Jedro

V postopku prisilne izterjave davka na podlagi seznama zaostalih obveznosti (dolgovnega seznama) ni mogoče izpodbijati v dolgovnem seznamu navedenih izvršilnih naslovov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep Davčnega urada A z dne 27.1. 2000 o prisilni izterjavi dolga - davkov in prispevkov, razvidnih iz seznama zaostalih obveznosti kot sestavnega dela sklepa, v skupni višini 1.209.214,00 SIT, iz tožničinega premičnega premoženja. Tožena stranka v razlogih navaja, da je bil postopek prisilne izterjave voden pravilno v skladu z določbami 40., 43. in 44. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 108/99, v nadaljevanju: ZDavP). Ugotavlja, da je tudi dolgovni seznam kot izvršilni naslov napadenega sklepa o prisilni izterjavi izdelan v skladu z določbami ZDavP. Iz seznama zaostalih obveznosti je namreč razvidno, da je predmet prisilne izterjave davčni dolg iz naslova davka od dohodka iz dejavnosti, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za zasebnika in za zaposlene delavce ter pripadajoče obresti, izvršilni naslovi za posamezne obveznosti, datumi izvršljivosti ter višina dolga ter zamudnih obresti. Pritožbeni ugovor, da je bilo (pri)tožnici po 30.10.1990 onemogočeno opravljanje dejavnosti in je zato odmera obveznosti po tem datumu neupravičena, tožena stranka zavrne z utemeljitvijo, da je odmera obveznosti in prispevkov iz dejavnosti odvisna od prijave in odjave dejavnosti v registru samostojnih podjetnikov, po podatkih davčne službe pa je (pri)tožnica dejavnost odjavila 24.7.1991, skladno s tem pa so ji bile obveznosti, kot je razvidno iz seznama zaostalih obveznosti, odmerjene do meseca julija 1991, zamudne obresti pa tečejo do končnega poplačila obveznosti. Ker je predmet tega postopka le presoja zakonitosti izvršbe, ne pa tudi zakonitosti izvršilnih naslovov se tožena stranka tudi ni spuščala v ugotavljanje in presojo dejstev, ki so po pritožbenih navedbah (pri)tožnice povzročile nemožnost nadaljnjega opravljanja dejavnosti.

Tožnica odločbo izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Vztraja pri pritožbenih navedbah, da je 30.10.1990 na zahtevo Občine B prenehala opravljati obrtno dejavnost v Gostišču AAA v C. Tedaj je imela poravnane vse svoje obveznosti. Od 30.10.1990 do 24.7.1991 je bila nezaposlena in brez dohodkov, 24.7.1991 se je prijavila na zavod za zaposlovanje v D, v letu 1997 pa se je upokojila, pri čemer ji navedeno obdobje ni bilo priznano. Delo je izgubila zaradi denacionalizacije objekta, pri čemer ji vrednost vlaganj še do sedaj ni bila povrnjena. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Odločitev tožene stranke je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev navaja tožena stranka. Strinja se tudi z razlogi, s katerimi tožena stranka zavrača pritožbene ugovore tožeče stranke. Ker so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih iz istih razlogov zavrača tudi sodišče. Tudi po presoji sodišča je sklep o prisilni izterjavi pravilen in zakonit, saj, kot ugotavlja že tožena stranka, temelji na seznamu zaostalih obveznosti, sestavljenem v skladu z določbo 3. odstavka 44. člena ZDavP. Po navedeni zakonski določbi mora biti v seznamu za vsako vrsto obveznosti naveden izvršilni naslov, datum izvršljivosti ter višina dolga in zamudnih obresti, po podatkih kartice dolžnika. Sklep z dolgovnim seznamom, sestavljenim kot določa zakon, predstavlja zagotovilo, da so bile vse obveznosti, ki so predmet izterjave, predhodno ugotovljene v postopkih, v katerih so dolžniki imeli možnost zavarovati svoje pravice (oziroma so davčne obračune izdelali sami). To potrjuje tudi določba 1. odstavka 46. člena ZDavP, po kateri v postopku prisilne izterjave odločb in drugih izvršilnih naslovov, ki se izvršujejo, ni možno (več) izpodbijati, saj taka ureditev predpostavlja, da je dolžnikom (predhodno) dana možnost izpodbijanja izvršilnih naslovov v postopkih za njihovo izdajo. Tožeča stranka v pritožbenem postopku pravilnosti dolgovnega seznama ni ugovarjala in jim tudi v upravnem sporu ne ugovarja, pravilnosti posameznih, v dolgovnem seznamu navedenih izvršilnih naslovov, pa s pritožbo zoper sklep ni možno izpodbijati, zato so navedbe o razlogih, ki so tožeči stranki onemogočili dejansko opravljanje dejavnosti, ob nespornem dejstvu, da je dejavnost odjavila 24.7.1991, za odločitev v tem postopku tudi po presoji sodišča pravno nerelevantni.

Ker je po navedenem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).