Jedro

Tožnik je v postopku obravnave prošnje za mednarodno zaščito izpovedoval, da so ravnanja strica prijavili in je policija takrat ukrepala. Iz nadaljnjih dveh zahtev za ponovno uvedbo postopka pa je razvidno, da tožnikova družina prijave na policijo ni naredila. Tožnik se ne more uspešno sklicevati na to, da ukrepanje policije ni uspešno, saj četudi se stric policijskega ukrepa ali dogovora s starešino ni držal, ni tožnik ne navedel ne izkazal, da policija ne bo v primeru ponovnih kršitev zopet ukrepala (morebiti tokrat tudi strožje). Tožnik ni izkazal, da bi bil v svoji izvorni državi preganjan ali ogrožen, s tem pa ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bila z odločbo št. 2141-1314/2018/13(1312-09) z dne 6. 9. 2018 zavrnjena tožnikova prošnja za mednarodno zaščito, ki je s sodbo tega sodišča I U 1995/2018 z dne 30. 10. 2018 postala pravnomočna. Nazadnje je tožnik podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka dne 12. 2. 2019 zaradi groženj strica njegovemu mlajšemu bratu. Sklep toženke, s katerim je tožnikov drugi zahtevek za ponovno uvedbo postopka zavrgla, je naslovno sodišče zaradi pomanjkljive obrazložitve odpravilo s sodbo I U 360/2019 z dne 8. 3. 2019 in zadevo vrnilo toženki v ponovno odločanje.

3. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa toženka navaja, da se tožnikove izjave nanašajo na dogodke v času odsotnosti tožnika iz izvorne države, katere pa tožnik ni uspel izkazati z listinskimi dokazi. Tožnik ni uspel izkazati, da policija v izvorni državi ne bi ukrepala oziroma, da je tožnik dejansko ogrožen. Toženka ugotavlja, da trditve tožnika o grožnjah strica, ki so bile podane tožnikovemu mlajšemu bratu, kot tudi stričeve zahteve po izročitvi dokumentov v zvezi z lastništvom zemlje, ki je razlog za družinski spor, ne povečujejo verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Osnovna predpostavka za ugoditev predlogu je izkazanost preganjanja, čemur pa tožnik ni zadostil. Tožnik v zahtevi za uvedbo ponovnega postopka ni niti zatrjeval, da policija tovrstnega stričevega ravnanja ne bi sankcionirala, saj je navedel le, da groženj policiji tokrat tožnikova družina ni prijavila, ker v preteklih dveh primerih policija ni ukrenila ničesar. Toženka ugotavlja, da je tožnik v teh svojih izjavah nekonsistenten, saj je v predhodnih postopkih zatrjeval, da je policija na podlagi prijav sklicala sestanek obeh družin s starešino, na sestanku pa je stric obljubil, da težav ne bo več povzročal. Četudi se stric takšnega dogovora ne bi držal, ni tožnik ne navedel ne izkazal, da policija v primeru ponovne prijave, ne bi zopet ukrepala. Tožnik tudi ni ne navedel ne izkazal, da bi bil zaradi tokratnih stričevih ravnanj sam ogrožen. V predmetni zadevi gre za spor zasebne narave, ne pa za preganjanje zaradi katerega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji in Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). V zvezi s skeniranim rojstnim listom, katerega je tožnik predložil in iz katerega izhaja drug priimek tožnika, to je A.A., B. pa naj bi bilo dejansko ime kaste, pa toženka meni, da gre zgolj za zavajanje in zavlačevanje postopka, predloženi dokument pa ne izkazuje pristnosti zatrjevanega. Poudarja še, da je v skladu z določili ZMZ-1 glede zahteve za uvedbo ponovnega postopka trditveno in dokazno breme v celoti na tožniku.

4. Tožnik zoper izdani sklep vlaga tožbo in sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in samo odloči o stvari tako, da tožniku dovoli vložitev ponovne prošnje za mednarodno zaščito.

5. V tožbi toženki očita, da je zgolj ponovila že izdano odločbo in ni upoštevala pravnega mnenja upravnega sodišča. Iz sodbe naslovnega sodišča opr. št. I U 360/2019 izhaja, da mora toženka v ponovnem postopku podati dokazno oceno tožnikove izjave z vidika predhodne odločitve o zavrnitvi tožnikove prvotne prošnje, zaslišati tožnikovega bratranca glede tožnikove identitete, preveriti specifične informacije v zvezi z uporabo imen etničnih skupin v tožnikovi izvorni državi ter ugotoviti, da gre pri navedbah tožnika za objektivno nova dejstva. Ker toženka že temu z izpodbijano odločbo ni sledila, se tožnik glede preostalih tožbenih razlogov v celoti sklicuje na že podane razloge v tožbi opr. št. I U 360/2019. Glede reševanja spora med tožnikovo družino in stricem pa ne sestanek s starešino ne policijski ukrep nista učinkovita in ne zadoščata za ureditev razmer.

6. V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri izpodbijanem sklepu in se v celoti sklicuje na njegovo obrazložitev, tako v zvezi s strožjimi dokaznimi standardi kot tožnikovim dokaznim bremenom. Obenem navaja še sodno prakso, iz katere izhaja, da spor v zvezi z lastništvom zemlje predstavlja civilnopravni oziroma zasebni spor in v tem primeru ne gre za preganjanje v smislu Ženevske konvencije, kot izhaja tudi iz sodb naslovnega sodišča I U 2432/2007 z dne 19. 12 2007 ter I U 964/2011 z dne 15. 6. 2011 in sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 349/2011. 7. Tožba ni utemeljena.

8. Predmet izpodbijanega sklepa je ponovna odločitev toženke, da zavrže tožnikov drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V zadevi ni sporno, da je bila tožnikova prvotna prošnja za mednarodno zaščito pravnomočno zavrnjena. Prav tako tudi ne, da je bila pravnomočno zavržena tožnikova prva zahteva za uvedbo ponovnega postopka. Predmet tokratne presoje je ponovna odločitev toženke, da zavrže drugo zahtevo za ponovno uvedbo postopka za mednarodno zaščito.

9. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je toženka svojo odločitev oprla na 64. in 65. člen ZMZ-1. ZMZ-1 v 64. členu, v delu, ki je relevanten za obravnavo predmetne zadeve, določa, da mora državljan tretje države, ki mu je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljaviti (tretji odstavek). Zahtevek za uvedbo ponovnega postopka vloži po 65. členu ZMZ-1 pri pristojnem organu, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek). Če pristojni organ ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže, v nasprotnem primeru pa dovoli vložitev ponovne prošnje in ravna v skladu s 45. členom tega zakona (četrti odstavek).

10. Ureditev pogojev in postopka za vložitev ponovne prošnje izhaja iz podmene, da je bilo o prosilčevi prošnji za priznanje mednarodne zaščite že pravnomočno (negativno) odločeno, zato lahko oseba, ki želi vložiti ponovno prošnjo, to stori po predhodnem preizkusu, katerega namen je ugotoviti, da v ponovni prošnji ne uveljavlja okoliščin, ki so že bila predmet pravnomočne odločitve. To izhaja tudi, iz 40. člena Direktive 2013/321, ki je z ZMZ-1 prenesena v slovenski pravni red.

11. Navedeno izhodišče je podlaga za zakonsko ureditev (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1), ki dokazne standarde zaostruje oziroma trditveno in dokazno breme v zvezi s postopki za zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite prenašajo na vlagatelja. Tako je vlagatelj tisti, ki mora predložiti nov dokaz oziroma navesti novo dejstvo. Namen poostrenega dokaznega standarda je, da se preprečijo zlorabe ponovnih prošenj z vlaganjem praznih zahtev, takšnih torej, ki po svoji vsebini ne prinašajo ničesar novega in ki od organov terjajo ponovno presojo že znanih dejstev in dokazov. Teža novih dokazov ali novih dejstev mora biti takšna, da pomembno povečuje verjetnost izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito.

12. Glede na navedeno je toženka pravilno izhajala iz tega, da je celotno trditveno in dokazno breme na tožniku ter se je v zvezi s tem pravilno sklicevala na sodno prakso Vrhovnega sodišča. 13. V obravnavni zadevi je tožnik ob ustni podaji zahtevka 12. 2. 2019 opisal dogajanje v svojem domačem kraju. Pri tem je povedal, da je konec meseca januarja 2019 v telefonskem razgovoru od prijatelja v Pakistanu izvedel, da je tožnikov stric na domu tožnika v rokah držal tožnikovega mlajšega brata, kateremu je na vrat prislonil nož ter zahteval dokumente o lastništvu zemlje, v zvezi s katero med družinama poteka dalj časa trajajoči družinski spor. Stričeve grožnje tožnikova družina policiji ni prijavila, saj so takšne grožnje pred tem dogodkom dvakrat že prijavili, a policija ni naredila ničesar.

14. Kot že navedeno, je toženka s tokratnim sklepom ponovno presojala in dokazno ocenjevala tožnikove navedbe z dne 12. 2. 2019. Sodišče ugotavlja, da je toženka pravilno ocenila, da tožnik glede svojih navedb v postopku druge ponovne zahteve ni predložil nobenih listinskih dokazov, ki bi izkazovali neukrepanje policije ali tožnikovo dejansko ogroženost. Izkazanost preganjanja tožnika oz. njegove ogroženosti v izvorni državi je namreč osnovna predpostavka za ugoditev predlogu za uvedbo ponovnega zahtevka, skladno s 64. členom ZMZ-1. Sodišče se strinja s toženko, da zatrjena dejstva in sicer stričeve grožnje tožnikovemu mlajšemu bratu ter zahteve po izročitvi dokumentov v zvezi z lastništvom zemlje sami za sebe ne povečujejo verjetnosti izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito. Tožnik ni niti zatrdil, da policija takega ravnanja strica ne bi sankcionirala, saj dejanj policiji ponovno niso prijavili iz razloga, kot tožnik pravi, ker ukrepanje vaške starešine oziroma policije ni bilo uspešno. Iz vpogledanega upravnega spisa tako izhaja, da je tožnik zgolj v postopku obravnave prošnje za mednarodno zaščito izpovedoval, da so ravnanja strica prijavili in je policija takrat ukrepala. Iz nadaljnjih dveh zahtev za ponovno uvedbo postopka pa je razvidno, da tožnikova družina prijave na policijo ni naredila. Tožnik se tako ne more uspešno sklicevati na to, da ukrepanje policije ni uspešno, saj četudi se stric policijskega ukrepa ali dogovora s starešino ni držal, ni tožnik ne navedel ne izkazal, da policija ne bo v primeru ponovnih kršitev zopet ukrepala (morebiti tokrat tudi strožje). Sodišče je že večkrat poudarilo, da gre v obravnavani zadevi za izključno zasebno zadevo med tožnikovo družino in stricem, ki si želi polastiti njihove zemlje, ne pa za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji in v ZMZ-1. Da inštitut priznanja mednarodne zaščite ni namenjen reševanju zasebnih sporov, ampak izključno preganjanju, ki ga ima prosilec v svoji državi2, je tožniku pojasnilo naslovno sodišče že v sodbi I U 1995/2018 z dne 30. 10. 2018, razlogov preganjanja oz. ogroženosti pa tožnik ni uveljavljal niti v svoji zahtevi za uvedbo ponovnega postopka, pač pa zgolj opisuje novo dogajanje med stricem in pripadniki njegove družine v zvezi z zemljo, torej zgolj novo dejanje v zasebnem sporu, v zvezi s katerim ni upravičen do varstva po MNZ-1 in ne po Ženevski konvenciji. Sodišče ob tem ponovno poudarja, da je poostren dokazni standard v tovrstne postopke vpeljan prav z namenom, da se preprečijo zlorabe ponovnih prošenj z vlaganjem praznih zahtev, takšnih torej, ki po svoji vsebini ne prinašajo ničesar novega in ki od organov terjajo ponovno presojo že znanih dejstev in dokazov.

15. Tožnik tako nima prav, ko toženki očita, da ni opravila svoje naloge naložene ji s sklepom I U 360/2019 z dne 8. 3. 2019. Toženka je tokrat izjavo tožnika glede dogodka v Pakistanu štela kot objektivno novo dejstvo in opravila celovito dokazno oceno ter ugotovila, da ne gre za nova dejstva in dokaze, ki bi pomembno povečevali verjetnost, da je tožnik upravičen do mednarodne zaščite. V zvezi s tožbenim očitkom po zaslišanju tožnikovega bratranca in preverjanju specifičnih informacij v zvezi z uporabo imen etničnih skupin, pa sodišče poudarja, da v zadevni sodbi ni naložila toženki, da v ponovljenem postopku izvede še zadevna dokaza. Na ta dokaza je opozorilo zgolj v kontekstu nenehnega očitanja neverodostojnosti tožnika in zavajanja organa ter zavlačevanja postopka v zvezi z njegovo identiteto, ki pa v konkretnem postopku presoje, ali novo navedena dejstva in dokazi pomembno povečujejo verjetnost upravičenosti do mednarodne zaščite, ni pomembno. Z navedenim je želelo zgolj opozoriti toženko, da odločbe ne sme graditi na navedenem. Izpodbijani sklep na teh očitkih niti ne temelji, čeprav je tudi pritrditi toženki, da je v tem kontekstu tudi povsem nepotrebno ponavljanje tovrstnih toženkinih graj.

16. Ker je potrebno skladno s 63. členom ZUS-1 tožbo zavrniti, ker ni podane osnovne predpostavke, da bi se ugodilo predlogu za uvedbo ponovnega zahtevka (saj tožnik ni izkazal, da bi bil v svoji izvorni državi preganjan ali ogrožen, s tem pa ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite), se sodišče tudi ni opredeljevalo do vseh preostalih ugovornih navedb tožnika (npr. da toženka ni dopustila tožniku, da se izjasni glede rojstnega lista oziroma identitete; da ni izvedla predlaganega dokaza z zaslišanjem tožnikovega bratranca niti ni pojasnila, zakaj tega dokaza ni izvedla; da ni pridobila podatkov glede etnične skupine B. in specifične informacije v zvezi s tem). Sodišče v zvezi s tem zato kot nepotrebnih ni izvedlo predlaganih dokazov zaslišanja tožnika (po zakoniti zastopnici) in tožnikovega bratranca C.C..

17. Dejansko stanje med strankama je sicer sporno, vendar sodišče v navedeni zadevi ni opravilo glavne obravnave in je v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave. Tožnik je bil že zaslišan v upravnem postopku, zaslišanje je bilo že dovolj temeljito, zaradi česar je sodišče presodilo, da še eno zaslišanje pred sodiščem ni potrebno. Glede predlagane priče C.C. pa je že pod točko 15 obrazložitve navedeno, zakaj ta dokaz ni pomemben - če dogodki sploh ne ustrezajo definiciji azila, potem tudi zaslišanje te priče ne more vplivati na drugačno ugotovitev dejanskega stanja.

18. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Sodišče pa v zvezi s priglašenimi stroški še pripominja, da imajo svetovalci za begunce skladno s prvim odstavkom 11. člena ZMZ-1 pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po tem zakonu na upravnem in vrhovnem sodišču. Sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov pa zagotavlja ministrstvo. Sodišče še pojasnjuje, da se po 10. členu Zakona o sodnih taksah v postopkih o priznanju mednarodne zaščite sodna taksa ne plača. 1 Direktiva 2013/32 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (v nadaljevanju, Procesna direktiva II). 2 To je težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini.