Jedro

V konkretnem primeru tožeča stranka zahteva izpolnitev obveznosti tožene stranke, to je plačilo prave premije kot bistvene sestavine zavarovalne pogodbe. Zato bi sodišče lahko tudi oprlo pravno podlago za ta tožbeni zahtevek na določbo 239. člena OZ. Predvsem pa je pravna podlaga v pogodbeni volji pravdnih strank v izjavi o škodnem dogajanju iz avtomobilskega zavarovanja. Zavarovalnica je v korist toženca zavarovalno pogodbo dopolnila tako, da se višina premije določi v korist zavarovanca in v primeru, da njegovi podatki niso točni, se višina korigira glede na škodni rezultat, kot je predvideno v zavarovalnih pogojih in on se je s tem strinjal.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da pravilno glasi: „Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 165475/2010, z dne 22. 11. 2010 ostane v veljavi.“

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka 51,00 EUR, v roku osem dni in v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 22. 11. 2010 in tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s sklepom sodišča, da tožnica ni izkazala sporazumnega zvišanja premije, da bi bila zavarovalna pogodba v nasprotju s splošnimi pogoji in da je bilo sklenjeno zavarovanje brez predložitve predhodne zavarovalne police. Ni šlo za napako zastopnika in sodišče je napačno interpretiralo zakonske določbe v povezavi z listinami. Tožnica je predložila zavarovalno polico Z. in je razpolagala z njo ob sklenitvi pogodbe. Toženec je bil uvrščen v najvišji premijski razred, vendar je toženec prestopil k drugi zavarovalnici, da bi jo prevaral in zamolčal škodni dogodek. Tudi na polici tožeče stranke je zapisano, da zamenja polico pri Z.. Toženec ni bil uvrščen v premijski razred na podlagi enostranske izjave, temveč na podlagi stare police. Ni šlo za napako zastopnika. Toženec je s podpisom jamčil, da lahko tožeča stranka preveri pri zavarovalnici, ali je imel škodo. Izjava ni časovno omejena. Izjava je podlaga tožbenega zahtevka, ne pa podlaga za sklenitev zavarovalne pogodbe. Podlaga je določena v ZOZP, ki je specialne predpis. Izjava je bila podpisana le zaradi pravilnega umeščanja v premijski razred. V primeru neplačila prave premije, bi tožnici nastala škoda, zato se je tožnica zavarovala in izposlovala soglasje za zvišanje premije. Gre za avtomobilsko zavarovanje, ki v 5. členu ZOZP določa, da mora zavarovalnica skleniti pogodbo o zavarovanju. Vse zavarovalnice delajo tako. Pogodba je sklenjena na običajen način.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Obravnavana zadeva je po višini spornega predmeta spor majhne vrednosti. V tem primeru odloči sodnik posameznik. Zaradi zapletene pravne situacije pa se je pritožbeno sodišče odločilo, da zadevo obravnava v senatu, saj tega pravnega vprašanja ni še bilo v sodni praksi (366.a člen ZPP).

6. Za odločitev v tej zadevi pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pravno odločilna dejstva: pravdni stranki sta 10. 1. 2008 sklenili pogodbo za obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti po zavarovalnih pogojih AO-04; zavarovanec je bil uvrščen v tretji premijski razred, ki mu je omogočal plačilo 45 % osnovne premije; toženec je s podpisom police potrdil prejem zavarovalnih pogojev; toženec je 10. 1. 2008 podpisal izjavo o škodnem dogajanju iz avtomobilskega zavarovanja (A 4), v kateri je izjavil, da v prejšnjem zavarovalnem letu, ko je imel polico pri Z. d.d., ni uveljavljal škode in pooblastil tožečo stranko, da preveri resničnost podatkov pri prejšnji zavarovalnici in se zavezal tožeči stranki poravnati škodo, ki bi ji nastala zaradi posredovanja neresničnih podatkov; tožeča stranka je od Z. d.d. prejela odgovor, da je imel toženec škodo v prejšnjem zavarovalnem obdobju; tožeča stranka je 12. 3. 2008 spremenila polico tako, da je toženca uvrstila v višji premijski razred in mu obračunala 60 % osnovne premije (razlika 54,13 EUR), kar je glavnica v tej pravdi.

7. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje sklepalo, da tožeča stranka nima pravne podlage za svoj tožbeni zahtevek, ker je zamudila tridesetdnevni rok, ko lahko odpravi napako zastopnika pri sklenitvi pogodbe, kar določajo pogoji. Menilo je tudi, da bi sodišče moralo uporabiti kot pravno podlago le določbe OZ, člen 931 in 932, saj bi lahko zahtevala razveljavitev pogodbe ali višjo premijo. Ker je sodišče menilo, da prijava škodnega primera ni bistvena okoliščina iz 933. člena OZ, je ugotovilo, da je bila takšna rešitev v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Ugotovilo je, da pogoji AO-04 ne vsebujejo ravnanja, ko zavarovalnica ugotovi, da je zavarovalec namerno neresnično prijavil kakšno okoliščino, vendar bi ga morala uvrstiti v pravi premijski razred in zato ima trideset dni časa. Postavilo se je na stališče, da je sicer toženec namerno zamolčal okoliščino, ki bi pripeljala do višje premije, vendar, da na podlagi tega tožeča stranka ne more spremeniti police, ampak le ravnati po 933. členu OZ. Sicer pa lahko gre za napako zavarovalnega zastopnika, ki jo mora tožeča stranka popraviti v roku trideset dni od sklenitve pogodbe in ta rok je zamujen. Škoda pa ne more biti, saj določba 239. člena OZ ne pride v poštev, saj so določbe 932. člena in naslednji OZ specialne.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v konkretnem primeru za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, ki je obvezno zavarovanje in ga ureja Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP, Uradni list RS 93/07). Zavarovalna pogodba je tu delno posebno urejena. Zavarovalnica, ki je registrirana za izvajanje obveznih zavarovanj avtomobilske odgovornosti, mora skleniti takšno pogodbo (kontrahirna dolžnost). Zavarovalna pogodba je urejena tudi v 83. členu ZZAVAR (Zakon o zavarovalništvu, Uradni list RS 109/2006 in naslednji), Zakonu o varstvu potrošnikov in OZ. Eden izmed bistvenih elementov zavarovalne pogodbe je po vseh pravnih virih določitev in plačilo premije. Zavarovalec je dolžan plačati zavarovalno premijo ob sklenitvi pogodbe ali v dogovorjenem roku (936. člen OZ). Če premija ni plačana, so posledice v 937. členu OZ. Enako določajo zavarovalni pogoji. Vendar vsi pravni viri, ki urejajo zavarovalno pogodbo, določajo, da se pogodba lahko odmakne od kogentnih določb samo, če je v nedvoumnem interesu zavarovanca (924. člen OZ).

9. V tem primeru je sodišče menilo, da je zamolčanje škodnega primera v preteklem zavarovalnem obdobju, ki vpliva na uvrstitev v premijski razred, okoliščina, ki vpliva na zavarovalnico, da ne bi sklenila pogodbe, če bi vedela za resnično stanje stvari in da zato sledijo lahko primeri iz 932. člena OZ. Pri tem sodišče spregleda, da zavarovalnica mora skleniti s stranko takšno pogodbo, saj je registrirana za izvajanje obveznih zavarovanj v prometu in ji to nalaga ZOZP. V tem primeru je šlo za določitev bistvenega elementa zavarovalne pogodbe in sicer višine zavarovalne premije. Tožena stranka je nedvoumno zamolčala, da je imela v preteklem obdobju škodo in da bi morala zato biti uvrščena po zavarovalnih pogojih v višji premijski razred. To ne gre za nevarnost kot bistveni element zavarovalne pogodbe, ampak za oblikovanje višine premije. Primer prehajanja iz ene zavarovalnice v drugo je tožeča stranka v pogojih uredila v 11. členu, točka 4 prvega odstavka. V njegovo korist je bilo, da zavarovalnica ni obračunala najvišjega premijskega razreda (14), saj ni predložil potrdila prejšnje zavarovalnice, kot zahtevajo zavarovalni pogoji. Zavarovalnica mu je dala možnost, da mu obračuna bonus, vendar se je zavezal s predloženo izjavo, kot v izjavi piše, da jamči za resničnost podatkov, vendar v primeru neresničnih podatkov bo poravnal škodo, ki je s tem nastala Z. A. d.d. v roku osmih dni po prejemu obvestila (priloga A 4). V izjavi je napisana tudi prejšnja zavarovalnica, prejšnja polica, zavarovalno obdobje in podpis tožene stranke. Gre torej za določitev zavarovalne premije kot bistvene sestavine pogodbe pod pogojem, da so podatki točni. Ker pa je vnaprej bil seznanjen in se strinjal, da če podatki niso točni, je ta razlika za zavarovalnico škoda oziroma toženec mora plačati pravilno odmerjeno premijo. Gre torej za obveznosti zavarovanca po 3. odseku zavarovalne pogodbe iz OZ z naslovom: Obveznosti zavarovanca oziroma zavarovalca. II. del OZ z naslovom „Plačevanje premije“ pa navaja neplačilo premije. Po OZ in po zavarovalnih pogojih bi zavarovalnica v primeru neplačila (to je po obvestilu o pravi premiji) lahko od pogodbe odstopila po določbi 937. člena OZ (enako po zavarovalnih pogojih). Vendar ker gre za obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, ko bi odstop od pogodbe imel za posledico, da je vozilo nezavarovano, je ravnanje tožeče stranke v korist zavarovancu. Pravna podlaga za izterjavo manjkajoče zavarovalne premije je 936. člen OZ. Vendar zmotno meni sodišče, da je zavarovalna pogodba kot lex specialis izvzeta iz določb 239. člena OZ. V konkretnem primeru tožeča stranka zahteva izpolnitev obveznosti tožene stranke, to je plačilo prave premije kot bistvene sestavine zavarovalne pogodbe. Zato bi sodišče lahko tudi oprlo pravno podlago za ta tožbeni zahtevek na določbo 239. člena OZ. Predvsem pa je pravna podlaga v pogodbeni volji pravdnih strank v izjavi o škodnem dogajanju iz avtomobilskega zavarovanja (priloga A 4). Zavarovalnica je v korist toženca zavarovalno pogodbo dopolnila tako, da se višina premije določi v korist zavarovanca in v primeru, da njegovi podatki niso točni, se višina korigira glede na škodni rezultat, kot je predvideno v zavarovalnih pogojih in on se je s tem strinjal. 10. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je bilo treba sodbo spremeniti tako, da se plačilni nalog ohrani v veljavi skupaj z izvršilnimi stroški in zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višina med pravdnima strankama ni bila sporna, saj tožena stranka višini zahtevka za glavnico in natekle obresti 14,39 EUR ni ugovarjal. Pritožbeno sodišče še dodaja, da se po dopolnitvi tožbene podlage in predloženih dokazov, toženec o tem ni izjavil. Toženec je le ugovarjal, da je bilo tožeči stranki znano, da je imel škodni dogodek in da premija ni bila pravilno obračunana, ampak je prišlo do napake zastopnika. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je pravna kvalifikacija sodišča prve stopnje iz predloženih listin, da je po podpisani izjavi pridobljen podatek o škodi „napaka zavarovalnega zastopnika“, pravno zmotna. Zavarovalni zastopnik je sklepal pogodbo na podlagi danih podatkov. Zavarovalnica pa je pridobila podatke od Z. pozneje. Tožeča stranka je v dopolnjeni vlogi zatrjevala, da je bila korekcija police izvedena 12. 3. 2008. Tej dopolnitvi toženec ni ugovarjal. Ni pa v ugovoru trdil, da je ugotovljena škoda v prejšnjem zavarovalnem obdobju neresnična in da zanjo ne bi vedel. 11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. in 154. člena ZPP.