Jedro

Ko je sodišče druge stopnje samo, brez obravnave, drugače ugotavljalo dejansko stanje in odločalo v nasprotju z določbo 4. točke 373. člena ZPP je tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 4. člena ZPP (načelo neposrednosti), tožeči stranki pa je zaradi omejitev 385. člena ZPP glede revizije, praktično vzelo možnost pravnega sredstva zoper svoje dejanske ugotovitve.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, spremenilo sklepe tožene stranke z dne 17.11.1995 in 18.12.1995 (v prvostopni sodbi je naveden datum 13.12.1995) o ugotovljeni hujši kršitvi delovne obveznosti in preklicu prej izrečenega pogojnega prenehanja delovnega razmerja, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da ga je zato tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja za nazaj.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi tožene stranke, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek tožnika kot neutemeljen zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji je navajal, da je sodišče v izpodbijani sodbi ugotavljalo novo dejansko stanje brez obravnave, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, poleg tega pa je pri ugotavljanju tožnikove odgovornosti tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključevalo, da za podano disciplinsko odgovornost tožnika zadostuje že malomarnost. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 52/92 in 19/94) vročena toženi stranki, ki je na revizijo odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, če jih revizija uveljavlja, zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi glede drugih očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Sodba sodišča druge stopnje vsebuje navedbo, da je dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje dovolj popolno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Zato naj bi bili na podlagi določbe 4. točke 373. člena ZPP izpolnjeni pogoji za spremembo sodbe sodišča prve stopnje. Kljub taki ugotovitvi v izpodbijani sodbi, pa je sodišče druge stopnje prav v bistveni dejanski okoliščini dejansko stanje drugače ugotavljalo, ne da bi za to imelo podlago v sodbi sodišča prve stopnje (ali v izvedenih dokazih). Sodišče druge stopnje je navedlo, da je zaslišana priča izjavila, da je tožniku iz liste razporeda delavcev, ki jo je imela pred sabo prebrala, "da je (tožnik) na delovnem razporedu za 2.10.1995". Sodišče druge stopnje zato ugotavlja, da taka izjava ni mogla povzročiti nesporazuma, če pa je do njega prišlo, je lahko šlo samo za napačno predstavo tožnika. Zato je po zaključku v izpodbijani sodbi tožnik odgovoren za kršitev delovne obveznosti. Revizijsko sodišče ugotavlja, da citirane dejanske ugotovitve v sodbi sodišča prve stopnje ni. Sodišče prve stopnje je, glede na obravnavni zapisnik, izjavo priče v svoji sodbi navedlo pravno korektno, in sicer, da je priča tožniku rekla, "da dela drugega". Kaj pomeni "drugega", pa je priča mislila na ponedeljek, 2.10.1995, tožnik pa, kar je razvidno iz njegove izpovedbe, drugi dan, to je 3.10.1995. Zato je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstaja možnost nesporazuma med tožnikom in zaslišano pričo, in zaključilo, da zato ni dokazano, da je tožnik (in dubio pro reo) odgovoren za kršitev delovne obveznosti. Podlaga pravnih zaključkov sodišč prve in druge stopnje je prav dejansko stanje, ki ga sodišče prve stopnje ugotavlja (da "dela drugega") drugače kot sodišče druge stopnje (da je na delovnem razporedu 2.10.1995). Pritožbeno sodišče po mnenju revizijskega sodišča zato ni imelo pooblastila iz 4. točke 373. člena ZPP za spremembo prvostopenjske sodbe, ampak bi moralo ali opraviti obravnavo in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti na podlagi 1. točke 373. člena ZPP ali pa sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje skladno z določili 370. člena ZPP. S tem, ko je sodišče druge stopnje samo, brez obravnave, drugače ugotavljalo dejansko stanje in odločalo v nasprotju z določbo 4. točke 373. člena ZPP, je tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 4. člena ZPP (načelo neposrednosti), tožeči stranki pa je zaradi omejitev 385. člena ZPP glede revizije, praktično vzelo možnost pravnega sredstva zoper svoje dejanske ugotovitve. Gre torej za take kršitve določb pravdnega postopka, ki lahko vplivajo na pravilnost in zakonitost sodbe. To pa pomeni, da gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje, ki jo je treba zaradi določb 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP, ob tem, da jih revizija vsebinsko uveljavlja, upoštevati.

Glede na povedano je revizijsko sodišče v skladu z določbami prvega odstavka 394. člena ZPP reviziji ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo, zadevo pa vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

O stroških je revizijsko sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).