Jedro

Upravni organ je tožniku utemeljeno prepovedal proizvodnjo in promet pure pack embalaže za mleko in mlečne izdelke, saj je bila le-ta potiskana s tiskarskimi barvami, ki vsebujejo heksaklorbenzen (HCB), zaradi česar je zdravstveno neustrezna in neprimerna za prehrano ljudi oziroma za predviden namen uporabe (3. točka 1. odstavka 27. člena ZZUZIS).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi Zdravstvenega inšpektorata RS, Območna enota A., Izpostava B. z dne 6. 7. 2000. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je organ prve stopnje v svoji obrazložitvi pravilno navedel, da je odločba izdana na podlagi 17. člena Zakona o zdravstveni inšpekciji, zato je očitna napaka, da je odločba izdana tudi na podlagi 18. člena citiranega zakona, kar pa ne vpliva na veljavnost odločbe. Podlaga za izdajo izpodbijane odločbe je bila tudi 2. točka 1. odstavka 27. člena Zakona o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili na podlagi 4. točke 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99) in ne določil Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 80/99), kot je organ prve stopnje očitno pomotoma navedel v uvodu svoje odločbe. Tožena stranka v izogib nepotrebnemu ponavljanju povzema razloge odločbe organa prve stopnje. Dodaja pa, da je bilo dokazano, da je embalaža za mleko, ki jo proizvaja tožnik neustrezna. Izmerjene koncentracije heksaklorbenzena (v nadaljevanju HCB) so bile ocenjene na podlagi laboratorijskih preiskav Zavoda za zdravstveno varstvo C., Inštituta za varstvo okolja na odvzetih vzorcih UV tiskarskih barv, vzorcev kartona za pure pack embalažo ter dveh vzorcih čistil - odstranjevalca tiskarske barve. Vsi ti vzorci so bili vzeti v prostorih tožnika dne 28. 6. 2000. Po določilih Pravilnika o količinah pesticidov in drugih strupenih snovi, hormonov, antibiotikov in mikotoksinov, ki smejo biti v živilih (Uradni list SFRJ, št. 59/83, 33/87, 79/87, Uradni list RS, št. 54/99 in 52/00) je dovoljena količina HCB v mleku in mlečnih izdelkih 0,05 mg/kg na izraženo vsebino mlečne maščobe. Na osnovi analiz Inštituta je bilo ugotovljeno, da odstranjevalec barv in karton za pure pack embalažo ne vsebuje HCB ter da tiskarske barve, z izjemo rdeče, presegajo dovoljene mejne koncentracije HCB. Tožena stranka navaja, da dokaza z vpogledom v dokazilo o neoporečnosti ni upoštevala, ker to ni v slovenskem jeziku oziroma ni priložen overjen prevod v skladu z 62. členom Zakona o splošnem upravnem postopku. Odpravo pomanjkljivosti vloge v smislu 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku tožena stranka ni zahtevala, ker v Nemčiji uporabljajo mejno vrednost 0,25 mg HCB/kg mlečne maščobe. Zato tudi predlagani dokaz ne bi predstavljal ustreznosti tiskarskih barv, v katerih je bilo z analizo ugotovljena prisotnost HCB. Na podlagi kemijske analize pasteriziranega mleka na vsebnost pesticidov s preiskavami, je bilo ugotovljeno, da je izvor HCB v mleku v potiskanem embalažnem materialu, iz katerega se izdeluje embalaža za polnjenje pasteriziranega mleka. V postopku odkrivanja vira HCB: mlekarna - surovo mleko - mleko v procesu - mleko - embalirano v času 0, 1, 2, ... do 9 dni od polnitve je bilo ugotovljeno, da mleko ni vsebovalo HCB. Prav tako HCB niso vsebovale druge surovine v proizvodnji mleka (preiskava embalaže za mleko - potiskane v različnih barvah in v različnih potiskanih površinah). Ugotovljeno je bilo, da barve surove in potiskana embalaža, ki jo proizvaja tožnik, vsebuje HCB. Tožena stranka navaja, da ugovor, da ni bil narejen migracijski test, ni utemeljen. Migracijski test ne bi dokazal oziroma ovrgel prisotnosti HCB v mleku. Prisotnost HCB v potiskani embalaži zaradi prisotnosti HCB v tiskarskih barvah pa je bila ugotovljena z analizami. Tožnik tudi očita, da ni bilo ugotovljeno, da je notranji polietilen kontaminiran s HCB. Ta očitek je neutemeljen, ker je bilo ugotovljeno, da folija ni bila kontaminirana. Ugotovljeno je namreč bilo, da embalažni material ni vseboval HCB, temveč so ga vsebovale le tiskarske barve, z izjemo rdeče. Poudarja, da so bili vzorci barv, v katerih je bila prisotnost HCB, odvzeti 28. 6. 2000, zato je potrebno presojati dejansko stanje glede na čas inšpekcijskega pregleda oziroma izdaje odločbe.

Tožnik v tožbi navaja, da iz obrazložitve odločbe tožene stranke izhaja, da niti tožena stranka niti organ prve stopnje nista natančno preverjala, zakaj je prišlo do HCB v mleku. Navaja, da je HCB lahko prišel v mleko tudi iz drugih razlogov in nikakor ni res, da migracijski test ne bi dokazal ali ovrgel prisotnosti HCB. Ravno ta test je nujno potreben zato, da bi se ugotovilo prehajanje HCB skozi embalažo v mleko, kar pa ni bilo storjeno. Tožnik poudarja, da embalažni material ni vseboval HCB, temveč so ga vsebovale le tiskarske barve z izjemo rdeče. Obrazložitev je v tem delu sama s seboj v nasprotju. Če embalaža ni vsebovala HCB, je nemogoče, da bi HCB skozi embalažo prešel v mleko. Obrazložitev tožene stranke je sama s seboj v nasprotju v odločilnih dejstvih in je sploh ni mogoče preizkusiti. Tožnik navaja, da je očitno oziroma vsaj velika verjetnost je, da je HCB v mleko prišel v nekem drugem delu proizvodnje. Ta verjetnost izhaja tudi iz poročila o izvršenih analizah, ki so bile izvršene za pasterizirano homogenizirano mleko 3,2 mlečne maščobe proizvajalca A.A. P. E. Mlekarna D. Analiziran je bil vzorec v originalni embalaži dne 19. 6. 2000. Analiza je ugotovila, da ni prisotnosti HCB oziroma je ta v dovoljenih mejah 0,007 mg/kg maščobe. Tudi Zavod za zdravstveno varstvo E. je izdal mnenje, da vzorec ustreza Pravilniku o količinah pesticidov in drugih strupenih snovi, hormonov, antibiotikov in mikotoksinov, ki smejo biti v živilih. Iz tega je razvidno, da HCB ni bilo v mleku, ki je bilo zapakirano v embalaži tožnika. Prav tako je bil opravljen inšpekcijski pregled pri A.A. P. E. Mlekarna D. in je bilo ugotovljeno, da je mleko glede vsebnosti pesticida HCB neoporečno. Tožnik navaja, da je kljub temu inšpektor odredil prepoved uporabe embalaže tožnika, dokler proizvajalec embalaže ne dokaže, da je embalaža neoporečna. Inšpektor je ugotovil, da je mleko neoporečno, kljub temu pa odredil, da se ga vzame iz prometa. Mleko je bilo v isti embalaži kot mleko ostalih proizvajalcev, tožena stranka pa je ugotovila, da na embalaži ni bilo HCB, zato je odločitev tožene stranke napačna. Ni dokazov, da bi bil HCB prisoten na embalaži, ki jo je izdeloval tožnik, niti ni dokazov, da bi HCB prišel v mleko zaradi tega, ker se je nahajal na embalaži. HCB se je nahajal v svežih barvah, razen v rdeči, ki služijo za tiskanje embalaže. Tožnik pa je že opozoril, da je sveža barva povsem nekaj drugega kot barva, ki je v izjemno tenkih slojih nanešena na embalažo in posušena. Tožnik je mnenja, da je zelo verjetno, da je HCB pri posameznih proizvajalcih prišel v mleko iz drugih razlogov in je tudi verjetno, da se tam še vedno nahaja. Iz analiz pa jasno izhaja, da na embalaži ni HCB. Zato tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je potrebno pri odločanju upoštevati, da je pregled pri A.A. P. E. opravil veterinarski inšpektor, ki se strinja, da je mleko glede vsebnosti pesticida HCB neoporečno, pri tem tožena stranka poudarja, da to ni v povezavi s predmetno zadevo, ker nadzor ni bil opravljen v skladu s pristojnostjo organa prve stopnje. Tožena stranka tudi poudarja, da je bilo pri tožniku odvzetih več vzorcev in da je na osnovi analiz Zavoda za zdravstveno varstvo C., Inštituta za varstvo okolja bilo ugotovljeno, da vsi vzorci barve, z izjemo rdeče, vsebujejo HCB. Upoštevaje čas analiz vzorca Zavoda za zdravstveno varstvo E. z dne 19. 6. 2000 nima nobenih povezav z obravnavanim primerom, saj je potrebno presojati glede na dejansko stanje v času inšpekcijskega pregleda, vzorci pa so bili odvzeti dne 28. 6. 2000. Tožena stranka se ne strinja s tožbenim očitkom, da je obrazložitev odločbe tožene stranke v nasprotju sama s seboj v odločilnih dejstvih. Tožena stranka je navedla, da je bil HCB prisoten v potiskani embalaži, zaradi prisotnosti HCB v tiskarskih barvah, ki jih tožnik uporablja pri izdelovanju potiskanega embalažnega materiala, iz katerega tožnik izdeluje embalažo za polnjenje pasteriziranega mleka. Tožena stranka poudarja, da je bilo ugotovljeno, da surove barve in potiskana embalaža, ki jo proizvaja tožnik, vsebuje HCB. Tožena stranka zato predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov izhaja, da je bil opravljen inšpekcijski pregled dne 28. 6. 2000 zaradi suma prisotnosti heksaklorbenzena (v nadaljevanju HCB) v tekočinski embalaži. Prav tako iz upravnih spisov izhaja, da so bili vzeti vzorci potiskane embalaže kartona za tekočinsko embalažo in barve za tiskanje embalaže, iz poročila Zavoda za zdravstveno varstvo C., Inštitut za varstvo okolja z dne 3. 7. 2000 pa izhaja, da ugotavljajo, da vsi vzorci barve, z izjemo rdeče barve, vsebujejo HCB in da na osnovi rezultatov meritev odsvetujejo uporabo barv, ki vsebujejo HCB za tiskanje embalaže za polnjenje mleka. Iz odločbe organa prve stopnje izhaja, da je organ prve stopnje tožniku prepovedal proizvodnjo in promet pure pack embalaže za mleko in mlečne izdelke, potiskane s tiskarskimi barvami, ki vsebujejo HCB. Organ prve stopnje je odločil na podlagi Zakona o zdravstveni inšpekciji (Uradni list RS, št. 99/99, v nadaljevanju ZZdrI) in na podlagi Zakona o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (Uradni list RS, št. 52/00, v nadaljevanju ZZUZIS). Med strankama tudi ni sporno, da je Zavod za zdravstveno varstvo C., Inštitut za varstvo okolja na podlagi analiz ugotovil, da odstranjevalec barv in karton za pure pack embalažo ne vsebuje HCB, hkrati pa, da tiskarske barve, z izjemo rdeče, presegajo dovoljene mejne koncentracije HCB. Očitek organa prve stopnje in tožene stranke je, da je bil HCB prisoten v tiskarskih barvah, razen rdeče, na embalaži. Hkrati pa iz upravnih spisov izhaja, da je bilo ugotovljeno, da embalažni material ni vseboval HCB. Organ prve stopnje je odredil ukrep ob upoštevanju 3. točke 1. odstavka 27. člena ZZUZIS. Iz obrazložitve odločbe prve stopnje izhaja, da je organ ponovno opravil inšpekcijski pregled 4. 7. 2000, ko je tudi ustno odločil, da prepove proizvodnjo in promet izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili, ker je bila dokazana njihova neustreznost in neprimernost za prehrano ljudi oziroma za predviden namen uporabe. Tako organ prve stopnje kot tožena stranka sta to opredelila kot ukrep po 2. točki 1. odstavka 27. člena, vendar iz izreka odločbe ter obrazložitve nedvomno izhaja, da gre za ukrep po 3. točki 1. odstavka 27. člena ZZUZIS. Po presoji sodišča pa ta očitna napaka pri oznaki ne more vplivati na sicer pravilno opredelitev ukrepa. Tožnik niti v pritožbi niti v tožbi ne izpodbija ugotovitve organa prve stopnje, da so tiskarske barve, razen rdeče, vsebovale HCB, zato je tudi po presoji sodišča odločitev organa prve stopnje pravilna in zakonita ter posledično tudi odločitev tožene stranke. Tožnik v tožbi očita, da organ prve stopnje niti tožena stranka nista natančno preverjala zakaj je prišlo do HCB v mleku. Očita tudi, da so do tega prišli na podlagi sklepanja in zato bi moral biti opravljen migracijski test, ki bi dokazal ali ovrgel prisotnost HCB. S tem pa tožnik tudi ponavlja svoj pritožbeni ugovor. V izogib ponavljanju se sodišče v zvezi s tem strinja z razlogi, ki jih je navedla že tožena stranka v svoji obrazložitvi (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS). Poudariti pa je potrebno, da se je inšpekcijski ukrep nanašal le na prepoved proizvodnje in prometa pure pack embalaže za mleko in mlečne izdelke, ki je potiskana s tiskarskimi barvami, ki vsebujejo HCB. Niti odločba organa prve stopnje niti tožena stranka ne postavljata trditve, da bi mleko vsebovalo HCB, ampak je bil izrečen ukrep zaradi tega, ker tožnik proizvaja potiskano embalažo, ki je potiskana s tiskarskimi barvami, z izjemo rdeče, ki vsebuje HCB. Zato ni mogoče slediti tožbenemu očitku, da je obrazložitev tožene stranke sama s seboj v nasprotju, ker iz izpodbijane odločbe izhaja le, da so tiskarske barve, razen rdeče, ki se uporablja pri tožniku za potiskano embalažo, vsebovale HCB, drugačno stališče iz odločbe tožene stranke ne izhaja. Tožnik opozarja tudi na analizo vzorca proizvajalca A.A. P. E. Mlekarna D., analiza pa je bila opravljena 19. 6. 2000. Tega tožbenega ugovora sodišče ni moglo upoštevati, ker se nanaša na analizo mleka, organ prve stopnje pa je s svojim ukrepom prepovedal proizvodnjo in promet pure pack embalaže za mleko in mlečne izdelke, potiskane s tiskarskimi barvami, ki vsebujejo HCB, z izjemo rdeče barve. Kot izhaja iz poročila Inštituta za varstvo okolja, je bil HCB odkrit v tiskarskih barvah z izjemo rdeče, iz odločbe tožene stranke pa tudi izhaja, da folija ni bila kontaminirana oziroma, da embalažni material ni vseboval HCB. Zato ni mogoče sprejeti tožbenih ugovorov in trditev, da v mleku ni bilo HCB kot relevantnih v tem upravnem sporu, ker iz odločbe organa prve stopnje in tožene stranke precizno izhaja, da je bila prisotnost HCB ugotovljena le v tiskarskih barvah, z izjemo rdeče barve. Takšno stanje pa tožnik v tožbi tudi potrjuje. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta tožene stranke pravilen in da je njena odločitev pravilna in na zakonu utemeljena.