Jedro

Ni pomembno ali je toženec dajal redarjem neposredna navodila ali ne. Delodajalec namreč po določbi 147. člena OZ odgovarja za ravnanje svojih delavcev, kot bi ravnal sam (gre za obliko odgovornosti za drugega in ne za odgovornost za svoje ravnanje). Te odgovornosti se lahko oprosti le, če dokaže, da so delavci ravnali tako kot je treba. Ker so redarji očitno presegli svoje pristojnosti, torej niso ravnali kot je treba, in tožena stranka za škodo, ki je tožniku nastala s tem ravnanjem, odgovarja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba glede višine negmotne škode spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za negmotno škodo v višini 4.172,93 EUR (kar je pred 31.12.2006 predstavljalo 1.000.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.2.2004 dalje do plačila, ter mu povrniti pravdne stroške v višini 1.293,73 EUR (kar je do 31.12.2006 predstavljalo 310.030,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.9.2006 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a ne spremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 109,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči šestnajsti dan po prejemu pisnega odpravka te sodbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru obsodilo toženca na plačilo 1.365.000,00 SIT odškodnine in 390.103,00 SIT pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je tožniku škoda nastala, ko so ga v diskoteki pretepli varnostniki, ki so delali za toženca. Sodišče je tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju prisodilo 400.000,00 SIT, za strah 250.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 700.000,00 SIT, za premoženjsko škodo v zvezi s stroški zdravljenja pa 15.000,00 SIT.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec. V pritožbi navaja, da je sodišče povsem nekritično sledilo tožnikovi zgodbi o tem, kako so potekali dogodki. Enako kot on so povedali samo njegovi prijatelji, kar pa je normalno. Ne drži, da izpoved prič, ki jih je predlagal toženec, ni bila skladna. Vsi so povedali, da je bil razlog tožnikove odstranitve iz lokala njegovo neprimerno vedenje, kozarce je porinil v korito, namenjeno za pomivanje. Da bi varnostnik reagiral zoper gosta brez povoda, je tudi neživljenjsko. Pri tožencu je kot varnostnik delal samo T., sodišče sploh ni opravilo kritične ocene vseh dokazov pri odločitvi, koliko varnostnikov je imel tožnik zaposlenih. Š. in K. nista bila s tožencem v delovno pravnem odnosu. Zapisnik o prepoznavi in policijski uradni zaznamek nista tako verodostojna dokaza, ki bi to okoliščino potrjevala. Sodba zato temelji na neprimernem dokazu. Sodišče je napravilo povsem nelogičen zaključek, da za obstoj razmerja delodajalec delavec ni potrebno, da bi bila Š. in K. pri tožencu v delovnem razmerju, ampak da zadošča, da sta delala v delodajalčevem interesu, da sta mu podrejena. Sodišče je delalo neke lastne zaključke, izvzete iz konteksta, zato je podana tudi bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Vsi zaslišani so izpovedali, da toženec ni dajal nobenih navodil domnevnim varnostnikom, priča V. je celo izpovedal, da naj bi toženec domnevne varnostnike miril. Ker je sodišče povsem nekritično sledilo tožniku in sodbo oprlo na neprimeren dokaz, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Dikcija določbe 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je jasna, govori samo o delavcu in tega termina ni dopustno širiti. Zato je jasno, da je bil delavec le T. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi glede kraja dogodka, ki je bil že na pločniku oziroma delu javne ceste. Sodišče ni obrazložilo, kaj vse šteje za delovno mesto varnostnika, zato sodba o tem nima odločilnih razlogov. Ker je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja, ali so bili vsi domnevni varnostniki v delovnem razmerju s tožnikom, tudi ni mogoče govoriti o obstoju pravno relevantne vzročne zveze. Z ničemer ni dokazano, katero škodo, če sploh je povzročil T., zato ne pride v poštev določba 186. člena OZ in škode ni mogoče naprtiti samo T., oziroma tožencu. Toženec sodbo izpodbija tudi glede višine odškodnine. Tožnik je utrpel lažjo telesno poškodbo, težav več nima, razen občasnih glavobolov. Ob ugotovljenem dejanskem stanju glede telesnih bolečin, je odškodnina iz tega naslova določena previsoko. Enako velja za strah, kjer sodišče ni upoštevalo dejstva, da se tožnik ni zavedal ves čas trajanja dogodka. Glede na posledice je previsoka tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče je posamezne postavke napačno seštelo, pravilni seštevek je namreč 1.250.000,00 SIT. Zaradi vsega navedena toženec izpodbija še odločitev o stroških postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožnik nima prav, ko razlaga določbo 147. člena OZ ozko, da se nanaša samo na tiste delavce, ki so z delodajalcem v formalnem delovnem razmerju, saj ne gre za terminologijo delovnega prava. Bistveno pri odgovornosti delodajalca za ravnanje njegovih delavcev je, da sta delodajalec in delavec v razmerju nadrejenosti oziroma podrejenosti, da delavec pri delu ni samostojen, ampak mora spoštovati navodila delodajalca o načinu dela in o sami nalogi (ne o konkretnih podrobnostih, temveč navodila o nalogi na splošno). Delavec mora delo opraviti sam, kar pomeni, da si ne more postaviti izpolnitvenih pomočnikov. Pomembno je, da končni rezultat dela ni v delavčevem, temveč v delodajalčevem interesu. Taka je tudi sodna praksa. Iz izvedenih dokazov nedvomno izhaja, da so K., Š. in T. vsi trije delali kot redarji pri toženi stranki. Res so tožnikovi prijatelji izpovedovali drugače kot toženec in pri njem zaposleni, vendar je večina predlaganih prič na nek način povezanih z eno od strank, izpovedi tožnika in njegovih prijateljev pa so potrjene z izpovedmi policistov in njihovim uradnim zaznamkom. Ni jasno, kaj tožena stranka misli z neprimernostjo dokaza. Prvostopno sodišče je izvedene dokaze presojalo v skladu z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP in ne izven konteksta. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča zaslišanje še dveh predlaganih prič ni bilo potrebno, saj je bilo dejstvo, da sta bila K. in Š. v času dogodka v S. in da sta bila udeležena pri pretepu tožnika, že zanesljivo ugotovljeno. Do dogodka je prišlo v zvezi z opravljanjem redarske službe v toženčevem lokalu, zato ni pomembno, ali so tožnika pretepli znotraj meja lokala ali že na javnih površinah. Pritožba sicer pravilno opozarja, da je neživljenjska ocena prvostopnega sodišča, da tožnik pred dogodkom ni z ničemer izzival, vendar to odločilnega dejstva, da so zaposleni pri tožencu protipravno ravnali in presegli pooblastila, ki jih imajo redarji, ne spremeni. Četudi je tožnik sprožil potrebo po intervenciji redarjev, pa jih njegovo ravnanje ni upravičevalo do fizičnega nasilja, kot so ga izvedli nad tožnikom. Redar mora namreč v takih primerih ravnati profesionalno ter uporabiti take strokovne prijeme, ki v najmanjši možni meri ogrožajo telesno integriteto gostov. Pomembno ni niti, ali je toženec dajal redarjem neposredna navodila ali ne. Delodajalec namreč po določbi 147. člena OZ odgovarja za ravnanje svojih delavcev, kot bi ravnal sam (gre za obliko odgovornosti za drugega in ne za odgovornost za svoje ravnanje). Te odgovornosti se lahko oprosti le, če dokaže, da so delavci ravnali tako kot je treba. Ker so redarji očitno presegli svoje pristojnosti, torej niso ravnali kot je treba, in tožena stranka za škodo, ki je tožniku nastala s tem ravnanjem, odgovarja.

Nadaljnje pritožbene navedbe o tem, da ni bilo ugotovljeno, katero škodo konkretno je povzročil T., so ob ugotovljenem dejanskem stanju (da so bili vsi trije povzročitelji redarji in da so vsi trije postopali proti tožniku) nerelevantne. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je prvostopno sodišče napačno uporabilo materialno pravo, to je določbo 179. in 182. člena OZ, saj je odškodnino za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odmerilo previsoko. Pri odmeri odškodnine mora namreč sodišče na eni strani upoštevati specifični položaj konkretnega oškodovanca, po drugi strani pa razpon odškodnin v podobnih sodnih primerih (načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine). Ob ugotovljenem dejanskem stanju glede telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju (hude telesne bolečine 1 dan, srednje 14 dni in lažje stalno 1 mesec, občasno pa še vedno, zdravljenje je trajalo dva meseca, hospitalizacija en dan, bolniški stalež slabih 20 dni, tožnik je bil rentgensko slikan, zdravil je zobe, dvakrat je bil na pregledu v nevrološki ambulanti) je prisojena odškodnina 400.000,00 SIT iz tega naslova primerna, pri njeni odmeri sta pravilno upoštevani obe zgoraj omenjeni načeli. Glede na potek dogodkov (prvostopno sodišče je ugotovilo tudi dejstvo, da je bil tožnik med pretepanjem nekaj časa brez zavesti) je ob upoštevanju drugih podobnih primerov v sodni praksi primerna odškodnina za strah 150.000,00 SIT (in ne z izpodbijano sodbo prisojenih 250.000,00 SIT). V zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti je izvedenec ugotovil, da je bil tožnik lažje poškodovan in da ima ob naporih glavobole in vrtoglavico, temu mora tožnik prilagoditi delo in ukvarjanje s športom. Ob pravilni uporabi materialnega prava, zlasti pa ob upoštevanju načela objektivne pogojenosti odškodnine, znaša pravična odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 450.000,00 SIT. Na podlagi povedanega je bilo treba pritožbi delno ugoditi in sodbo v izpodbijanem delu spremeniti tako, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 1.000.000,00 SIT odškodnine za negmotno škodo, višji zahtevek pa se zavrne (4. točka 358. člena ZPP). V skladu z zakonom o uvedbi eura je bilo treba prisojeni znesek pretvoriti v novo valuto v republiki Slovenije in predstavlja 4.172,93 EUR. Zaradi spremembe odločitve o višini odškodnine je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških. Po spremembi je namreč uspeh tožeče stranke 71,5 %, uspeh tožene pa 28,5 %, kar pomeni, da mora tožena stranka tožeči povrniti 439.304,00 SIT pravdnih stroškov, tožeča toženi pa 129.274,00 SIT. Po opravljenem pobotu in pretvorbi v novo valuto mora tožena stranka tožeči povrniti 1.293,73 EUR (prej 310.030,00 SIT). V preostalem izpodbijanem delu (glede temelja in glede višine do zneska 1.000.000,00 SIT) pa je pritožbeno sodišče na podlagi povedanega pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a ne spremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je namreč sodbo preverilo še z vidika pritožbenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) in takih kršitev ni našlo.

Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, to je do 25,9 %, kar pomeni, da ji mora tožeča stranka povrniti 109,01 EUR stroškov pritožbenega postopka (sodišče ji je priznalo stroške za sodno takso, za sestavo pritožbe, za materialne stroške in za DDV na odvetniške storitve).