Jedro

Iz spisa ne izhaja, da bi tožnik odločbo o statusu kmeta stranke z interesom prejel oziroma se z njo seznanil, niti iz zapisnika ne izhaja, da bi vsebino odločbe organ tožniku predočil na obravnavi. Tožnik tako ni imel možnosti, da bi uveljavljal svoje ugovore o statusu kmeta stranke z interesom. Po navedenem tožnik ni imel možnosti, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, na katerih temelji izpodbijana odločba. Zato se tudi toženka v odgovoru na tožbo ne more sklicevati na pritožbeno novoto (tretji odstavek 238. člena ZUP). Kršitev pravila postopka iz 146. člena ZUP je namreč bistvena kršitev pravil postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi ter se odločba Upravne enote Trebnje, št. 330-477/2014-9 z dne 12. 9. 2014 in 2. točka izreka odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 33008-206/2014/2 z dne 12. 3. 2015 odpravita in se zadeva vrne prvostopnemu organu v nov postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 347,70 EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka ugodil zahtevku za odobritev pravnega posla – kupoprodajne pogodbe, ki sta jo dne 27. 5. 2014 sklenila A.A. kot prodajalec in B.B. kot kupec, za nepremičnino-del parc. št. 1348 k.o. …; v 2. točki izreka pa postopka izdaje odločbe o odobritvi pravnega posla, ki ju je organ uvedel na podlagi vlog strank C.C. in D.D., ustavil; ter v 3. točki izreka zavrgel zahtevo za odobritev kupoprodajne pogodbe v delu, ki se nanaša na parc. št. 1348-del (območje stanovanj). V obrazložitvi je navedel, da je A.A. objavil ponudbo za prodajo parcele 1348, na katero so podali izjave o sprejemu ponudb B.B., D.D. in C.C. Iz potrdila o namenski rabi zemljišča je razvidno, da je nepremičnina deloma kmetijsko zemljišče, deloma gozdno, deloma pa spada v območje stanovanj. Na podlagi vloge za izdajo odločbe o odobritvi pravnega posla je organ razpisal obravnavo, ki so se jo udeležile vse stranke. B.B. je na obravnavi izjavil, da uveljavlja prednostno pravico pri nakupu z odločbo o statusu kmeta, ki jo je predložil ter je tudi mejaš na parcelo, ki se prodaja in se dejansko ukvarja samo s kmetijstvom. C.C. in D.D. pa sta izjavila, da sta mejaša. Vlogi B.B. je organ ugodil, ker je ugotovil, da ima glede na določbe 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) prednostno pravico pri nakupu parcele.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika v 1. točki izreka zavrnil; v 2. točki izreka pa 2. točko izreka odločbe prvostopnega organa spremenil tako, da je vlogo C.C. in tožnika za odobritev pravnega posla zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da je status kmeta v postopku prodaje kmetijskega zemljišča predhodno vprašanje, o katerem je bilo že odločeno ter je na tako odločitev organ vezan. Zato navedbe o neobstoječem statusu kmeta B.B. ne morejo vplivati na pravilnost odločitve. Zavrnil je tudi vse ostale ugovore.

Tožnik v tožbi izpodbija odločitvi organov in navaja, da dana ponudba ni izpolnjevala pogoja po 20. člena ZKZ. Iz ponudbe namreč izhaja, da je parcela v celoti kmetijsko zemljišče ter da je cena za to površino 7.500,00 EUR. V ponudbi tudi ni naveden razred. Prvostopni organ bi zato moral tako ponudbo zavrniti oziroma na podlagi take ponudbe ne bi smel odobriti pravnega posla ter bi moral ugotoviti, da promet s kmetijskim zemljiščem ni potekal po postopku in na način, kot ga določa ZKZ. Iz ponudbe ne izhajajo vsi v skladu z ZKZ določeni podatki za parcelo. Ker je parcela tudi gozd, je sklicevanje na 23. člen ZKZ napačno, ker bi moral kupec izkazati, da meji na zemljišče, ki je gozd in sama trditev, da je mejaš ni zadostna. Mejaš je namreč tudi tožnik. Iz odločbe toženke izhaja, da ima kupec status kmeta na podlagi odločbe Upravne enote …, vendar v odločbi ni navedena številka odločbe, enako pa ne izhaja tudi iz zapisnika. Kolikor bi bila odločba sestavni del zapisnika, potem bi jo skupaj z zapisnikom moral tožnik tudi prejeti. Tožnik je uspel pridobiti podatke o tem, kdaj je bila B.B. izdana odločba, in sicer jo je prvostopni organ nazadnje izdal 3. 11. 2010, vendar pa iz te odločbe izhaja za B.B. drugačno dejansko stanje. Uradna oseba bi morala, ko je B.B. izjavil, da je brezposeln, preveriti, ali še izpolnjuje pogoje za status kmeta. Ugotoviti bi morala, ali B.B. iz kmetijske dejavnosti res ustvari dohodke, ki predstavljajo najmanj 2/3 povprečne plače na zaposlenega v RS, kar znaša cca 12.500,00 EUR na leto, torej ali še vedno izpolnjuje status kmeta in je kot tak tudi zavarovan, če se ukvarja samo s kmetijstvom. Organ je dolžan upoštevati načeli varstvo pravic strank in materialne resnice. Na podlagi teh dveh načel je organ dolžan strankam omogočiti, da zavarujejo svoje pravice ter mora celoten ugotovitveni postopek biti voden v duhu teh temeljnih načel. Predlaga odpravo izpodbijanih odločb in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene ugovore, da ponudba ne izpolnjuje pogojev po 20. člen ZKZ. V zvezi s statusom kmeta uspelega kupca pa navaja, da je bila odločba o statusu kmeta priložena k zapisniku. Tožnik na obravnavi ni izpodbijal navedbe uspelega kupca glede statusa kmeta, zato je organ pravilno odločil. Tožnik bi moral, kolikor so obstajali pomisleki glede statusa kmeta, svoje pomisleke izreči na ustni obravnavi.

Stranka z interesom v postopku B.B. je na tožbo odgovoril in predlaga čimprejšnjo rešitev zadeve.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev o odobritvi pravnega posla, sklenjenega med A.A. in B.B., ker naj bi uspeli kupec, glede na 23. člen ZKZ, izkazal prednostno pravico pred ostalima sprejemnikoma ponudbe.

Na podlagi 22. člena ZKZ so stranke postopka odobritve pravnega posla vse fizične in pravne osebe, ki sklenejo pravni posel z lastnikom nepremičnine in podajo vlogo za odobritev pravnega posla. V postopku odobritve pravnega posla so torej vsi kupci, ki so sprejeli ponudbo, stranke z nasprotnimi interesi. Zato je organ v takem postopku dolžan zagotoviti upoštevanje načela zaslišanja strank in s tem kontradiktornost postopka. Tožnik ugovarja, da dejansko stanje, relevantno za priznanje statusa kmeta pri B.B., ni bilo pravilno ugotovljeno, saj se je upoštevalo odločbo iz leta 2010, stanje pa je v času izpodbijane odločbe spremenjeno.

Na podlagi šestega odstavka 24. člena ZKZ, če nastane dvom, ali je fizična oseba kmet, odloči o tem upravna enota. Tožnik ugovarja, da v postopku ni imel možnosti uveljaviti svojih ugovorov glede statusa kmeta B.B. Iz zapisnika z obravnavale z dne 4. 9. 2014 izhaja povzetek postopka pred razpisano obravnavo, povzetek dopisa strankam, določb ZKZ in izjave strank postopka, dane na obravnavi. Stranka B.B. je uveljavljal prednostno pravico z odločbo o statusu kmeta, ki jo je priložil. Po vpogledu v upravni spis in sporni zapisnik sodišče zaključuje, da iz spisa ne izhaja, da bi tožnik odločbo o statusu kmeta B.B. prejel oziroma se z njo seznanil, niti iz zapisnika ne izhaja, da bi vsebino odločbe organ tožniku predočil na obravnavi. Sodišče zato soglaša s tožnikom, da ni imel možnosti, da bi uveljavljal svoje ugovore o statusu kmeta B.B. Na podlagi določbe tretjega odstavka 146. člena ZUP je uradna oseba, ki vodi postopek, dolžna stranki na ustni obravnavi ali izven ustne obravnave pisno oziroma ustno na zapisnik omogočiti: 1. da se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku; 2. da se izreče o predlogih in ponujenih dokazih; 3. da sodeluje pri izvedbi dokazov; 4. da postavlja vprašanje drugim strankam, pričam in izvedencem in 5. da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče. Na podlagi četrtega odstavka 146. člena ZUP pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe. Ker v obravnavani zadevi tožniku odločba o statusu kmeta B.B. ni bila vročena (oziroma se z njo ni seznanil), ni imel možnosti, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, na katerih temelji izpodbijana odločba. Zato se tudi toženka ne more sklicevati na pritožbeno novoto (tretji odstavek 238. člena ZUP) v odgovoru na tožbo. Kršitev pravila postopka iz 146. člena ZUP je namreč bistvena kršitev pravil postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

V ponovnem postopku reševanja zadeve naj prvostopni organ vroči tožniku sporno odločbo o statusu kmeta B.B. in mu omogoči, da se v določenem roku o njej izjavi. Po prejemu izjave pa naj pretehta tožnikove razloge in eventualna dokazila z dejanskim stanjem, ugotovljenim v odločbi o statusu kmeta. Kolikor bo menil, da obstaja dvom o tem, ali je B.B. kmet, naj o tem ponovno odloči. Lahko znotraj postopka odobritve pravnega posla kot o predhodnem vprašanju.

V zvezi z ugovori, ki jih tožnik veže na nepravilno sestavljeno ponudbo, pa se sodišče sklicuje na obrazložitev drugostopnega organa (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1).

Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijanih odločb in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe. Sodna taksa bo vrnjena po uradni dolžnosti.