Jedro

Po ustaljeni sodni praksi v primeru, ko izvedenca ni imenovalo sodišče, ampak ga je za potrebe pravde angažirala stranka sama, njegovega mnenja ni mogoče obravnavati kot izvedenskega mnenja, ampak kot del navedb stranke, ki je angažirala izvedenca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Obravnavani postopek se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo zaradi izgubljenega dobička, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi nezakonitega dela upravnega organa. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožeča stranka vložila revizijo zaradi „bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in posledično zmotne uporabe materialnega prava“.. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbi razveljavi ter zadevo vrne „v ponovno sojenje“.

4. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revident ob zatrjevanju bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni navedel konkretnih listin in zapisnikov, o vsebini katerih naj bi bilo nasprotje med tem, kar je bilo o njej navedeno v razlogih sodbe in njihovo pravo vsebino. V tem pogledu zato revizijskih trditev ni bilo moč preizkusiti.

7. Kolikor revident izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in posledično pritožbenega sodišča, s tem izpodbija v postopku na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. To pa po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dovoljen revizijski razlog.

8. Najbolj obsežen del revizije je namenjen revidentovemu očitku, da bi moralo sodišče prve stopnje neposredno zaslišati izvedenca K., kar bi privedlo do pravilne uporabe materialnega prava. Očitno je revident spregledal navedbo v zadnjem odstavku na 5. strani sodbe sodišča prve stopnje, da je mnenje izvedenca J. K. upoštevalo kot strokovne navedbe stranke. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je bilo tako postopanje pravilno. Tega izvedenca namreč ni imenovalo sodišče, ampak ga je za potrebe te pravde angažirala tožeča stranka sama. Po ustaljeni sodni praksi v takem primeru mnenja ni mogoče obravnavati kot izvedenskega mnenja, ampak kot del navedb stranke, ki je angažirala izvedenca (glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 278/2004). Opustitev zaslišanja J. K. v postopku na prvi stopnji zato ni mogla predstavljati nobene kršitve določb pravdnega postopka (in posledično zmotne uporabe materialnega prava, kot je trdila tožeča stranka v reviziji).

9. Uveljavljani revizijski razlogi torej niso podani. Preizkus izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti je pokazal, da niti do zmotne uporabe materialnega prava ni prišlo. Zato je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

10. Na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da mora tožeča stranka sama kriti svoje stroške revizijskega postopka.