Jedro

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi zahtevek zastaral, če ne bi prišlo do pretrganja zastaralnega roka zaradi pripoznave dolga. Prvi odstavek 364. člena OZ namreč določa, da se zastaranje pretrga, ko dolžnik pripozna dolg. S tem se pokaže, da so pritožbene navedbe glede pripoznave dolga za predmetno zadevo povsem irelevantne. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ravnalo, ko je izpisek odprtih postavk v predmetnem postopku uporabilo kot dokaz prima facie, saj ugovora tožene stranke o temelju in višini zahtevka zaradi nesubstanciranosti ni upoštevalo. Pritožbeno sodišče še dodaja, da so iz predloženega obračuna obresti razvidne vse postavke, potrebne za njegov preizkus, vendar jim tožena stranka ni specificirano ugovarjala. Sodišče zato ni imelo razlogov za dvom v pravilnost obračuna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa mora povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 641,74 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino, opr. št. VL 61050 z dne 6.7.2017, v 1. in 3. odstavku izreka v celoti v veljavi. Obenem je toženi stranki naložilo, da mora povrniti tožeči stranki v roku 15 dni nadaljnje pravdne stroške v znesku 2.138,09 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da zavrne zahtevek tožeče stranke v celoti oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter tožeči stranki naloži v plačilo stroške tega pritožbenega postopka z zamudnimi obrestmi.

3. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

**4. Pritožba ni utemeljena**.

5. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sta tožeča in tožena stranka dne 19.11.2012 sklenili Pogodbo o izvedbi del na objektu D. (priloga A2, v nadaljevanju Pogodba). Iz zapisnika o prevzemu izvršenih del z dne 19. 9. 2014 (priloga A5) izhaja, da so vse napake odpravljene. Zapisnik je bil podpisan s strani tožene stranke dne 17.9.2014, iz dopisa tožene stranke tožeči stranki z dne 19.9.2014, ki ga je tožeča stranka prejela 22.9.2014, pa izhaja, da ji je tožena stranka takrat poslala podpisan izvod zapisnika o prevzemu izvršenih del. 6. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je zastaralni rok za vložitev predmetnega tožbenega zahtevka že potekel. Sporna sta bila tudi temelj in višina zahtevka.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zastaralni rok za zahtevek na vrnitev varščine začel teči 60 dni po odpravi vseh napak (v 6. točki obrazložitve je pomotoma zapisano 50, vendar je iz nadaljevanja razvidno, da je mišljeno 60 dni) in bi se tako 3-letni zastaralni rok v skladu z določbami 349. člena Obligacijskega zakonika (OZ) iztekel dne 17.11.2017. Predlog za izvršbo je bil vložen dne 30.6.2017, torej še pred potekom zastaralnega roka. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožena stranka podala pavšalni ugovor po temelju in višini, ki ga ni obrazložila. Glede na to, da se tožbeni zahtevek nanaša na vrnitev varščine za dobro izvedbo del v skladu z določbami 8. člena Pogodbe in ker z zapisnikom o prevzemu del ni bilo ugotovljenih pomanjkljivosti, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo.

8. Pritožnica najprej uveljavlja bistveno kršitev pravdnega postopka v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker sodišče ni izvedlo s strani tožene stranke predlaganega dokaza - zaslišanja direktorja tožene stranke M. H. Med pravdnima strankama je bil namreč sporen pričetek teka zastaralnega roka, o čemer bi vedel izpovedati ravno direktor tožene stranke. Pritožbeni očitek je neutemeljen. Tožena stranka je sama umaknila navedeni dokazni predlog. Iz zapisnika o opravljeni glavni obravnavi z dne 4. 4. 2018 (prim. list. št. 58 spisa) jasno izhaja, da tožena stranka umika predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika. Kot pravilno navaja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, s čimer se pritožbeno sodišče popolnoma strinja, za predmetni postopek velja razpravno načelo, zato sodišče ne sme izvajati dokazov, ki jih stranka ni predlagala ali jih je predlagala in nato predlog umaknila. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno in ni kršilo pravil pravdnega postopka v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Pritožnica nadalje očita, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo tudi določbe postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko se ni določno opredelilo do navedb tožene stranke, da sta sporna tudi sam temelj in višina tožbenega zahtevka, saj je bila tožeča stranka primarno v pogodbenem razmerju z glavnim izvajalcem L., tožena stranka pa je bila v predmetnem pravnem poslu le investitor. Posledično naj bi tako sodišče prve stopnje bistveno kršilo tudi določbe po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ne sledi navedenim pritožbenim izvajanjem. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v 7. točki obrazložitve pojasnilo, da je tožena stranka podala ugovor po temelju in višini, ki pa ga ni obrazložila. Ker je bil ugovor pavšalen in neobrazložen, se sodišče do takšnih nesubstanciranih navedb ne more konkretizirano opredeliti. Ne glede na to pa je sodišče v nadaljevanju povzelo, da vračilo varščine temelji na pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama, zaradi česar je tožbeni zahtevek utemeljen (prim. 8. člen Pogodbe). Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da sta bili pravdni stranki v predmetni zadevi v medsebojnem pogodbenem odnosu na podlagi določil Pogodbe, zato so pritožbene navedbe, da je bila tožeča stranka primarno v pogodbenem razmerju z glavnim izvajalcem, tožena stranka pa je bila v predmetnem pravnem poslu le investitor, brezpredmetne. Očitek o podani bistveni kršitvi po 8., 14. ali 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podan. Prav tako ne drži, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

10. Pritožnik nadalje navaja, da je sodišče v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe napačno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je štelo, da naj bi zastaranje pričelo teči šele z dnem 17.11.2014, saj je do primopredaje objekta prišlo že z dnem 5.11.2013 oz. je bilo že prej dne 23.9.2013 izdano uporabno dovoljenje št. ... za predmetni objekt. Zastaralni rok je tako potekel z dnem 23.9.2016 oz. najkasneje z dnem 5.11.2016, kar pa je vse pred 30.6.2017, ko je tožeča stranka vložila predmetni predlog za izvršbo. Pritožbeni očitek je neutemeljen. Skladno z 8. členom Pogodbe je bila tožena stranka dolžna povrniti zadržani del 10%, kot varščino za dobro opravljeno delo, v 60 dneh od odprave vseh napak. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je bilo jasno, da so vse napake odpravljene, od dneva podpisa primopredajnega zapisnika, ki ugotavlja, da napak pri izvedbi ni. Kdaj je bilo izdano uporabno dovoljenje za objekt, je tako za začetek teka zastaralnega roka glede plačila zadržane varščine irelevantno. Ker je imela skladno z 8. členom Pogodbe tožena stranka rok 60 dni za vračilo varščine, je sodišče pravilno upoštevalo, da je zastaralni rok začel teči 17.11.2014, torej 60 dni od podpisa primopredajnega zapisnika 17. 9. 2014. Ker je bil predlog za izvršbo vložen 30. 6. 2017, torej pred iztekom zastaralnega roka 17. 11. 2017, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor zastaranja.

11. Nadalje pritožnica navaja, da je sodišče v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z vtoževanimi obračunanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v znesku 5.867,09 EUR, saj podlaga za ta del zahtevka ne more biti izpisek odprtih postavk z dne 27. 1. 2017. Iz predmetnega izpisa odprtih postavk ne izhaja, da je bil izdan in podpisan s strani pooblaščene osebe, zato ga ni mogoče šteti za pripoznavo dolga v smislu 364. člena OZ. Sodišče prve stopnje je tako zmotno štelo, da so pričele teči zakonske zamudne obresti po datumih, navedenih na izpisku odprtih postavk. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi zahtevek zastaral, če ne bi prišlo do pretrganja zastaralnega roka zaradi pripoznave dolga. Prvi odstavek 364. člena OZ namreč določa, da se zastaranje pretrga, ko dolžnik pripozna dolg. S tem se pokaže, da so pritožbene navedbe glede pripoznave dolga za predmetno zadevo povsem irelevantne. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ravnalo, ko je izpisek odprtih postavk v predmetnem postopku uporabilo kot dokaz prima facie, saj ugovora tožene stranke o temelju in višini zahtevka zaradi nesubstanciranosti ni upoštevalo. Pritožbeno sodišče še dodaja, da so iz predloženega obračuna obresti razvidne vse postavke, potrebne za njegov preizkus, vendar jim tožena stranka ni specificirano ugovarjala. Sodišče zato ni imelo razlogov za dvom v pravilnost obračuna.

12. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo. Sodišče je tožeči stranki priznalo za odgovor na pritožbo 1.125 točk po tar. št. 21 Odvetniške tarife (OT), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telek. storitev 21 točk po 11. členu OT in 22% DDV, kar na koncu znaša skupaj 641,74 EUR. Stroškov za sodno takso za odgovor na pritožbo ji ni priznalo, saj iz spisa ni razvidno, da bi ji ti nastali. V primeru zamude je tožeča stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.