali gre za odškodnino ali jubilejno nagrado, po sami vsebini ne more predstavljati periodičnega dohodka. Sodišče je pravilno ugotovilo, da izrecna določba drugega odstavka 13. člena ZUPJS opredeljuje periodične dohodke kot plače, pokojnine, rente in druge dohodke, ki jih oseba prejema v enakih ali podobnih zneskih v enakih ali podobnih časovnih obdobjih. Enkratna izplačila ne morejo šteti za periodični dohodek. Imanentno periodičnemu izplačilu zneskov je ravno način izplačila zneskov v ponavljajočih se (enakih ali podobnih) časovnih obdobjih. Zato je pravilen zaključek sodišča, da mora ostati neuspešno zavzemanje tožnice, da je potrebno sporno izplačilo šteti kot periodični dohodek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 29. 11. 2019 in odločba CSD A. št. ... z dne 3. 5. 2019 na priznanje pravice do otroškega dodatka od septembra 2017 do konca avgusta 2018. 2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče sodbo v celoti razveljavi, razveljavi odločbe tožene stranke in prizna pravico do otroškega dodatka od septembra 2017 do avgusta 2018. V izpodbijani odločbi tožene stranke je nepravilen izračun povprečnega mesečnega dohodka na družinskega člana, saj so se v nasprotju s 13. členom ZUPJS k dohodku družine prištele tudi plače, ki jih je B.B. leta 2016 prejel v času rednega delovnega razmerja, ki se je zaključilo 30. 9. 2016. Zmotna je ugotovitev sodišča, da se enkratno izplačilo neizplačanih plač ne more šteti med periodične dohodke. Ni sporno, da je ta dohodek obdavčljiv, vendar se pri izračunu ne sme upoštevati, ker se je s prenehanjem delovnega razmerja ta dohodek prenehal izplačevati. Neargumentirana je trditev sodišča, da je strokovna delavka CSD naredila tehnično napako in da tožeča stranka ni upravičena do priznanja pravice do otroškega dodatka. Sporen je dohodek v višini 48.829,35 EUR, ki ga je sodišče opredelilo kot jubilejno nagrado, odpravnino. Znesek je v uradnih evidencah viden v polju 1104, ki predstavlja znižano obdavčene plače, ki bi ga morala tožena stranka upoštevati kot znesek v polju 1101 in ga iz izračuna izvzeti, ker gre za periodični dohodek, ki je nastal v času pred prenehanjem delovnega razmerja pred 30. 9. 2016 in ga je s 1. 10. 2016 zamenjal novi periodični dohodek v višini 2.515,20 EUR mesečno. Zmotno je tolmačenje tožene stranke, da so dohodki tožničinega moža v odločbi z dne 3. 5. 2019 celo nižji kot bi morali biti. V izračunu je potrebno upoštevati neto dohodke družine iz preteklega leta oziroma tekoče prihodke družine v času oddaje vloge, ker je prišlo do spremembe periodičnih dohodkov. FURS je v sistem vnesel nemške podatke, ki jim slovenski informacijski sistem ni prilagojen. Zato je avtomatski izračun nepravilen. Od bruto prihodkov je potrebno dajatve in davek odšteti. Razumeti je potrebno, kateri dohodki predstavljajo plače. Strokovni sodelavki CSD C.C. se neutemeljeno očita tehnično napako, saj je sporni prejemek pravilno vrednotila. Napako je naredil strokovni sodelavec FURS-a, ki je za potrebe dodatne obdavčitve, že v Nemčiji obdavčenih dohodkov tožničinega moža, v Sloveniji vnesel v uradne evidence podatke z namenom izdaje odločbe za dohodnino za leto 2016. CSD A. je na podlagi posredovanih dokumentov 3. 8. 2017 izdal tri odločbe s pravilnim izračunom, kasneje pa je predstojnik zlorabil pooblastila in se odločil, da bo prevedeno dokumentacijo ignoriral in s tem tožeči stranki in njenim otrokom odrekel pravico do otroškega dodatka in štipendije. V tem primeru ne gre za tehnično napako, temveč za naklepno ravnanje v škodo tožeče stranke, saj je organ družino dobro poznal. Predstojnik organa je od strokovnih delavk zahteval izdajo negativnih odločb in pri tem arogantno spregledal brezposelnost tožničinega zakonca. Niti CSD A. niti tožena stranka nimajo potrebnega osnovnega znanja, kako se izračuna dohodek na družinskega člana in tako je bilo v obdobju med 28. 7. 2017 do 29. 11. 2019 izdanih kar 14 odločb. Na osnovi identičnih vhodnih podatkov se izračuni v odločbah, uveljavljanih pravic do javnih sredstev 8-članske družine v obdobju, ko je edini zaposleni izgubil redno zaposlitev, razlikujejo. Izračuni kompetentnih inštitucij bi morali biti za vseh 14 odločb identični. Sodišče se v 16. točki obrazložitve spreneveda, da veljajo za uveljavljanje različnih pravic različni pogoji s ciljem neupoštevanja ključnega dokaznega gradiva tožeče stranke. Način izračuna povprečnega dohodka za iste člane družine je identičen tako pri pravici do državne štipendije kot pri pravici do otroškega dodatka. V konkretnih izračunih se brezposelnost ne upošteva nekajkrat, nekajkrat se dohodki upoštevajo v bruto zneskih, neupoštevanje preostalih odločb predstavlja neutemeljeno izločitev ključnih dokazov s posplošeno obrazložitvijo. Sporno je, da je po pritožbi tako ministrstvo kot tudi delovno in socialno sodišče brez neodvisnega izračuna potrdilo pravilnost izračuna prvostopnega organa. Gre za neodgovorno pristransko obravnavanje primera, zato je bila tožeči stranki kršena pravica do pritožbe in neodvisne presoje zaradi neodgovornega ravnanja tožene stranke. Sodišče je celo ugotovilo, da upoštevanje plač brezposelnega očeta namesto nadomestila za brezposelnost ni napaka. Zmotno je tolmačenje v 12. točki obrazložitve sodbe, da se izplačilo v enkratnem znesku 12 plač za nazaj ne more šteti za periodični dohodek. Gre za plače, ki jih je delodajalec v času sodnega spora sicer obračunaval, ni jih pa izplačal, zato jih je bilo potrebno sodno izterjati. Gre za izključno bruto dohodke iz delovnega razmerja, ki se pri izračunu ne bi smeli upoštevati. Namesto tega bi morali upoštevati mesečno nadomestilo za brezposelnost, ki je novi periodični dohodek. Nepravilno je tolmačenje sodišča v 14. točki obrazložitve, saj se mora pri izračunu povprečnega mesečnega dohodka na osebo upoštevati neto dohodke in posledično je zmotno tolmačenje v 15. točki obrazložitve sodbe, da je znašal povprečni mesečni dohodek na osebo 882,96 EUR. Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in za izračun povprečnega mesečnega neto dohodka na družinskega člana imenuje neodvisnega sodnega izvedenca za finance.

3. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka opozorila, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da za ugotovitev, da je sporni znesek potrebno šteti kot periodični dohodek, ni ne dejanske in ne pravne podlage, kar je potrdilo tudi instančno sodišče. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb kot to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 29. 11. 2019 in odločbo CSD A. št. ... z dne 3. 5. 2019 glede priznanja pravice do otroškega dodatka od septembra 2017 do konca avgusta 2018. 7. Pravna podlaga v predmetni zadevi je podana v določilih Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/10 s spremembami, v nadaljevanju: ZUPJS) in določilih Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur. l. RS, št. 26/14, v nadaljevanju: ZSDP-1). Skladno s 70. členom ZSDP-1 se z otroškim dodatkom staršem zagotovi dopolnilni prejemek za preživljanje, vzgojo in izobraževanje otroka. Višina otroškega dodatka se določi glede na uvrstitev družine v dohodkovni razred, ki jih določa drugi odstavek 22. člena ZUPJS. ZUPJS pri tem določa osebe, ki se upoštevajo poleg vlagatelja v 10. členu, v 11. členu določa osebe, ki se ne upoštevajo, v 12. členu so določila glede upoštevnega dohodka, način upoštevanja dohodka pa je določen v 15. členu ZUPJS.

8. V predmetni zadevi je sporna ugotovitev povprečnega mesečnega dohodka na osebo zaradi nepravilnega upoštevanja dohodka tožničinega moža v letu 2016. 9. Tožeča stranka je imela razumno možnost, da je prikazala zadevo na način, ki je ne postavlja slabši položaj od nasprotne stranke. Postopek je sodišče vodilo kontradiktorno. Stranki je omogočilo, da navaja dejstva in dokaze, pravna naziranja, da se opredeli do navedb nasprotne stranke, da sodeluje v postopku oziroma se izjavi o procesnem gradivu, ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Sodišče je izvedlo dokaze, za katere je ocenilo, da so bistveni za ugotovitev odločilnih dejstev, kar je ustrezno obrazložilo v 3. točki obrazložitve sodbe. Neutemeljen je dokazni predlog o imenovanju sodnega izvedenca, ki ga je pritožnica podala šele v pritožbenem postopku. V predmetni zadevi je primarno sporna narava izplačila, ki ga je potrebno upoštevati pri ugotavljanju povprečnega mesečnega dohodka na družinskega člana, zato ni potrebna uporaba in izvedba znanj, s katerimi razpolaga sodni izvedenec finančne stroke. Dejansko stanje se v predmetni zadevi ne nanaša na dejstva, za ugotovitev katerih je potrebno posebno strokovno znanje, s katerim razpolaga le sodni izvedenec finančne stroke. Nenazadnje pa takšen dokazni predlog s strani tožeče stranke v postopku na prvi stopnji ni bil podan.

10. Sodišče je v zadevi glede priznanja štipendije za isto obdobje med strankama, v kateri sta kot tožeči stranki udeležena tožničina otroka in tožena stranka že odločalo.1 Tudi v tem sporu je bila med strankami sporna narava izplačila, ki je bil očetu tožečih strank izplačan na podlagi sklenjene sodne poravnave v tujini. Pritožbeno sodišče je potrdilo odločitev in obrazložitev sodišča, da gre v tem primeru za obdavčljiv enkraten dohodek.

11. Podatki o dohodkih zavezanca FURS2 potrjujejo, da so bili možu tožeče stranke v letu 2016 izplačani obdavčljivi dohodki po Zakonu o dohodnini kot plače, nadomestila plače in povračilo stroškov, regres za letni dopust oziroma jubilejna nagrada, odpravnina oziroma solidarnostna pomoč. Iz izpisa FURS z dne 12. 2. 2020 (B1) izhaja, da je bila upoštevana odškodnina (jubilejna odpravnina) v višini 84.341,50 EUR, v izpodbijanih odločbah pa je bilo sporno izplačilo upoštevano kot jubilejna nagrada v višini 48.829,35 EUR. Tožena stranka je pojasnila, da so podatki glede višine dohodkov tožničinega moža za leto 2016 v odločbi z dne 3. 5. 2019 zaradi tehnične napake nižji kot izhaja iz evidenc FURS, kar vse potrjuje dopis CSD z dne 24. 5. 2019. 12. Iz obsežnih pritožbenih navedb je razbrati, da se tudi v tem postopku tožeča stranka zavzema za upoštevanje spornega izplačila tožničinega moža, ki ga je tožena stranka upoštevala kot odškodnino (jubilejno nagrado oziroma odpravnino) v višini 84.341,50 EUR bruto,3 kot periodični dohodek. Tožena stranka je pri izračunu cenzusa za vtoževano pravico, iz naslova tega izplačila upoštevala le znesek v višini 48.829,35 EUR. Pravilna je tako ugotovitev sodišča, da je prišlo pri opredelitvi višine upoštevanega zneska s strani tožene stranke do tehnične napake, ki jo potrjuje tudi primerjava med opredeljeno višino spornega izplačila s strani FURS,4 do upoštevanega podatka glede višine izplačila s strani tožene stranke.5 Pojasnjeno je, da se zaradi kompleksnega postopka, višina vnesenega zneska ni popravljala, saj se je ugotovilo, da upravičenec, kljub napačno vnesenim nižjim podatkom, ni upravičen do otroškega dodatka v tem obdobju. Dohodki tožničinega moža so bili za relevantno obdobje tako visoki, da so tudi upoštevajoč napačni nižji znesek, presegali cenzus za leto 2016. Pravilna je argumentacija sodišča, da zaradi navedenega, posledično dejanska, višja višina spornega zneska tožničinega moža ni bistvena, saj ne more vplivati na preseganje cenzusa.

13. Skozi celotno pritožbo skuša tožeča stranka izkazati napačnost odločitve sodišča, da je sporni znesek tožničinega moža, ki mu je bil izplačan kot odškodnina, potrebno upoštevati kot periodični dohodek in ne kot enkraten obdavčljiv dohodek, kot je to storila tožena stranka.6 Pritožbeno sodišče soglaša s pravilno argumentacijo sodišča v 12. točki obrazložitve sodbe, da sporni znesek, ne glede na dejstvo, ali gre za odškodnino ali jubilejno nagrado, po sami vsebini ne more predstavljati periodičnega dohodka.7 Sodišče je pravilno ugotovilo, da izrecna določba drugega odstavka 13. člena ZUPJS opredeljuje periodične dohodke kot plače, pokojnine, rente in druge dohodke, ki jih oseba prejema v enakih ali podobnih zneskih v enakih ali podobnih časovnih obdobjih. Enkratna izplačila ne morejo šteti za periodični dohodek. Imanentno periodičnemu izplačilu zneskov je ravno način izplačila zneskov v ponavljajočih se (enakih ali podobnih) časovnih obdobjih. Zato je pravilen zaključek sodišča, da mora ostati neuspešno zavzemanje tožnice, da je potrebno sporno izplačilo šteti kot periodični dohodek.

14. Šele, če bi bilo pravilno razlogovanje pritožnice, da je potrebno šteti sporno izplačilo kot periodični dohodek, bi pritožbeni ugovori o izkazanosti spremembe prejemanja vrste periodičnih dohodkov8 kot tudi način upoštevanja vira glede teh dohodkov (51. člen ZUPJS) dobili pravno težo. Slednji postanejo tako ob odločitvi sodišča o naravi spornega izplačila kot enkratni dohodek, nerelevantni.

15. Ali gre za periodični dohodek ali za enkratni dohodek je po oceni pritožbenega sodišča izkazano že s samim načinom izplačila. S periodičnim načinom izplačila plač se zasleduje cilj stalnega, kontinuiranega izplačevanja zneska v časovno zaporednih obdobjih z določenim namenom. V predmetni zadevi pa gre za enkratno izplačilo spornega zneska, s katerim, četudi so lahko imeli zneski, ki zaobjemajo to enkratno izplačilo, primarno lastnost periodičnosti, z enkratnim načinom izplačila, lastnost periodičnosti izgubili.9 Zaradi navedenega jih je potrebno obravnavati drugače, torej kot enkratni obdavčljivi dohodek. Slednje je pravilno storila tudi tožena stranka.

16. Neuspešna mora ostati tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče sprejeti in upoštevati tudi preostale predložene dokončne odločbe, o katerih je odločala tožena stranka. Druge dokončne odločbe, bi moralo sodišče presojati le v primeru, da bi bil zoper njih sprožen socialni spor. Pravilna je tako argumentacija sodišča, da se do drugih odločb tožene stranke skladno s 63. členom ZDSS-1 ni dolžno posebej opredeljevati.

17. Razlogovanje pritožnice glede postopanja predstojnika, ki je podpisal izpodbijano odločbo, je za predmetni spor nerelevantno in bo morebitno odškodninsko odgovornost tožeča stranka morala uveljavljati v drugem, za to ustreznem postopku.

18. Pravica do pritožbe zagotavlja spoštovanje načela instančnosti pri odločanju sodišč, pa tudi pri odločanju drugih državnih organov, ki odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih interesih. Zatrjevana kršitev pravice do pritožbe in neodvisne presoje, po oceni pritožbenega sodišča ni bila podana, saj je slednjo pravico potrebno razumeti kot pravico, da se zadeva kot celota obravnava na dveh instancah in da o njej dokončno odloči sodišče, ki je hierarhično višje kot sodišče prve stopnje. Bistveno pri uveljavitvi te pravice je, da ima stranka možnost vložiti redno pravno sredstvo zoper odločitev organa oziroma sodišča, ne pomeni pa to, da mora biti pritožbi pritožnika tudi ugodeno. In v konkretnem primeru je bilo tožeči strani to omogočeno; tožeča stranka je imela možnost zoper prvostopno odločbo podati pritožbo na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter nenazadnje zoper dokončno odločbo vložiti tožbo ter izposlovati sodno presojo.

19. Na podlagi zgoraj obrazloženega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

1 Sodba VDSS Psp 105/2020 z dne 5. 8. 2020. 2 Prevod sodne poravnave. 3 Slednje je razvidno iz spisa FURS z dne 12. 2. 2020 (B1). 4 Od koder je izveden nabor podatkov. 5 Dopis CSD z dne 24. 5. 2019 potrjuje, da je bil zaradi tehnične napake vnešen nižji znesek kot bi moral biti. 6 Vkolikor bi tožena stranka sporni znesek upoštevala kot periodični dohodek, ga pri izračunu povprečnega mesečnega dohodka na družinskega člana ne bi upoštevala. Od prenehanja pogodbe o zaposlitvi s 30. 9. 2016, je tožničin mož prejemnik nadomestila za brezposelnost, ki bi ga tožena stranka morala upoštevati pri izračunu povprečnega dohodka na družinskega člana. 7 Sodišče je v 13. točki obrazložitve sodbe pravilno pojasnilo, da četudi v konkretnem primeru po vsebini ne gre za jubilejno nagrado oziroma odpravnino, gre za enkratni obdavčljivi dohodek, ki ga ni mogoče šteti med periodične dohodke. 8 Prenehanje prejemanja periodičnega dohodka (plače) in nadaljnje prejemanje druge vrste periodičnega dohodka (nadomestilo za brezposelnost). 9 Zaradi razlogov, ki za predmetni spor ne morejo biti relevantni.