Jedro

Tožnik je na podlagi neverodostojnega računa ter ostalih spornih računov, neupravičeno uveljavljal odhodke iz poslovanja in si s tem neupravičeno znižal davčno osnovo, zato mu je davčni organ naložil v plačilo razliko za doplačilo akontacije dohodnine za leto 2010 in 2011. V postopku je bilo ugotovljeno, da računalniška oprema, na katero se glasijo sporni računi, ni bila namenjena za opravljanje tožnikove dejavnosti, ni bila evidentirana med tožnikovimi osnovnimi sredstvi in se ni nahajala na sedežu tožnikove dejavnosti. Zato tožniku upravičeno niso bili priznani odhodki na podlagi navedenih računov in posledično pravilno odmerjena akontacije dohodnine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ (v nadaljevanju tudi davčni organ) je v zadevi davčnega nadzora akontacije davka od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti glede uveljavljanja davčno priznanih odhodkov poslovanja, tožniku z izpodbijano odločbo odmeril akontacijo dohodnine od dohodka iz dejavnosti za davčno obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 v znesku 416,08 EUR in pripadajoče obresti v znesku 38,77 EUR (točka I/1 izreka), akontacijo dohodnine od dohodka iz dejavnosti za davčno obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 v znesku 71,18 EUR ter pripadajoče obresti v znesku 3,11 EUR (točka I/2 izreka) in obresti od premalo obračunanih obrokov predhodne mesečne akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2011 v skupnem znesku 29,06 EUR (točka I/3 izreka) in za leto 2012 v skupnem znesku 2,07 EUR (točka I/4 izreka) ter mu odmerjeni davek in obresti v skupnem znesku 560,27 EUR v II. točki izreka naložil v plačilo. Iz III. točke izreka izhaja, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov postopka, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, pa bremenijo davčni organ. V IV. točki izreka je določeno, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil pri tožniku (v obdobju, ki je bil predmet davčnega nadzora, je imel tožnik registrirano samostojno dejavnost - A. S.P., ki je bila izbrisana 30. 9. 2014) opravljen nadzor obračuna davka od dohodkov iz dejavnosti, katerega predmet je kontrola uveljavljenih dohodkov v davčnem obračunu akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti in plačevanje akontacije dohodnine za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 in za obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011. V skladu z določili 129. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) je bil dne 22. 7. 2014 sestavljen zapisnik, ki je bil tožniku vročen 10. 8. 2015, tožnik pa na ugotovitve v zapisniku ni podal nobenih pripomb. Pri pregledu evidence osnovnih sredstev za tožnika je bilo ugotovljeno, da le-ta ne razpolaga z osnovnimi sredstvi, kar je potrdil tudi sam z izjavo z dne 4. 7. 2014. V postopku nadzora je bila pregledana evidenca prejetih računov za leto 2010 in 2011. Za leto 2010 so bili sporni naslednji računi: št. 01397-2010 z dne 8. 11. 2010, št. 4058/10 z dne 25. 11. 2010, št. 8069351 z dne 26. 11. 201, št. 8069524 z dne 29. 11. 2010, št. 969938 (pravilno 696938 - opomba sodišča) z dne 21. 12. 2010, št. 8071565 z dne 23. 12. 2010 in za leto 2011 št. 8678962 z dne 21. 1. 2011 (v nadaljevanju sporni računi). Davčni organ je ugotovil, da je tožnik neupravičeno uveljavljal odhodke poslovanja iz zgoraj navedenih spornih računov. Tožnik je nabavljal računalniške komponente oz. opremo na ime druge osebe - razni kupci, katera nima registrirane dejavnosti. Tožnik je po enem letu od prodajalca - dobavitelja B. d.o.o. zahteval originalni račun na svoje ime, kar pa ni v skladu s Slovenskimi računovodskimi standardi (v nadaljevanju SRS) in z zakonodajo. Davčni organ je ugotovil, da navedena oprema ni namenjena opravljanju tožnikove dejavnosti, ni evidentirana med osnovnimi sredstvi, se ni nahajala na sedežu tožnikove dejavnosti in po ugotovitvah kriminalistične službe imajo vse navedene transakcije o nabavi znak in sum kaznivega dejanja. Nadalje je davčni organ ugotovil, da so znašali prihodki po oddanih obračunih za DDV za leto 2010 skupaj 17.774,00 EUR, medtem ko so znašali priznani odhodki iz naslova poslovanja po ugotovitvah davčnega organa 11.598,54 EUR. Razlika za doplačilo akontacije dohodnine za leto 2010 tako znaša 416,08 EUR. Za leto 2011 so prihodki po obračunih DDV znašali 3.720,00 EUR, odhodki pa so po ugotovitvah davčnega organa znašali 2.064,17 EUR. Razlika za doplačilo akontacije dohodnine za leto 2011 tako znaša 71,18 EUR. Za razliko za doplačilo akontacije dohodnine so bile tožniku po 95. členu ZDavP-2 obračunane tudi obresti od poteka roka za plačilo do izdaje odločbe in sicer za leto 2010 v skupnem znesku 38,77 EUR in za leto 2011 v skupnem znesku 3,11 EUR.

3. Drugostopenjski davčni organ je pritožbo tožnika zoper navedeno odločbo zavrnil kot neutemeljeno. Po presoji organa druge stopnje je davčni organ prve stopnje pravilno ugotovil dejansko stanje v zvezi s tožnikovimi davčnimi obveznostmi in se zato sklicuje na razloge organa prve stopnje.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija v celoti iz vseh tožbenih razlogov. V tožbi navaja, da je davčni organ napačno ugotovil dejansko stanje. Navedel je namreč, da tožnik ne razpolaga z osnovnimi sredstvi, tožnik pa je v postopku pojasnil, da ne razpolaga z registrom osnovnih sredstev. Tožnik razpolaga z vsemi osnovnimi sredstvi, ki so predmet spornih računov. Davčni organ je tako napačno ugotovil, da je tožnik neupravičeno uveljavljal odhodke iz poslovanja od spornih računov. Nadalje je davčni organ napačno ugotovil, da je tožnik nabavljal računalniške komponente oz. opremo na ime drugih kupcev. Vsi sporni računi se namreč nanašajo na samostojnega podjetnika A. s.p. Davčni organ je napačno ugotovil, da je tožnik po enem letu od dobavitelja B. d.o.o. zahteval originalni račun na svoje ime. Iz računa št. 01397-2010 podjetja B. je razvidno, da je bil datum opravljene storitve 8. 11. 2010, ob pregledu računa pa je tožnik ugotovil, da je prodajalec napačno izstavil račun na fizično osebo, namesto na tožnika, ki je davčni zavezanec. Tožnik je zato 16. 11. 2010 zavrnil nepravilno izstavljen račun in zahteval od prodajalca izstavitev pravilnega računa. Prodajalec je tožniku 16. 11. 2010 izstavil pravilen račun. Obdobje od izstavitve nepravilnega računa do izstavitve novega pravilnega računa, ki se glasi na tožnika, je bilo tako 8 dni in ne kot zmotno ugotavlja davčni organ 1 leto. Davčni organ je tudi napačno ugotovil, da računalniška oprema, ki jo je tožnik kupil, ni namenjena opravljanju tožnikove dejavnosti. Tožnik se pri tem sklicuje na svojo registrirano dejavnost, pri kateri se uporablja kupljena računalniška oprema. Prav tako je napačen zaključek davčnega organa, da se kupljena oprema ni nahajala na sedežu tožnikove dejavnosti, saj je tožnik že davčnemu organu pojasnil, da je na podlagi Pogodbe o praktičnem usposabljanju predal opremo v uporabo študentu, ki je opravljal praktično usposabljanje. Sklepno tožnik predlaga, da sodišče njegov tožbi ugodi in izpodbijano odločbo v celoti razveljavi (pravilno odpravi, opomba sodišča).

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri njenih razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno davčno (ne)priznanje odhodkov, ki jih je tožnik uveljavljal v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti. Prvi odstavek 48. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) določa, da je davčna osnova od dohodka iz dejavnosti dobiček, ki se ugotovi kot razlika med prihodki in odhodki, doseženimi v zvezi z opravljenem dejavnosti, če ni s tem zakonom določeno drugače. Tako je sporno, ali je tožnik na podlagi računov, ki jih je predložil v postopku, upravičeno uveljavljal odhodke iz poslovanja in si s tem znižal davčno osnovo, od katere je davčni organ odmeril davčno obveznost. Davčni organ je z izpodbijano odločbo ugotovil, da je tožnik na podlagi neverodostojnega računa ter ostalih spornih računov, neupravičeno uveljavljal odhodke iz poslovanja in si s tem neupravičeno znižal davčno osnovo, zato mu je naložil v plačilo razliko za doplačilo akontacije dohodnine za leto 2010 in 2011. 8. Sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene očitke, da je davčni organ napačno ugotovil, da tožnik ne razpolaga z osnovnimi sredstvi. Davčni organ je v postopku nadzora obračuna davka od dohodkov iz dejavnosti pregledal dokumentacijo ter evidenco osnovnih sredstev, iz katere je bilo razvidno, da tožnik za svojo dejavnost nima registriranih osnovnih sredstev. To ugotovitev je potrdil sam tožnik v svoji izjavi z dne 4. 7. 2014, iz katere izhaja, da za svojo dejavnost nima registriranih osnovnih sredstev. Tožnik zato ne more biti uspešen z ugovorom, da je davčnemu organu pojasnil zgolj to, da nima registra osnovnih sredstev, medtem ko naj bi z osnovnimi sredstvi razpolagal. 9. Nadalje je po presoji sodišča neutemeljen tožbeni ugovor, da je davčni organ napačno ugotovil, da je tožnik neupravičeno uveljavljal odhodke iz poslovanja od spornih računov. Davčni organ je namreč ugotovil, da je bil sporni račun, izdajatelja B. d.o.o., neverodostojen, saj je tožnik nabavljal računalniško opremo na ime drugih kupcev, nato pa naknadno zahteval spremembo originalnega računa na svoje ime. Iz obvestila Policijske uprave Maribor z dne 16. 10. 2012 (na katerega se sklicuje tudi davčni organ in ki se nahaja v upravnem spisu) izhaja, da je tožnik dopustil, da je njegov sin C.C. kupoval različno računalniško opremo, ob tem pa račune za kupljeno računalniško opremo vpisoval v svoje poslovne knjige kot odhodke iz opravljanja svoje dejavnosti. Ugotovljeno je bilo tudi, da je tožnik od dobavitelja B. d.o.o. naknadno zahteval original račun na svoje ime, ki je bilo pred tem naslovljeno na druge osebe - razni kupci. Čeprav ima tožnik prav, ko trdi, da je od izstavitve računa na ime drugi kupci do izstavitve računa na ime tožnika minilo (le) 8 dni in ne 1 leto, kot je to ugotovil davčni organ, to ne vpliva na pravilen zaključek davčnega organa, da ravnanje tožnika ni bilo v skladu z zakonodajo in s SRS. Prvi odstavek 76. člena ZDavP-2 določa, da mora zavezanec za davek za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. Tožnik je bil z ugotovitvami davčnega organa o neverodostojnem računu in ostalih spornih računih, katerih predmet je bila računalniška oprema, za katero je bilo ugotovljeno, da ni bila namenjena opravljanju tožnikove dejavnosti, nesporno seznanjen, saj mu je bil zapisnik o ugotovitvah vročen 10. 8. 2015, nanj pa tožnik ni podal nobenih pripomb. Tako ni sporno, da je imel tožnik možnost sodelovati v postopku, podajati trditve ter zanje predlagati dokaze. Vendar pa tožnik v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni podal nobenih izjav in dokazov, s katerimi bi izpodbijal ugotovitve davčnega organa. V tožbi je tožnik sodišču predložil sporen račun, za katerega je davčni organ ugotovil, da je neverodostojen in iz katerega izhaja, da se glasi na tožnika. Vendar pa sodišče ugotavlja (enako kot izhaja iz ugotovitev v postopku), da iz elektronske korespondence med tožnikovim sinom in prodajalcem B. d.o.o. (le-ta se nahaja v upravnem spisu) razvidno, da je tožnikov sin kupil prenosnik Asus 1215N kot fizična oseba, nato pa izrecno zaprosil, da se račun stornira in se izda originalni račun na podjetje A. s.p., kar je bilo nato 16. 11. 2010 tudi storjeno. Na podlagi povedanega sodišče zavrača tožnikove ugovore in pritrjuje ugotovitvam davčnega organa glede tožnikovega neupravičenega uveljavljanja odhodkov iz poslovanja od spornih računov.

10. Tožnik v tožbi trdi, da so bile kupljene računalniške komponente oz. oprema namenjena opravljanju njegove dejavnosti ter, da se oprema ni nahajala na sedežu njegove dejavnosti iz razloga, ker jo je predal v uporabo študentu, ki je opravljal praktično usposabljanje na podlagi Pogodbe o praktičnem usposabljanju. Iz obvestila Policijske uprave Maribor je bilo za računalniško opremo, ki je bila predmet spornih računov, ugotovljeno, da je bila najdena in zasežena 26. 10. 2010 pri hišni preiskavi pri C.C. (sin tožnika), pri preiskavi elektronskih naprav pa je bilo ugotovljeno, da je omenjene predmete C.C. uporabljal kot sredstvo za storitev kaznivega dejanja in sicer od izdelave zlonamernih kod (BFBot in BFF) do podaje le-teh preko spleta in pranja denarja. Iz predložene Pogodbe o praktičnem usposabljanju, ki jo je sklenil tožnik s svojim sinom C.C., na katero se sklicuje v tožbi, izhaja, da gre za povezani osebi (oče-sin). Tožnik je sodišču predložil tudi Sklep o vpisu spremembe podatkov v poslovni register Slovenije, iz katerega naj bi izhajalo, da ima tožnik registrirano dejavnost, pri kateri naj bi se uporabljala nabavljena računalniška oprema, ki je bila predmet spornih računov, vendar po oceni sodišča predloženi sklep ne more vplivati na drugačno odločitev davčnega organa, da nabavljena računalniška oprema dejansko ni bila namenjena opravljanju tožnikove dejavnosti. Tožnik je sam izjavil, da nima registriranih osnovnih sredstev, poleg tega ni tudi z ničemer konkretno izkazal, da naj bi bila sporna računalniška oprema namenjena opravljanju njegove dejavnosti. Sodišče zato v predmetni zadevi sprejema kot pravilen zaključek obeh davčnih organov, da omenjena računalniška oprema, na katero se glasijo sporni računi, ni bila namenjena za opravljanje tožnikove dejavnosti, ni bila evidentirana med tožnikovimi osnovnimi sredstvi in se ni nahajala na sedežu tožnikove dejavnosti. Zato tožniku upravičeno niso bili priznani odhodki na podlagi navedenih računov in posledično pravilno odmerjena akontacije dohodnine.

11. Na podlagi povednega sodišče zaključuje, da je davčni organ dejansko stanje pravilno in popolno ugotovil ter pravilno uporabil materialno pravo. Izpodbijana odločba je pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku tudi ni našlo kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.