Jedro

Določbo 18. člena Posebnih pogojev za kombinirano zavarovanje motornih vozil - AK - 1991 (v nadaljevanju pogoji), v kateri je določeno, da se pravice in dolžnosti iz zavarovalne pogodbe ne prenesejo na novega lastnika, razen če se s kupoprodajno pogodbo ne sklene drugače, pa tožena stranka povsem korektno citira, vendar pa jo, kot sta presodili že sodišči druge in prve stopnje, zmotno razlaga. Kot ugotavlja sama tožena stranka, je prodajna pogodba konsezualen kontrakt. V obravnavani pravdni zadevi je bilo ugotovljeno, da sta M. B. in tožeča stranka prodajno pogodbo brez dvoma sklenila in o sklenitvi pogodbe tudi obvestila toženo stranko. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da ob prodaji pogodbeni stranki v pisni pogodbi z dne 9.10.1991 nista izrecno navedli, da se prenaša na novega lastnika tudi zavarovanje, da pa je prodajalec kljub temu ob sklenitvi pogodbe izročil kupcu (tožeči stranki) tudi vse zavarovalne police. Te so bile s strani kupca predložene tudi toženi stranki, ki je po ugotovitvah sodišča druge in prve stopnje vnesla novega kupca (tožečo stranko) v računalnik, na polici št. 0000292, ki jo je tožeči stranki izročil prejšnji lastnik, pa natipkala ime novega lastnika (tožeče stranke). Nadalje je bilo v postopku pred nižjima sodiščema tudi ugotovljeno, da je tožena stranka tožeči stranki po sklenitvi prodajne pogodbe (sklenjena je bila 9.10.1991) ravno na podlagi police št. 0000292 izplačala dne 24.1.1992 odškodnino za škodo, ki je tožeči stranki na kupljenem vozilu nastala v mesecu decembru leta 1991 (tedaj pred 11.7.1992 in s tem pred nastopom zavarovalnega primera, ki je predmet te pravdne zadeve). Ob upoštevanju vseh navedenih pravnoodločilnih dejstev so tudi po presoji revizijskega sodišča pravno zmotne trditve tožene stranke, da pogoji iz 18. člena pogojev niso izpolnjeni le zato, ker prenos zavarovanja v prodajni pogodbi z dne 9.10.1991 ni izrecno naveden.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 2.042.663,60 SIT z zamudnimi obrestmi od 16.7.1992 in ji povrniti stroške postopka v znesku 318.546,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 9.3.1994 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ni pravilna ugotovitev sodišča, da so pravice in obveznosti iz kasko zavarovanja po polici št. 0000292 prešle od sklenitelja M. B. na tožečo stranko. O prenosu teh pravic tožena stranka tudi ni bila obveščena. Glede na določbo 18. člena splošnih pogojev, ki je lex specialis, bi moral biti prenos pravic v prodajni pogodbi izrecno naveden. Prodajna pogodba je res konsezualni kontrakt, vendar pa mora biti v primeru prodaje motornega vozila kljub temu sklenjena v pismeni obliki. Izpovedbo priče A. R. pa je sodišče nepravilno presojalo. Netočna je ugotovitev, da tožena stranka ni imela tudi po sklenitvi prodajne pogodbe kot lastnika vozila še naprej evidentiranega M. B. Napačna je tudi odločitev o plačilu zamudnih obresti, saj bi bile lahko te tožeči stranki prisojene šele od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje.

Reviziji naj se ugodi, izpodbijana sodba razveljavi, tožbeni zahtevek tožeče stranke pa zavrne.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

V revizijskem odgovoru je tožena stranka mnenja, da sta sodbi sodišč druge in prve stopnje materialnopravno pravilni, revizija pa neutemeljena. Zato naj jo revizijsko sodišče zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Z revizijskimi trditvami, da je sodišče nepravilno ugotovilo, da so pravice in obveznosti iz sklenjenega kasko zavarovanja prešle s prodajalca M. B. na tožečo stranko in da je bila tožena stranka o tem prenosu obveščena; da ni točna ugotovitev, da tožena stranka ni imela tudi po sklenjeni prodajni pogodbi evidentiranega kot zavarovanca še vedno M. B.; in da sta sodišči nepravilno ocenili izpovedbo priče A. R., izpodbija tožena stranka dokazno oceno sodišč druge in prve stopnje in v postopku pred tema sodiščema ugotovljeno dejansko stanje. To pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Določbo 18. člena Posebnih pogojev za kombinirano zavarovanje motornih vozil - AK - 1991 (v nadaljevanju pogoji), v kateri je določeno, da se pravice in dolžnosti iz zavarovalne pogodbe ne prenesejo na novega lastnika, razen če se s kupoprodajno pogodbo ne sklene drugače, pa tožena stranka povsem korektno citira, vendar pa jo, kot sta presodili že sodišči druge in prve stopnje, zmotno razlaga. Kot ugotavlja sama tožena stranka, je prodajna pogodba konsezualen kontrakt. V obravnavani pravdni zadevi je bilo ugotovljeno, da sta M. B. in tožeča stranka prodajno pogodbo brez dvoma sklenila in o sklenitvi pogodbe tudi obvestila toženo stranko. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da ob prodaji pogodbeni stranki v pisni pogodbi z dne 9.10.1991 nista izrecno navedli, da se prenaša na novega lastnika tudi zavarovanje, da pa je prodajalec kljub temu ob sklenitvi pogodbe izročil kupcu (tožeči stranki) tudi vse zavarovalne police. Te so bile s strani kupca predložene tudi toženi stranki, ki je po ugotovitvah sodišča druge in prve stopnje vnesla novega kupca (tožečo stranko) v računalnik, na polici št. 0000292, ki jo je tožeči stranki izročil prejšnji lastnik, pa natipkala ime novega lastnika (tožeče stranke). Nadalje je bilo v postopku pred nižjima sodiščema tudi ugotovljeno, da je tožena stranka tožeči stranki po sklenitvi prodajne pogodbe (sklenjena je bila 9.10.1991) ravno na podlagi police št. 0000292 izplačala dne 24.1.1992 odškodnino za škodo, ki je tožeči stranki na kupljenem vozilu nastala v mesecu decembru leta 1991 (tedaj pred 11.7.1992 in s tem pred nastopom zavarovalnega primera, ki je predmet te pravdne zadeve). Ob upoštevanju vseh navedenih pravnoodločilnih dejstev so tudi po presoji revizijskega sodišča pravno zmotne trditve tožene stranke, da pogoji iz 18. člena pogojev niso izpolnjeni le zato, ker prenos zavarovanja v prodajni pogodbi z dne 9.10.1991 ni izrecno naveden. Neutemeljene pa so tudi revizijske trditve, da bi bile tožeči stranki zamudne obresti lahko prisojene šele od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Do škodnega dogodka (in s tem nastopa zavarovalnega primera in obveznosti tožene stranke, da poravna nastalo škodo) je prišlo dne 11.7.1992. Višino nastale škode je sodišče ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja, ki je bilo izdelano dne 3.2.1994, vendar pa je upoštevalo vrednost motornega vozila po cenah, ki so veljale na dan 16.7.1992. Zato ni materialnopravno zmotna odločitev, da dolguje tožena stranka zamudne obresti od navedenega datuma dalje.

Po povedanem se je izkazalo, da v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) pa je revizijsko sodišče ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje pri obravnavanju zadeve bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah členov 154., 155. in 166. ZPP. Tožena stranka, ki z revizijo ni uspela, mora stroške revizijskega postopka trpeti sama. Enako pa velja tudi za tožečo stranko, ki je na revizijo odgovorila. To pa zato, ker njen revizijski odgovor ni v ničemer pripomogel k rešitvi zadeve v revizijskem postopku. Stroškov revizijskega odgovora zato ni mogoče opredeliti kot stroške, ki so bili za pravdo potrebni (155. člen ZPP).