Jedro

Z dokupom zavarovalne dobe ni mogoče dokupiti točno določenega dne in ni mogoče vzpostaviti obveznega zavarovanja za točno določeno obdobje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. zadeve: ... z dne 13. 12. 2023, odločba št. zadeve: ... z dne 5. 10. 2023 pa se odpravi v delu prvega odstavka izreka, kjer je odločeno "v znesku 3.181,38 EUR" in se v tem delu nadomesti z višjim zneskom. Nadalje je odločilo, da tožnik krije sam svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da obrazložitev sodišča predstavlja prepisovanje dosedanjih navedb toženca in enostransko tolmačenje zakonskih določb. Tako tolmačenje je v nasprotju z namenom zakonskih določb in pomeni kršitev ustavne pravice do enakega obravnavanja. Posledično je dejansko stanje ostalo nepravilno ugotovljeno, napačno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Sodišče je nepravilno interpretiralo določbo 136. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2). Tožnik je dokupil manjkajočo pokojninsko dobo z namenom, da pridobi ugodnejšo odmero pokojnine, za kar je tudi plačal vse prispevke, kot to določa zakon. Tudi iz obrazca "Zahteva za dokup zavarovalne dobe" izhaja, da je potrebno navesti konkretno obdobje, za katerega se uveljavlja pravica do dokupa. Tožnik je navedel obdobje od 15. 10. 2016 do 20. 10. 2016. Z dokupom bi saniral prekinitev zavarovanja, ki je bila sporna v predhodnih postopkih in je bila sankcionirana s skrajšanjem dobe za ugodnejše vrednotenje pokojnine. Z dokupom je bila prekinitev dobe odpravljena in vzpostavljeni pogoji, da se ugodneje vrednoti 3 leta in 00 mesecev zavarovalne dobe. Pri tem izjava, da v tem obdobju tožnik ni bil vključen v obvezno zavarovanje še ne pomeni, da v tem obdobju ni delal. V tem obdobju je namreč delal s polnim delovnim časom. Zaradi napake prijavne službe ZZZS pri njegovem prehodu k novemu delodajalcu ni bil ustrezno urejen status zavarovane osebe, kar pa je bilo nato sanirano s plačilom prispevkov in dokupom zavarovalne dobe za to obdobje. Sklicevanje sodišča prve stopnje na zadevo Psp 112/2023 z dne 4. 10. 2023 je neustrezno, saj se okoliščine v omenjeni zadevi bistveno razlikujejo od okoliščin v predmetnem sporu. Sodišče je s tem v zvezi spregledalo določbo 118. člena ZPIZ-2. Dokupljena doba 6 dni bi se morala upoštevati za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine, vključno s povečanjem obdobja ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe. Sodišče je uporabilo 117. člen ZPIZ-2, ki pa se nanaša na ponovno odmero pokojnine v primeru ponovnega zavarovanja, medtem ko gre pri 118. členu za odstotno povečanje pokojnine v primeru naknadnega priznanja določenega obdobja pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine. Tožnik se pri tem sklicuje na 22. člen ustave, po katerem je sodišče dolžno zagotavljati enako sodno varstvo pravic, kar pomeni, da v enakih primerih odloči enako. Pri tem se sklicuje na sodbo Psp 244/2019 z dne 10. 10. 2019. Nadalje se sklicuje tudi na uporabo drugega odstavka 14. člena ustave. Pravilni odmerni odstotek, upoštevaje določbo 118. člena ZPIZ-2, bi moral znašati 72,91 % prvotno odmerjene pokojnine + 2 % za ugodnejše vrednotenje po 27. členu + 2,04 % po 117. členu in 37. členu, skupaj torej 76,95 %. Upoštevaje ureditev na dan ponovnega uveljavljanja pravice do starostne pokojnine pa bi pravilni odmerni odstotek moral znašati 81,62 %. Neutemeljena je zavrnitev ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe v obdobju reaktivacije. ZPIZ-2G je s prehodno določbo 125. člena posebej uredil primere odstotnega povečanja oziroma ponovne odmere pokojnine v kombinaciji z odmernim odstotkom, priznanim pri predhodni uveljavitvi pokojnine ter novim odmernim odstotkom za pokojninsko dobo, dopolnjeno ob ponovni vključitvi v zavarovanje. Pri tožniku gre za ponovno odmero starostne pokojnine, kar pomeni, da je upravičen do odstotnega povečanja že uveljavljene pokojnine po odločbi z dne 10. 6. 2021, vključno s povečanjem obdobja ugodnejšega vrednotenja do 3 let in 00 mesecev. Prav tako je upravičen do odmere, upoštevaje odmerne odstotke, ki so določeni z novelo zakona ZPIZ-2M. Toženec bi moral v postopku ponovne odmere pokojnine odločati na podlagi ureditve, ki velja na dan uveljavitve pravice do ponovne odmere starostne pokojnine, torej na dan 16. 1. 2024. Sodišče tega ni storilo, temveč je upoštevalo določbe zakona (drugi odstavek 125. člena ZPIZ-2G), ki so očitno protiustavne, saj tožniku ne zagotavljajo enakopravne obravnave in ga brez utemeljenih razlogov obravnavajo drugače, kot to velja za osebe, ki uveljavljajo pokojninsko osnovo na podlagi zadnje novele zakona. Tudi izračun sodnega izvedenca je narejen ob upoštevanju napačne pravne podlage in sicer na podlagi 117. člena ZPIZ-2 namesto na podlagi 118. člena ZPIZ-2. V tem primeru omenjeno mnenje za predmetni postopek sploh ni relevantno. Pravilno izračunana pokojnina bi morala znašati 3.266,28 EUR. Tožnik v nadaljevanju še izpostavlja bistvene kršitve določb postopka in sicer, da sodba ni obrazložena, s čimer je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1). Sodišče se tudi ni opredelilo do zatrjevane protiustavnosti določb in tudi ne do nekaterih predloženih dokazov, ki so ključni za odločitev v tej zadevi. Prav tako ni navedlo razlogov za zavrnitev predloženih dokazov, kot tudi ni pojasnilo, zakaj dokazi niso bili upoštevani. Vse to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po že omenjeni 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Obstaja tudi nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in samimi temi listinami, kar predstavlja kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Določba 125. člena ZPIZ-2G, na katero se sklicuje sodišče, je očitno protiustavna, saj je v neskladju s temeljnim načelom enakosti iz 14. člena ustave. Ker je sodišče odločilo v nasprotju z obstoječo sodno prakso, je s tem kršilo temeljni načeli enakosti in pravne varnosti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo toženca z dne 13. 12. 2023, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo z dne 5. 10. 2023. Z omenjeno odločbo je bila tožniku od 16. 1. 2023 dalje starostna pokojnina ponovno odmerjena v znesku 3.181,38 EUR na mesec.

6.Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je med drugim podana v primeru, če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima. Iz obrazložitve jasno izhaja, na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo pravno odločilna dejstva. Sodišče je tudi obrazložilo materialnopravno podlago svoje odločitve. Sodbo je tako mogoče v celoti preizkusiti. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče zagrešilo kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedena določba se nanaša na protispisnost, ki pa iz izpodbijane sodbe ne izhaja. Protispisnost je namreč podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov. Tožnik očitka o protispisnosti niti ne utemelji na takšen način, ampak oporeka dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje in uporabi materialnega prava.

7.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožniku z odločbo z dne 16. 9. 2020 v zvezi z odločbo z dne 5. 2. 2021 priznana pravica do starostne pokojnine od 14. 3. 2020 dalje. Odločitev je bila pravnomočno zaključena s sodbo Psp 48/2022 z dne 30. 3. 2022. Dne 10. 6. 2021 je bila po uradni dolžnosti izdana odločba, s katero je bila tožniku starostna pokojnina na podlagi 3. člena Zakona o dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2H) na novo odmerjena od 1. 1. 2021 dalje. V postopku je bilo ugotovljeno, da se obdobje dokupa pokojninske dobe v trajanju 5 let, 6 mesecev in 13 dni, od 1. 1. 2021 dalje šteje kot pokojninska doba brez dokupa. Skupno dopolnjena pokojninska doba brez dokupa znaša 46 let 1 mesec in 0 dni. Tožniku je bila pokojnina odmerjena v višini 72,91 %. Tudi navedena odločitev je bila predmet sodne presoje. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. III Ps 1140/2020 z dne 7. 12. 2021 tožbeni zahtevek na odpravo prej navedene odločbe zavrnilo. Taka odločitev je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Psp 48/2022 z dne 30. 3. 2022.

8.Tožnik je 15. 11. 2021 vložil zahtevo za dokup zavarovalne dobe na podlagi 136. člena ZPIZ-2 v trajanju 6 dni. Uveljavljal je dokup obdobja od 15. 10. 2016 do 20. 10. 2016. Prispevek je tožnik plačal 17. 1. 2022. Kot izhaja iz pritožbenih navedb je bil namen dokupa pokritje manjkajočih 6 dni, tako da ne bi prišlo do prekinitve zavarovanja. Odločilen je odgovor na vprašanje, ali je tožnik z dokupom 6 dni pokril manjkajoče obdobje od 15. 10. 2016 do 20. 10. 2016, ko ni bil vključen v zavarovanje, torej ali je z dokupom odpadla prekinitev zavarovanja.

9.ZPIZ-2 v 136. členu določa, da zavarovanec ali uživalec pokojnine lahko za izpolnitev pogojev ali za ugodnejšo odmero pokojnine po tem zakonu dokupi do 5 let zavarovalne dobe. Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje in kot je to poudarilo pritožbeno sodišče že v drugi zadevi, z dokupom zavarovalne dobe ni mogoče dokupiti točno določenega dne in ni mogoče vzpostaviti obveznega zavarovanja za točno določeno obdobje. Dokupljena doba se v zavarovalno dobo všteva šele od dneva plačila prispevka dalje, kar izhaja tudi iz sodne prakse. Upoštevaje novelo ZPIZ-2G, ki se uporablja od 1. 1. 2020 dalje, je ugodnejše vrednotenje pokojninske dobe dopustno ne le v primeru, če ob izpolnitvi pogojev za upokojitev zavarovanec ostane še naprej vključen v zavarovanje, temveč tudi, če se znova vključi v obvezno zavarovanje oziroma reaktivira. Navedena ureditev velja od 1. 1. 2020 dalje, pred tem pa je bilo ob izpolnitvi pogojev iz četrtega ali petega odstavka 27. člena ZPIZ-2, do 31. 12. 2019 ugodnejše vrednotenje po šestem odstavku 37. člena ZPIZ-2 dopustno le, če je zavarovanec ostal vključen v obvezno zavarovanje. Ker je bilo v primeru tožnika zavarovanje prekinjeno, se tožniku ugodneje vrednoti le doba v trajanju 2 let 6 mesecev pokojninske dobe brez dokupa v višini 10 % in sicer do prekinitve zavarovanja, torej do dne 14. 10. 2016, ne pa tudi doba dopolnjena po prekinitvi zavarovanja od 21. 10. 2016 do 31. 12. 2019 oziroma 3 leta in 00 dni, kot to uveljavlja tožnik.

10.Sodišče je tudi pravilno upoštevalo odmerni odstotek za pokojninsko dobo, dopolnjeno v času ponovne vključitve v zavarovanje za čas od 7. 6. 2021 do 15. 1. 2023 v trajanju 1 leto, 7 mesecev in 9 dni in še 6 dni dokupljene zavarovalne dobe. Za odločitev je ključen 117. člen ZPIZ-2, ki se nanaša na ponovno odmero pokojnine, ne pa 118. člen, na katerega se sklicuje tožnik. Navedena določba ureja primere, ko gre za naknadno priznanje določenega obdobja pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, za kar pa v tožnikovem primeru ne gre. Tožnik se je namreč šele potem, ko mu je bila priznana pravica do starostne pokojnine, reaktiviral. Kako se v tem primeru ponovno odmeri pokojnina, pa je določeno v 117. členu ZPIZ-2. Odmeri odstotek dopolnjene pokojninske dobe od ponovne vključitve v zavarovanje, upoštevaje 37. člen ZPIZ‑2 znaša 2,04 % (1,36 % za 1 leto in 0,68 % za 6 mesecev), kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, ki se s tem v zvezi sklicuje tudi na mnenje sodnega izvedenca. Skupni odmerni odstotek znaša 74,95 %, in sicer gre za seštevek že ugotovljenega odstotka 72,91 % in pa odmernega odstotka za pokojninsko dobo ob ponovni vključitvi v zavarovanje, ki znaša 2,04 %.

11.Sodišče prve stopnje, pred njim pa tudi že toženec sta pravilno upoštevala določbo četrtega odstavka 117. člena ZPIZ-2, kot tudi določbo drugega odstavka 125. člena ZPIZ-2G. Tožnik je pogoje za upokojitev dopolnil 7. 2. 2014. V tem primeru se mu ugodneje vrednoti 2 leti, 8 mesecev in 8 dni pokojninske dobe po šestem odstavku 37. člena ZPIZ-2, ki je veljal do 31. 12. 2019, torej skupno 10 %. Skupno obdobje ugodnejšega vrednotenja pa lahko znaša največ 3 leta, torej do 7. 2. 2017. Datum je nižji od 1. 1. 2020, kar pomeni, da se pokojninska doba dopolnjena od 7. 6. 2021 do 15. 1. 2023 vrednoti po prvem in sedmem odstavku 37. člena ZPIZ-2, to je v višini 2,04 %. Zavod je pri tem upošteval tudi 6 dni dokupljene zavarovalne dobe, kar pa ni imelo vpliva na odmero starostne pokojnine.

12.Glede na navedeno pritožbeno sodišče, enako kot pred njim sodišče prve stopnje ugotavlja, da je toženec v predsodnem postopku tožnikovo pokojnino pravilno odmeril in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe, da le-ta ni pravilno odmerjena, neutemeljene.

13.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede uporabe novele ZPIZ-2M. Omenjena novela na obravnavani primer nima nobenega vpliva, saj ne ureja odmernih odstotkov za primer reaktivacije zavarovanca.

14.Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloženih dokazov. Sodišče se je opredelilo in tudi upoštevalo ključne dokaze, bistvene za odločitev v tej zadevi, kar je v obrazložitvi sodbe tudi ustrezno pojasnilo.

15.V zvezi s pritožbenimi navedbami, da naj bi bila določba 125. člena ZPIZ-2G očitno protiustavna, saj naj bi bila v neskladju s temeljnim načelom enakosti iz 14. člena ustave, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se navedena določba nanaša na odmero pokojnine. Gre za varovalno določbo za tiste posameznike, ki so že pred začetkom veljavnosti tega zakona izpolnjevali pogoje za starostno upokojitev po četrtem oziroma petem odstavku 27. člena tega zakona in so ostali vključeni v obvezno zavarovanje za polni delovni oziroma zavarovalni čas. Tudi Ustavno sodišče RS je že zavzelo stališče, da načelo enakosti zakonodajalcu ne preprečuje, da v mejah svoje pristojnosti določa kriterije, po katerih bo določena podobna dejanska stanja med seboj razlikoval in nanje vezal različne pravne posledice. Tovrstno razlikovanje, s katerim zakonodajalec zasleduje dopustne cilje, je bistvena sestavina zakonodajne pristojnosti. V tem primeru ne gre za določbo, ki bi bila v nasprotju z ustavnimi določbami in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

16.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

17.Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

2Ur. l. RS, št. 75/2019.

3Ur. l. RS, št. 29/2022.

4Ur. l. RS, št. 139/2020.

5Glej Psp 112/2023.

6Glej VIII Ips 108/2014 z dne 13. 1. 2015, Psp 112/2023 z dne 4. 10. 2023.

7Glej stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. VIII Ips 15/2023 z dne 12. 9. 2023.

8V tedaj veljavnem šestem odstavku 37. člena ZPIZ-2 je bilo določeno, da se ne glede na prejšnje odstavke zavarovancu, ki izpolni pogoje iz četrtega ali petega odstavka 27. člena tega zakona in ostane vključen v obvezno zavarovanje, vsako nadaljnje leto dopolnjene pokojninske dobe brez dokupa, dopolnjene v obveznem zavarovanju po uveljavitvi tega zakona, vendar največ do treh zaporednih let zavarovanja, vrednoti na način, da se 3 meseci pokojninske dobe brez dokupa vrednotijo v višini 1 %.

9V drugem odstavku 125. člena ZPIZ-2G je določeno, da zavarovancu, ki je pred uveljavitvijo tega zakona izpolnjeval pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po četrtem ali petem odstavku 27. člena zakona in je ostal vključen v obvezno zavarovanje, se vsako nadaljnje leto dopolnjene pokojninske dobe brez dokupa do uveljavitve tega zakona vrednoti po šestem odstavku 37. člena zakona, ki je veljal do uveljavitve tega zakona. Zavarovancu iz prejšnjega stavka, ki je ostal vključen v obvezno zavarovanje po uveljavitvi tega zakona, se pokojninska doba brez dokupa, dopolnjena po uveljavitvi tega zakona, vrednoti po novem osmem odstavku 37. člena zakona, pri čemer skupno obdobje ugodnejšega vrednotenja znaša največ 3 leta. Pokojninska doba brez dokupa, ki jo je zavarovanec dopolnil do uveljavitve tega zakona, ki je ni mogoče vrednotiti po zakonu, ki je veljal do uveljavitve tega zakona, se vrednoti na način, določen v novem osmem odstavku 37. člena zakona.

10Glej komentar 125. člena ZPIZ-2G, Veliki komentar Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 949.

11Glej odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-246/13 z dne 21. 4. 2016.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 14

Zakon o dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2020) - ZPIZ-2H - člen 3

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2019) - ZPIZ-2G - člen 125, 125/2

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 27, 27/4, 27/5, 37, 37/1, 37/6, 37/7, 37/8, 117, 118, 136

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.