Jedro

Sicer drži, da ni odločilen sam rezultat spornega postopka in da sklenjena sodna poravnava sama po sebi ne izključuje protipravnega ravnanja delovnega sodišča. Ker pa so za zastoj v postopku obstajali utemeljeni in razumni razlogi, pri čemer ne more biti nepomemben končno niti ekonomski interes tožnice, da se postopek ni končal hitreje, njena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni bila kršena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Izpodbijano sodbo je prvo sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, za plačilo 3.338,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 06. 2006 dalje. Tožeči stranki je naložilo povračilo stroškov pravdnega postopka tožene stranke v višini 651,30 EUR.

(2) Zoper sodbo se po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (UL RS 26/99 in kasnejše spremembe; ZPP) pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Meni, da bi moralo sodišče uporabiti določbe Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (UL RS 49/2006 in spremembe; ZVPSBNO) in merila, določena v njem, ki jih citira. Ta ne napotujejo na subsidiarno uporabo pravil Obligacijskega zakonika (UL RS 83/2011 in spremembe; OZ), to drži le glede premoženjske škode. Sodišče je napačno presojalo obstoj predpostavk odškodninske odgovornosti po OZ in zmotno zaključilo, da je protipravnost ravnanja države predpostavka odškodninskega delikta. Odgovornost po ZVPSBNO je objektivna. Sodišče ni upoštevalo, da Delovno in socialno sodišče v Ljubljani (oddelek v Kranju) predmetnih postopkov ni moglo reševati po principu vzorčnega postopka, saj za to ni bilo pravne podlage, Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (UL 2/2004 in spremembe; ZDSS-1) namreč ni veljal za nazaj. O prekinitvi postopka prav tako ni bil izdan noben sklep, saj niti ni bilo razlogov za njegovo prekinitev. Tožnica ni dala soglasja oziroma prošnje za odlog obravnavanja. Sodišče svoje odločitve ne bi smelo opreti na rezultat sodnega postopka pred DSS v Kranju, saj uspeh v njem ni povezan s kršitvijo, ki je storjena, ker je ta postopek trajal nerazumno dogo. Opozarja, da gre oškodovancu odškodnina ne glede na rezultat postopka in opozarja na odločbo II Cp 2252/2010 z dne 15. 09. 2010, da sklenitev sodne poravnave ne izključuje protipravnosti ravnanja.

(3) Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je presoja tožnikove škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja sicer res podvržena ZVPSBNO in v njem določenim merilom. Pritožnica ima prav tudi glede tega, da je odgovornost države po ZVPSBNO objektivna (16. čl. ZVSPBNO), kar pomeni, da država za kršitev odgovarja objektivno (torej ne glede na krivdo). Vendar pa to ne pomeni, da ni treba ugotavljati (in ugotoviti) tudi kršitve, namreč protipravnega ravnanja države, kot očitno zmotno meni pritožnica. Tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je le protipravno (samovoljno, arbitrarno) ravnanje državnega organa. Po celoviti (celovitejši) presoji vseh okoliščin primera je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da protipravnega ravnanjem toženke oziroma njenih organov ni bilo in da zato tožničine pravice niso bile kršene.

(6) Presoja meril po 4. čl. ZVPSBNO (zapletenost zadeve, ravnanje strank v postopku, spoštovanje pravil o vrstnem redu, spoštovanje zakonskih rokov, narava in vrsta zadeve in njen pomen za stranko,...) sodišča prve stopnje je pravilna. Golo dejstvo, da je sodni postopek že na prvi stopnji trajal več kot štiri leta (od vložitve tožbe do sklenitve sodne poravnave štiri leta in sedem mesecev), ne zadošča za sklep o kršitvi tožničine pravice do sojenja v razumnem roku. Pri tej presoji ni mogoče izhajati iz vnaprej določenih časovnih okvirov, razumen rok je relativna doba. Presoja je zato odvisna od okoliščin vsakega primera.

(7) Pred DSS v Kranju (v nadaljevanju delovno sodišče) je bilo v času od decembra 1998 do februarja 1999 vloženih večje število tožb (okoli 150) delavcev S. F, nad katero je bil uveden stečaj, zaradi ugotovitve obstoja prerekanih terjatev iz naslova odpravnine. Delovno sodišče je v letu 1999 rešilo štiri zadeve, v katerih je tožbene zahtevke zavrnilo. V preostalih postopkih ni opravljalo pravdnih dejanj, temveč je počakalo na izid pritožbene in revizijske presoje odločb ter na izid ustavne presoje zakonodaje, na katere je oprlo sprejete odločitve. Delovno sodišče je izvedlo t. i. vzorčni postopek. Ta v tem času res ni bil pravno urejen, dopuščali pa sta ga tako sodna praksa kot pravna teorija. Tudi po stališču ESČP je sprejemljivo, če sodišče čaka na odločitev v testnem ali precedenčnem primeru, če je takšna rešitev razumna. Temu stališču je pritrdilo tudi že Ustavno sodišče RS (1). Oprava vzorčnega postopka sama po sebi ni kršila nobene ustavno zagotovljene pravice. Lahko pa bi bila tožnica prizadeta v pravici do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, če bi ta trajal nerazumno dolgo. Pri tem ni odločilno, ali je tožnica za ta postopek dala soglasje, ga predlagala ali mu zgolj ni nasprotovala (ni „urgirala“).

(8) Zamuda, ki nastane zaradi ravnanja stranke, sicer praviloma ni odločilna sama po sebi, ampak jo je treba primerjati z zamudo, ki jo je mogoče pripisati ravnanju države. Reševanje vzorčnih primerov je trajalo od leta 1998 do leta 2003, pri čemer je postopek potekal na treh stopnjah, v ta čas pa je všteto tudi trajanje postopka za presojo ustavnosti predpisa pred Ustavnim sodiščem. To je v odločbi U-I-138/00 z dne 10. 04. 1003 zavzelo za delavce ugodno stališče, ki je pripeljalo do pozitivne rešitve sporov – v konkretnem primeru je bil postopek končan s sodno poravnavo. Upoštevati je treba tudi, da je šlo za reševanje zapletenega pravnega vprašanja, ki je pomembno vplivalo na dotedanjo sodno prakso, da je bil obravnavan spor po sprejemu odločitve Ustavnega sodišča hitro rešen, kakor tudi, da ni šlo za spor o prenehanju ali obstoju delovnega razmerja, v katerem je treba hitro postopati. Glede na vse navedeno, se je tožničin sodni postopek končan v razumnih časovnih okvirih.

(9) Sicer drži, da ni odločilen sam rezultat spornega postopka in da sklenjena sodna poravnava sama po sebi ne izključuje protipravnega ravnanja delovnega sodišča. Ker pa so za zastoj v postopku obstajali utemeljeni in razumni razlogi, pri čemer ne more biti nepomemben končno niti ekonomski interes tožnice, da se postopek ni končal hitreje, njena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni bila kršena. Zavrnitev njenega tožbenega zahtevka je zato pravilna in zakonita.

(10) Izkaže se, da pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker tudi pri uradnem preizkusu prve sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo (353. čl. ZPP).

(11) Tožeča stranka sama krije svoje stroške neuspele pritožbe (1. odst. 154. člen ZPP).

(1) Primerjaj odločbo US RS Up – 2965/08 z dne 13. 05. 2010.