Jedro

V obravnavani zadevi se je vodil poseben ugotovitveni postopek, zato bi moral biti upoštevan prvi odstavek 9. člena ZUP, po katerem je treba dati stranki, preden se izda odločba, možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev (zaslišanje stranke). Zato organ ni ravnal pravilno, ko tožniku ni vročil zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 1. 8. 2013 in mu dal možnosti, da se izjavi o ugotovitvah glede namembnosti, to je bistveni okoliščini za odločitev v tej zadevi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Celje-Novo mesto, št. 06122-1337/2011-9 (24412) z dne 2. 8. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila za zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje na zemljišču parc. št. 66/2 k.o. ..., in sicer zidano-lesenega objekta največjih tlorisnih dimenzij okoli 8,4 m x 9 m. Naložila mu je, da takoj prejemu te odločbe ustavi njegovo gradnjo (1. točka izreka) in da navedeni objekt odstrani do 2. 11. 2013 ter vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (4. točka). V 3. točki so bile za objekt izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Odločeno je bilo še, da mora inšpekcijski zavezanec po izvršitvi dejanja iz 2. točke izreka o tem obvestiti pristojnega inšpektorja (5. točka), ugotovljeno, da posebni stroški v postopku niso zaznamovani (6. točka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (7. točka).

Iz obrazložitve izhaja, da območje posega ureja Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za podeželje Občine Izola, ki v četrtem odstavku 9. člena sicer dovoljuje gradnjo objektov na zemljiščih, namenjenih kmetijstvu, ki pa morajo biti namenjeni izključno kmetijski dejavnosti. V skladu z Uredbo o vrstah objektov glede zahtevnost oziroma sedaj veljavno Uredbo o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje pa obravnavanega objekta ni mogoče šteti za enostavni objekt, saj je namenjen občasnemu bivanju. Na to kaže dimna tuljava preko strehe, kar pomeni, da se lahko notranji prostori grejejo, kar pa za kmetijske objekte naj ne bi bil slučaj. Ker bi moral tožnik za gradnjo omenjenega objekta pridobiti gradbeno dovoljenje, ki ga nima, gre za nelegalno gradnjo, za katero je treba izreči inšpekcijski ukrep po 152. členu ZGO-1. Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da izpodbijana odločba nima razloga o tem, na podlagi česa je bil uveden predmetni postopek, niti o tem, zakaj naj bi bili podani pogoji za vodenje skrajšanega postopka. Iz nje izhaja, da tožnik o uvedbi inšpekcijskega nadzora ni bil obveščen in da v postopku ni imel pravice sodelovati kot stranka, čeprav je zavezanec. Tako ni bil obveščen o ogledu z dne 13. 5. 2011, prav tako gradbeni inšpektor ni preložil inšpekcijskega pregleda z dne 1. 8. 2013, čeprav se ga tožnik zaradi hospitalizacije ni mogel udeležiti in je prosil za njegovo preložitev, niti mu ni bil vročen noben zapisnik o ogledu. Kljub temu da je inšpektor pregled opravil, ni upošteval, da svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. Sklicuje se na 29. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) in na 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Trdi, da v izpodbijanem aktu ni bilo ugotovljeno, za kaj se sporni objekt dejansko uporablja. Kot je pojasnil v izjavi z dne 21. 6. 2013, gre za kmečko lopo. Ta pa je dejansko namenjena kmetijski dejavnosti. To, da ima objekt dimnik, nikakor ne more pomeniti, da objekt ni namenjen kmetijski dejavnosti. V postopku so spremembe prostorskega akta v tem smislu, da bo na tožnikovi parceli možna tudi gradnja manj zahtevnega objekta – kmečke lope. Ker ni imel možnosti, da se izjavi, je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede površine objekta in glede bivalnih prostorov v objektu.

Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov tega in upravnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Sodišče se ne strinja s tožnikom, da ni bil obveščen o uvedbi inšpekcijskega nadzora. Da se ta opravlja, je razvidno iz inšpektorjevega poziva tožniku z dne 17. 6. 2013, v katerem je navedeno, da je bil 4. 6. 2013 izveden inšpekcijski pregled in ugotovljeno, da je na zemljišču parc. št. 66/2 k.o. ... zgrajen zidano leseni objekt v navedenih tlorisnih dimenzijah, višini in etažnosti, v nadaljevanju pa so bila od tožnika zahtevana nekatera pojasnila. Upoštevati je treba tudi to, da za začetek opravljanja nadzora (postopka), ki se začne in vodi po uradni dolžnosti, ni potrebno izdati posebnega upravnega akta – postopek se začne, ko inšpektor opravi prvo dejanje, ki je namenjeno ugotavljanju morebitnih kršitev zakona. Če je ugotovljeno, da teh ni, inšpektor postopek s sklepom ustavi (prvi odstavek 28. člena ZIN).

V skladu s prvim odstavkom 146. člena ZGO-1 se odločba v inšpekcijskem postopku lahko izda v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank. To možnost dopušča tudi tretji odstavek 9. člena ZUP, po katerem sme organ v primerih, določenih z zakonom, odločbo opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo.

Navedena določba ZGO-1 torej daje možnost za odločanje v skrajšanem postopku. Ali se bo gradbeni inšpektor zanj odločil ali ne, pa je odvisno od okoliščin primera. Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je upravni organ v tej zadevi odločil na podlagi izvedenega posebnega ugotovitvenega postopka in ne v skrajšanem postopku.

Tožnik je bil z omenjenim dopisom z dne 17. 6. 2013 namreč pozvan – organ se je pri tem skliceval na 9. člen ZUP in 29. člen ZIN –, naj poda pisno izjavo glede nekaterih okoliščin gradnje, in sicer ali je bilo za gradnjo pridobljeno gradbeno dovoljenje, kdo je investitor te gradnje, kdaj se je gradnja začela in ali je končana. Tožnik je v odgovoru z dne 21. 6. 2013 poleg ostalega navedel tudi, da objekt v naravi predstavlja kmečko lopo. V nadaljevanju je organ razpisal ponovni inšpekcijski pregled za 1. 8. 2013, nanj povabil tožnika, dejanje pa nato opravil brez njegove navzočnosti, čeprav je tožnik zaprosil za preložitev. Iz zapisnika izhaja, da je bil pregled namenjen ugotavljanju namembnosti objekta, v njem pa navedene inšpektorjeve ugotovitve glede opremljenosti stavbe. To pomeni, da je gradbeni inšpektor opravil ogled v smislu 199. člena ZUP, po katerem se ta opravi, kadar je za ugotovitev kakšnega dejstva ali za razjasnitev bistvenih okoliščin potrebno, da si stvar neposredno ogleda uradna oseba, ki vodi postopek.

Ker se je torej v obravnavani zadevi vodil poseben ugotovitveni postopek, pa bi moral biti upoštevan prvi odstavek 9. člena ZUP, po katerem je treba dati stranki, preden se izda odločba, možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev (zaslišanje stranke). Zato organ ni ravnal pravilno, ko tožniku ni vročil zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 1. 8. 2013 in mu dal možnosti, da se izjavi o ugotovitvah glede namembnosti, to je bistveni okoliščini za odločitev v tej zadevi (bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP). Organ je namreč ugotovitev, da ne gre za enostaven objekt, saj je namenjen občasnemu bivanju (temu tožnik oporeka), očitno oprl na ugotovitve ogleda, posledično pa štel, da gradnja brez gradbenega dovoljenja ni mogoča (prvi odstavek 3. a člena ZGO-1).

V zvezi s tožbeno trditvijo, da je tožnik zgradil kmečko lopo – ni sporno, da zanjo nima dovoljenja –, pa sodišče dodaja: V času gradnje v letu 2009 tedaj veljavna Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost kmečke lope sploh ni štela za enostavni objekt, ampak za nezahtevnega (5/b. točka 11. člena), torej za objekt, za katerega bi moral tožnik pridobiti gradbeno dovoljenje po določbah 74. a člena in naslednjih ZGO-1. Šele v času izdaje izpodbijane odločbe veljavna Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uradni list RS, št. 18/2013 in naslednji) je v 18. točki priloge 2 (pomožni kmetijsko-gozdarski objekti) določila, da je kmečka lopa enostaven objekt, če ni namenjena prebivanju in če je pritlična, enoetažna, s površino do vključno 40 m2. Jasno je, da stavba, ki naj bi bila namenjena shranjevanju kmetijske mehanizacije in orodja, kar lopa je (prim. definicijo lope v SSKJ), ne more biti uporabljena za prebivanje.

Upravni organ je zato ravnal pravilno, ko ni ugotavljal le, kdo je investitor sporne gradnje in ali je zanjo pridobil gradbeno dovoljenje, ampak tudi, ali ni obravnavani objekt morebiti namenjen (tudi) prebivanju, ne pa izključno kmetijski dejavnosti. Sodišče se sicer strinja s prvostopenjskim organom, da dimna tuljava ne kaže na kmečko lopo. Izkustveno gledano za shranjevanje kmetijske mehanizacije in orodja dimnik (npr. zaradi ogrevanja ali kuhanja) ni potreben.

Kar zadeva površino spornega objekta, je bil tožnik v pozivu sicer seznanjen z njegovo največjo tlorisno dimenzijo (okoli 8,4 m x 9 m), ki jo je inšpektor ugotovil na pregledu 4. 6. 2013, vendar pa ni jasno, kako naj bi opredelitev „največjih“ tlorisnih dimenziji vplivala na površino v smislu omenjene 18. točke priloge 2 uredbe. Iz fotografij, ki se nahajajo v upravnih spisih, namreč izhaja, da ne gre za objekt pravilne oblike s stranicama v omenjeni izmeri, ampak za členjen objekt. Zato ni mogoče brez pomislekov sprejeti niti sklepa, da gre za stavbo s površino, ki presega 40 m2, o kateri je bil tožnik seznanjen in nanjo ni imel pomislekov, kar bi zadostovalo za potrditev prvostopenjske odločbe.

Ker je torej tožba utemeljena, je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek.

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik), medtem ko bo o stroških upravnega postopka odločal upravni organ.

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v upravnem sporu zastopal odvetnik, se mu na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, kot je v obravnavnem primeru, navedeni znesek poviša še za zahtevani 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višin 148,00 EUR bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).