Jedro

Sodišče ni moglo odločati mimo tožnikovih zahtevkov ali po njem navedenih dejstev. To kar je bilo predmet spora po tožnikovi tožbi, sta sodišči prve in druge stopnje obravnavali in upoštevali pri odločitvi. Pri tem sta ugotovili med drugim (razlogi sodbe sodišča druge stopnje na drugi strani), da je posebna zdravniška komisija odstopila od izdelave naložene dokončne ocene tožnikove delazmožnosti, ker tega ni mogla storiti, med drugim tudi zato, ker je tožnik izločeval enega od članov komisije. Druga pravno odločilna okolnost pa je ugotovitev, da zaradi odstopa posebne komisije tožene stranke od naročene izdelave dokončne ocene tožnikove delazmožnosti, ni nastala nobena škoda. Ker iz navedenih ugotovitev izhaja zaključek, da ravnanje tožene stranke ni moglo preprečiti uspešnega zaključka postopka pri zdravstvenih komisijah o dokončni oceni tožnikove delazmožnosti, niti ni tožnik dokazal, da je bil zdravstveno sposoben za delo na ladji v spornem obdobju, tožena stranka ne more biti tožniku odškodninsko odgovorna za sporno škodo.

Izrek

Revizija tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek zaradi plačila odškodnine v višini 96.455,00 SIT, ker je ugotovilo, da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna za sporno škodo, hkrati pa je naložilo tožniku, da mora povrniti toženki tudi stroške postopka 482,50 SIT.

S pobijano sodbo pa je sodišče druge stopnje zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje in navedeno sodbo potrdilo. Zoper sodbi sodišč prve in druge stopnje je vložil revizijo tožnik. V reviziji uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP. Ta kršitev je podana, ker sodišče druge stopnje ni navedlo dokazov in predpisov za svojo odločitev, pač pa je navedlo le pavšalne zaključke in ker v ponovljenem postopku niso bili ponovljeni že izvedeni dokazi. Podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ker je obrazložitev sodb prve in druge stopnje pomanjkljiva, nejasna in nasprotujoča. V posledici tega je ostala vrsta nepojasnjenih relevantnih vprašanj. Tako je nepravilen zaključek, da v ravnanju toženke niso podani elementi protipravnosti, ker to nasprotuje tedaj obstoječi zakonski regulativi. Namreč edini zdravstveni ustanovi sta bili tedaj TOZD za socialno medicino in higieno Koper ter Univerzitetni inštitut za medicino dela, prometa in športa v Ljubljani. Ker je prvostopna zdravstvena ustanova v Kopru že izrekla oceno o tožnikovi delazmožnosti in je bila drugostopna zdravstvena ustanova, to je toženka že določena v pritožbenem postopku s strani republiškega komiteja, ni mogla ta ustanova odstopiti od ocenjevanja tožnikove delazmožnosti in ga napotiti na drugo nepristojno zdravstveno ustanovo (višjo vojaško zdravstevno komisijo v Splitu ali pa na Inštitut za pomorsko medicino v Hamburgu).

Odgovornost za postopek ni mogoče naprtiti tožniku ali pa Republiškemu komiteju za zdravstveno in socialno varstvo, ko je vendar v pritožbi zoper prvostopno sodbo dokazal, da ni bilo napak v upravnem postopku (to je razvidno tudi iz pravde pod opr. št. IV P 194/84 Temeljnega sodišča v Ljubljani). Zaradi nepravilnega postopanja tožene stranke je bil tožnik oropan ocene delazmožnosti pri edini možni ustanovi na Slovenskem. Zaradi takih postopkov sodišč prve in druge stopnje sploh ni bilo ugotovljeno, kakšna bi sploh morala biti v tistem času ocena njegove delazmožnosti. Iz tega razloga imata sodbi nižjih sodišč pomanjkljivost v smislu 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, zaradi česar je bilo tudi materialno pravo napačno uporabljeno. Predlaga, da se sodbi razveljavita.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija uveljavlja predvsem bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ter nadaljno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki da je podana zato, ker naj bi se sodišče ne poslužilo ustreznih dokazil in v posledici tega naj ne bi bila ugotovljena odločilna dejstva. S slednjimi trditvami se posega v dokazno presojo sodišča prve in druge stopnje (7. in 8. člen ZPP). Res je sicer sprejemanje dokazne presoje vezano na formalni okvir, ki ga določajo postopkovne določbe. Toda to, kar revizija želi s svojimi izvajanji doseči, je izbira in določanje dokazne vrednosti posameznih dokazil, kar pa je prepuščeno pravdnemu vodstvu sodišča in njegovi prosti presoji dokazov, ki sta metodi ugotavljanja dejanskega stanja, temelječem na načelu materialne resnice kot enem izmed temeljnih procesnih načel ZPP. S tem ko niso bili izvedeni dokazi, ki bi morali biti izvedeni po mnenju tožnika, pa so bila kljub temu ugotovljena vsa odločilna dejstva, niso bile zagrešene kakšne kršitve določb postopka, pač pa pomenijo taka izvajanja nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki pa ni dovoljen revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje sprejeli dokazno oceno na podlagi načel 8. člena ZPP, hkrati pa sta razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so bili pomembni za pravilno odločitev o sporu, dovolj izčrpno in jasno navedli v obrazložitvi svojih odločb ter zato nimata pomanjkljivosti, ki bi predstavljale bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. V zvezi z revizijskimi izvajanji o tem, kaj vse bi moralo sodišče prve ali druge stopnje storiti je pojasniti, da je ves postopek namenjen zbiranju procesnega gradiva. To gradivo sestavlja vse, kar predstavlja podlago sodbe. Sem spadajo trditveno gradivo, dokazno gradivo, kar vse mora prispevati predlagatelj postopka), pa tudi procesna in materialnopravna pravila (ki pa jih mora sodišče upoštevati uradoma). Glede na načelo 2. člena ZPP (ki določa, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov) in 2. odstavka 7. člena ZPP (po katerem sodišče ne sme vzeti za podlago svojega odločanja dejstev, ki jih stranka ni navedla, razen,če bi šlo za prepovedano razpolaganje v smislu 3. odstavka 3. člena ZPP, kakršen pa obravnavani primer ni), sodišče ni moglo odločati mimo tožnikovih zahtevkov ali po njem navedenih dejstev. To, kar je bilo predmet spora po tožnikovi tožbi, sta sodišči prve in druge stopnje obravnavali in upoštevali pri odločitvi. Pri tem sta ugotovili med drugim (razlogi sodbe sodišča druge stopnje na drugi strani), da je posebna zdravniška komisija odstopila od izdelave naložene dokončne ocene tožnikove delazmožnosti, ker tega ni mogla storiti, med drugim tudi zato, ker je tožnik izločeval enega od članov komisije. Druga pravno odločilna okolnost pa je ugotovitev, da zaradi odstopa posebne komisije tožene stranke od naročene izdelave dokončne ocene tožnikove delazmožnosti, ni nastala nobena škoda (Republiški komite za zdravstveno in socialno varstvo, ki je posebno komisijo imenoval, bi lahko pri delu iste komisije vztrajal, ali pa bi imenoval novo, to je drugo). Ker iz navedenih ugotovitev izhaja zaključek, da ravnanje tožene stranke ni moglo preprečiti uspešnega zaključka postopka pri zdravstvenih komisijah o dokončni oceni tožnikove delazmožnosti, niti ni tožnik dokazal, da je bil zdravstveno sposoben za delo na ladji v spornem obdobju, tožena stranka ne more biti tožniku odškodninsko odgovorna za sporno škodo. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo (določilo člena 154. in naslednjih zakona o obligacijskih razmerjih), ko sta tožnikov tožbeni zahtevek zavrnili.

Ker v reviziji uveljavljene kršitve niso podane, revizijsko sodišče pa ni ugotovilo kakšnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti na podlagi določb 386. člena ZPP, je revizijo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).