Jedro

Kadar ima oškodovanec zaradi delavčeve namerne povzročitve škode pravico povrnitev te škode zahtevati neposredno od delavca, vprašanje, v kateri pravni osebi je povzročitelj delal, za njegovo odgovornost ni pomembno.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik trpi sam svoje stroške pritožbenega odgovora.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je prvotoženec dolžan tožniku plačati 720 DEM v tolarski protivrednosti ter mu povrniti pravdne stroške. V presežku je tožbeni zahtevek proti prvotožencu in v celoti tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko zavrnilo.

Proti sodbi se pritožuje prvotoženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po mnenju pritožbe naj bi bila bistvena kršitev določb postopka podana zato, ker ima sodba takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. Tako naj bi bila v obrazložitvi med seboj nasprotja, razlogi o nekaterih odločujočih dejstvih naj bi bili nejasni, obstajala naj bi nasprotja med zapisniki o izvedenih dokazih in tistim, kar o tem piše v razlogih. Zmotno naj bi bilo tudi ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer je prvostopno sodišče napačno ocenilo razmerje med x, katere direktor je bil prvotoženec in med drugotoženo stranko. V danem primeru prvotoženec ni nastopal kot odgovorni delavec x, temveč kot odgovorni delavec drugotožene stranke, ki je zato odškodninsko odgovorna. V nadaljevanju pritožba graja prvostopno dokazno oceno in ponuja svojo dokazno oceno. Tožnik ima interes za vložitev tožbe proti prvotožencu zato, ker se mu želi maščevati, ker je le-ta pred časom tožil njegovega prijatelja J.R. Zato je verodostojnost tožnikove izpovedbe vprašljiva. Tudi materialno pravo naj bi bilo napačno uporabljeno, saj prvostopno sodišče ni rešilo vprašanja temelja in odgovornosti za škodo.

Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem izpodbija pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ne navaja konkretno, v čem naj bi bili razlogi prvostopne sodbe nejasni, oziroma v čem naj bi obstajalo nasprotje med vsebino zapisnikov in razlogi sodbe, pritožbeno sodišče pa takih neskladij, zaradi katerih sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti, ne najde. Zadevni pritožbeni razlog tako po presoji pritožbenega sodišča ni podan.

Pritožbeno sodišče ima sicer res pomislek o pravilnost prvostopnega stališča, po katerem je v danem primeru podana odgovornost x kot pravne osebe in ne y. Vendar pa navedeno nima nobenega vpliva na pravilnost prvostopne odločitve, kolikor se ta nanaša na prvotoženca.

Le-to pa je predmet reševanja te zadeve na pritožbeni stopnji. V danem primeru namreč glede na odločitev prvostopnega sodišča ne gre za odgovornost pravne osebe za svojega delavca v smislu 1. odst. 170. čl. ZOR, temveč za pravico oškodovanca, da zahteva povrnitev škode neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma (2. odst. 170. čl. ZOR). V danem primeru je torej potrebno le ugotoviti, ali je prvotoženec kot odgovorna oseba x ali drugotožene stranke s svojim nedopustnim ravnanjem povzročil tožniku škodo in ali jo je povzročil namenoma. Glede tega pa pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno prvostopnega sodišča, po kateri prvotožencu ni uspelo dokazati, da je tožniku bobne vrnil ali mu izplačal vrednost teh bobnov. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v tej zvezi v celoti sklicuje na razloge prvostopne sodbe, saj so logični in prepričljivi, imajo pa tudi podlago v izvedenih dokazih. Izpovedbe prič, na katere se sklicuje prvotoženec ter izpovedba prvotoženca samega, so si med seboj v takšnem nasprotju glede bistvenih okoliščin, da jim prvostopno sodišče utemeljeno ni poklonilo vere. Ob takšnih prvostopnih ugotovitvah, da je namreč prvotoženec sprejel v komisijsko prodajo od tožnika bobne, da teh bobnov v skladu s komisijsko pogodbo ni prodal in jih tudi ne vrnil tožniku, kateremu tudi ni izplačal kupnine, je pravilen prvostopen zaključek, da je takšno prvotoženčevo ravnanje ocenjevati kot namerno povzročitev škode tožniku. S tem pa je seveda podana tudi njegova odškodninska odgovornost, pri čemer je prvostopno sodišče tudi pravilno ugotovilo višino škode, česar pritožba niti ne napada. Pojasniti je še, da so pritožbene trditve o tožnikovem razlogu za vložitev tožbe le trditve, za katere toženec ne ponuja nobenega dokaza. Glede na vse navedeno, ko v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je treba pritožbo na podlagi 368. čl. ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega odgovora, ker ni le-ta v ničemer pripomogel k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji (155. čl. ZPP).