Jedro

Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da so v obrazložitvi odločbe z leta 1973 navedene drugačne tlorisne dimenzije objekta, kot je obravnavni, prizidano stopnišče pa ni niti omenjeno. Poleg tega je iz aeroposnetkov razvidno, da je nadzidava potekala med 8. 6. 1972 in 28. 4. 1973 ter da se je do 6. 5. 2014 streha še povečala, prizidek na SV strani objekta pa je nastal po 28. 4. 1973 in pred 6. 5. 2014.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo tožnikoma izrekla inšpekcijski ukrep zaradi nelegalne gradnje nadzidave in prizidka stanovanjskemu dvojčku na zemljišču s parc. št. 783/4 k.o. ..., pri čemer nadzidava predstavlja mansardno etažo nad prvim nadstropjem, maksimalnih dimenzij cca. 12,8 m x cca. 7,7 m, prizidava pa prizidano stopnišče etažnosti P+1+M, maksimalnih dimenzij cca. 3,3 m x cca 5,0 m. S 1. točko izreka jima je naložila takojšnjo ustavitev predmetne gradnje, z 2. točko pa njeno odstranitev do 30. 9. 2016 na njune stroške in vzpostavitev prejšnjega stanja, sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarnih obveznostih, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka). Izrečene so bile še prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, 4. točka izreka), ter bilo odločeno, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka izreka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bilo v inšpekcijskem postopku ugotovljeno, da so bila na objektu, ki je obstajal že leta 1953, izvedena dela (nadzidava in prizidava), za katera ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, kljub temu, da bi moralo biti. Toženka je v postopku pridobila aeroposnetke, iz katerih je razvidno, da je nadzidava predmetnega objeta potekala med 8. 6. 1972 in 28. 4. 1973 ter da se je do 6. 5. 2014 streha še povečala, prizidek na severovzhodni strani objekta pa je nastal po 28. 4. 1973 in pred 6. 5. 2014. Izrek inšpekcijskega ukrepa je utemeljila na 152. členu ZGO-1. Glede inšpekcijske odločbe z dne 18. 12. 1973, ki sta jo tožnika vložila v spis, pa toženka navaja, da se tlorisne mere objekta v odločbi ne ujemajo ne z osnovnim objektom, ki je tlorisnih dimenzij 8,4 m x 6,3 m, niti z nadzidavo, ki je tlorisnih dimenzij 12,8 m x 7,7 m, niti s prizidanim stopniščem. Prizidano stopnišče v navedeni odločbi sploh ni omenjeno, poleg tega se navedena odločba ne nanaša na parcelo št. 783/4, k.o. ...

3. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo.

4. Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata in v tožbi med drugim grajata odločbo drugostopenjskega organa, v kateri med drugim manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih oz. obrazložitve sploh ni. Enako menita tudi glede prvostopenjske odločbe. Poleg tega navajata, da izrek izpodbijane odločbe ni izvršljiv, saj iz izreka ni mogoče ugotoviti, o kateri gradnji je govora. Iz obrazložitve izhaja, da je nelegalni del objekta zgrajen že leta 1971. Iz izreka pa izhaja, da sta tožnika dolžna ustaviti gradnjo. Nelogično je, da inšpektorica odredi ustavitev gradnje nadzidave in prizidka leta 2016, po drugi strani pa ugotovi, da so bila navedena dela izvedena med letoma 1972 in 1973. Z navedenim ukrepom inšpektorica posega v pravico do zasebnosti. Iz istih razlogov obstaja tudi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Kršitev postopka pa je podana tudi v tem, da so bila pisanja pooblaščenki tožnikov vročena dvakrat. 5. Menita tudi, da je toženka z izpodbijano odločbo posegla v načelo pravnomočnosti, saj je bil njunemu pravnemu predniku A.A. že izrečen inšpekcijski ukrep z odločbo z dne 18. 12. 1973, v kateri je inšpektor zahteval ustavitev vseh del. Zato o isti zadevi ni mogoče ponovno uvesti in voditi inšpekcijskega postopka in gra za poseg v načelo "res judicata". Tega dejstva toženka ni presojala, ker je zavzela napačno stališče, da ne gre za isti objekt. Pri tem ni vpogledala ali pribavila popolnega inšpekcijskega spisa v tej zadevi. Iz njega bi lahko ugotovila, komu je bil inšpekcijski ukrep izrečen, kakšna je bila njegova vsebina in kakšen je bil izpolnitveni rok in ali je bila navedena odločba izvršena. S tem je posegla v načelo pravne varnosti in načelo pravnomočnosti, kot temelj pravne varnosti. Meni, da aero posnetki, na katere se sklicuje toženka, ne izkazujejo realnega stanja, saj so slike nejasne in zamaknjene. S tem je inšpektorica arbitrarno vodila konkretni postopek, mimo temeljnega načela materialne resnice. Za popolno sliko stanja bi morala pridobiti vse aero posnetke stanja objekta za obdobje od leta 1973 do leta 2014. Poleg tega bi morala inšpektorica vpogledati tudi v spis izdaje gradbenega dovoljenja na zemljišču parc. št. 783/4, kjer je dovolj dokazov o tem, da ne gre za drugačen objekt, kot je danes. Če bi inšpektorica pravilno vodila postopek, bi zaslišala sosede, ki živijo v neposredni bližini, ki bi lahko potrdili, da se stanje objekta od leta 1973 ni spremenilo. Toženka ni upoštevala in izvedla nobenega dokaza, pač pa se je oprla na aero posnetke. Oporeka tudi prepovedim in sicer prepovedi izvedbe komunalnih priključkov, saj meni, da je glede na to, da so se gradnje izvedle že leta 1971, njihov vpis v zemljiško knjigo neživljenjski in nelogičen. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in ustavitev inšpekcijskega postopka oz. podrejeno vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek ter povrnitev stroškov postopka s pripadajočimi obrestmi.

6. Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je odločba toženke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

9. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Po drugem odstavku navedene določbe je upravni akt upravna odločba, ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Ker je v obravnavanem primeru odločba, s katero je bilo odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (upravni akt) izpodbijana inšpekcijska odločba upravnega organa prve stopnje in ne odločba upravnega organa druge stopnje, s katerim je ta zavrnil tožnikovo pritožbo zoper navedeno inšpekcijsko odločbo, sodišče ugovorov, ki se nanašajo na odločbo upravnega organa druge stopnje, ni presojalo.

10. Nadalje sodišče ugotavlja, da je izrek izpodbijane odločbe o ustavitvi nadaljnje gradnje v skladu s 152. členom ZGO-1 in ni neizvršljiv, tudi če se gradnja več ne izvaja. Inšpekcijski ukrepi po 152. členu ZGO-1 namreč niso različni glede na to, ali se nelegalna gradnja še izvaja ali pa je objekt že zgrajen. Poleg tega odrejena ustavitev gradnje ne pomeni le ustavitve nedokončane gradnje ampak tudi prepoved morebitnih nadaljnjih posegov na spornem objektu. Zato tožbeni ugovor o neizvršljivosti takšnega ukrepa in nasprotjem med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe ni utemeljen.

11. Ker tožnica ni navedla, kako naj bi na odločitev vplivala dvojna vročitev dokumentov pooblaščenki tožnikov (za vsakega od tožnikov), sodišče navedenega tožbenega ugovora ni presojalo.

12. Neutemeljen pa je tudi tožbeni ugovor glede posega v načelo pravnomočnosti. Res je, da iz upravnih spisov izhaja, da je bila 18. 12. 1973 A.A. na podlagi drugega odstavka 41. člena Zakona o urbanističnem planiranju (Ur. l. SRS št. 16/67 in 27/72) izdana inšpekcijska odločba, s katero mu je bilo odrejeno, da po njenem prejemu ustavi vsa dela, ki jih izvaja pri nadzidavi stanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 783/3 k.o. ... (ne na parc. 783/4). Iz razlogov, ki sta jih izčrpno navedla upravna organa, in se sodišče z njimi strinja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v predmetnem inšpekcijskem postopku tudi po presoji sodišča ne gre za isto nedovoljeno gradnjo, kot je šlo v navedenem inšpekcijskem postopku. Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da so v obrazložitvi odločbe z leta 1973 navedene drugačne tlorisne dimenzije objekta, kot je obravnavni, prizidano stopnišče pa ni niti omenjeno. Poleg tega je iz aeroposnetkov razvidno, da je nadzidava potekala med 8. 6. 1972 in 28. 4. 1973 ter da se je do 6. 5. 2014 streha še povečala, prizidek na SV strani objekta pa je nastal po 28. 4. 1973 in pred 6. 5. 2014. Zgolj navedbe, da so te ugotovitve netočne zaradi zamaknjenih fotografij, brez navedbe dokazov, ki bi dokazovali nasprotno, ne zadostujejo.

13. Poleg tega je bil v predmetni zadevi na podlagi drugega odstavka 41. člena Zakona o urbanističnem planiranju izrečen zgolj ukrep ustavitve del, ki ga je izdal občinski organ urbanistične inšpekcije, če je ugotovil, da se gradi brez lokacijskega dovoljenja na zemljišču, za katero po določbah 1., 4. in 5. točke 24. člena tega zakona ni mogoče izdati lokacijskega dovoljenja, ki se ni izvrševal. Z izpodbijano odločbo pa je bil izrečen tudi ukrep odstranitve nelegalne gradnje in bila odrejena vzpostavitev prejšnjega stanja, izrečene pa so bile tudi prepovedi iz 158. člena ZGO-1. Odstranitev objekta in vzpostavitev prejšnjega stanja je po navedenem Zakonu o urbanističnem planiranju lahko izrekel le za urbanizem pristojni občinski upravni organ (41. člen navedenega zakona), ki mu je zadevo predal občinski organ urbanistične inšpekcije. Da bi navedeni organ v predmetni zadevi odločil tudi o odstranitvi nadzidave in vzpostavitvi prejšnjega stanja, tožnika nista izkazala. Tudi zato ne gre za dvakratno odločanje o isti stvari.

14. Glede očitka, da toženka ni izvedla predlaganega dokaza z vpogledom v spis pridobitve gradbenega dovoljenja pa sodišče ugotavlja, da sta tožnika sicer res predlagala, naj sodišče vpogleda v spis, ki se vodi v zvezi s pridobitvijo gradbenega dovoljenja sosednje enote dvojčka, vendar pri tem nista navedla, katero zatrjevano dejstvo, ki je odločilno za rešitev zadeve, bo z izvedbo predlaganega dokaza dokazano. Samo pavšalni dokazni predlogi, brez konkretne navedbe, katero dejstvo bo z njimi dokazano, ne zadostujejo. Sicer pa sodišče v predmetni zadevi ugotavlja, da je toženka postopek vodila skrbno in v nasprotju s tožnikoma storila praktično vse, kar je bilo v njeni moči, da bi popolno ugotovila dejansko stanje, ter z vsemi ugotovitvami seznanila tožnika, ta pa za dokazovanje svojih navedb nista predložila nobenih dokazov, niti pred izdajo izpodbijane odločbe nista predlagala zaslišanja prič. V skladu z zakonom pa je izrekla tudi prepovedi, predpisane v prvem odstavku 158. člena ZGO-1, ki so glede na drugi odstavek iste določbe obvezna sestavina odločbe, izdane na podlagi 152. člena ZGO-1. 15. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

16. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.