Jedro

Ker je tožeča stranka zavarovala blagovno znamko "Fishbone" v Sloveniji, ima pravico sama dati blago, ki je označeno s to blagovno znamko zakonito, (prvič) v promet na področju Slovenije, ali pa takšno uporabo svoje blagovne znamke dovoliti komu drugemu.

Izrek

Pritožbe 1. 2. in 3. tožene stranke se zavrnejo in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z začasno odredbo, izdano dne 1.10.1999 toženkam naročilo, da morajo umakniti iz prometa vse izdelke, označene z mednarodnimi blagovnimi znamkami "Fishbone & grafizem", reg. št.689 958, "Fishbone & grafizem v barvi, reg. št. 702 660 in "Fishbone grafizem", reg. št. 702 991 (1. tč. izreka). Nadalje jim je prepovedalo uvoz, izvoz, prodajo ter oglaševanje s temi znamkami in kakršnokoli drugo njihovo uporabo v gospodarskem prometu (2. tč.

izreka), za primer kršitve dolžnosti iz 1. ali 2. tč. izreka pa zagrozilo z denarno kaznijo 2,000.000,00 SIT (3. tč. izreka).

Proti temu sklepu so 1., 2., 3., 5., 6. in 7. tožene stranke ugovarjale.

Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom z dne 22.11.1999 njihove ugovore zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožeča stranka nosilka citiranih blagovnih znamk "Fishbone", ki so na podlagi Madridskega aranžmaja o mednarodnem registriranju znamk zaščitene tudi v Sloveniji in da nobena od toženih strank (pri čemer so prve štiri uvoznice, zadnje štiri pa prodajalke uvoženega blaga) ni zatrjevala, da ima za trženje izdelkov z znakom "Fishbone" v Sloveniji dovoljenje tožeče stranke. Zato ni pomembno ali toženke tržijo originalne ali ponarejene "Fishbone" izdelke, saj jih lahko prodajajo le, če jih prodajajo z dovoljenjem tožeče stranke. Zahtevek tožeče stranke je torej verjetno izkazan. Ker pa toženke še naprej trgujejo z izdelki (z znakom "Fishbone"), je podan tudi drugi pogoj za izdajo začasne odredbe, to je nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Proti temu sklepu so se 1., 2. in 3. tožena stranka po svojih pooblaščencih pravočasno pritožile. Pritožbenega razloga ne navajajo, iz vsebine pritožb pa izhaja, da uveljavljajo pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava iz 2. in 3. tč. 1. odst. 338. čl. ZPP/99. Vse predlagajo spremembo izpodbijanega sklepa, tako da se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

Pritožbe niso utemeljene.

Po določilu prvega odstavka 272. čl. ZIL mora upnik za izdajo začasne odredbe izkazati za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo nastala, poleg tega pa tudi eno od treh predpostavk, določenih v drugem odstavku istega člena, od katerih tožeča stranka zatrjuje nastanek težko nadomestljive škode. O verjetnosti govorimo, kadar okoliščine, ki govore za obstoj nekega dejstva, prevladujejo nad tistimi, ki govore proti obstoju tega dejstva. Zato je standard verjetnosti upoštevalo tudi pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbah prvih treh toženk.

Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka nosilka zgoraj citiranih mednarodno priznanih blagovnih znamk "Fishbone", ki so registrirane in zavarovane tudi v Sloveniji. Da gre za mednarodno registrirane blagovne znamke po Madridskem sporazumu (h kateremu je Slovenija pristopila dne 25.6.1991, Ur.l. SFRJ, MP, št. 2/74), je tožeča stranka verjetno izkazala še pred izdajo začasne odredbe s predložitvijo kopije iz podatkovne baze Romarin. Zato naknadna potrditev tega dejstva tudi z dopisom (z dne 12.10.1999, torej po izdaji sklepa o začasni odredbi) Urada za intelektualno lastnino, ne pomeni nikakršne materialno pravne niti procesne kršitve, kot to zmotno ocenjujeta prvi dve pritožnici.

Prvostopno sodišče je zavzelo stališče, da lahko toženke tržijo izdelke označne z blagovno znamko "Fishbone" izdelke le, če jih uvažajo in prodajajo z dovoljenjem tožeče stranke. Ta zaključek je izvajalo iz določila 34. čl. ZIL (Ur. l. RS, št. 13/92, 27/93 in 75/97), po katerem ima nosilec znamke izključno pravico uporabljati znamko v gospodarskem prometu za označevanje svojih proizvodov oz.

storitev ter na sredstvih za pakiranje, v katalogih, prospektih, navodilih, oglasih, računih in korespondenci. Zato se s trditvijo, da so sporni izdelki označeni s ponarejeno znamko, ni ukvarjalo (v zvezi z definicijo pojma "blaga, ki je označeno s ponarejeno znamko" prim.

op. št. 14, 51. čl. TRIPS-a). Takšnemu izhodišču po presoji pritožbenega sodišča vsaj v načelu ni moč oporekati.

Vsebina izključne pravice, ki izvira iz registrirane blagovne znamke je v tem, da nosilec znamke označi svoje blago z znakom, ki ga je zavaroval z blagovno znamko, in ga tako opremljenega da v gospodarski promet (34. čl. ZIL). Zato pojem kršitve pravice do blagovne znamke po 94. čl. ZIL zajema ne le nepooblaščeno označevanje blaga z blagovno znamko temveč tudi nepooblaščeno dajanje blaga, ki sicer ni nepooblaščeno označeno z blagovno znamko, v gospodarski promet. Ker je tožeča stranka zavarovala blagovno znamko "Fishbone" v Sloveniji, ima pravico sama dati blago, ki je označeno s to blagovno znamko zakonito, (prvič) v promet na področju Slovenije, ali pa takšno uporabo svoje blagovne znamke dovoliti komu drugemu. Da bi to dovoljenje ne bilo potrebno, ker je tožeča stranka razpolagla s spornimi izdelki v razmerju do oseb, od katerih so bili ti izdelki kupljeni v tujini, tako, da bi se dovoljenju za izvoz izdelkov v Slovenijo odpovedala, ali pa ga je morda celo izrecno dala, pa pritožniki niso izkazali.

Pravilno je zato izhodišče sodišča prve stopnje, da nobena od toženih strank ni izkazala, da ima bodisi za uvoz, bodisi za prodajo v Sloveniji dovoljenje tožeče stranke. Tožene stranke so torej tiste, ki bi morale zatrjevati, da tako dovoljenje imajo in da se tožeča stranka v razmerju do njih ne more sklicevati na svojo izključno pravico, da v gospodarskem prometu (v Republiki Sloveniji) ona uporablja svojo blagovno znamko. Zato ni moč pritrditi trditvam prvih dveh toženk, da je tožeča stranka tista, ki bi morala dokazati, da prodajalec, ki je v tujini prodal izdelke, označene z blagovno znamko tožeče stranke, za prodajo za izvoz v Republiko Slovenijo ni imel potrebnega dovoljenja (negativno dejstvo).

Sprejemljivi pa so tudi razlogi sodišča prve stopnje o verjetni izkazanosti drugega pogoja za izdajo izpodbijane začasne odredbe (2. odst. 272. čl. ZIZ). V pojem "težko nadomestljive škode" po prepričanju pritožbenega sodišča sodi prikrajšanje, ki izvira iz uvodoma opisane verjetno izkazane kršitve blagovne znamke in na katerega se sklicuje tožeča stranka. Funkcija blagovne znamke ni le razlikovalna, ki je sicer bistvena. Blagovna znamka je pomembna tudi zato, ker vzpostavlja bolj ali manj očitno vez med blagom in izvorom blaga, tj. proizvajalcem oz. licenčnim upravičencem. Blagovna znamka tako lahko pomembno vpliva na položaj osebe, ki na trgu nastopa kot imetnica blagovne znamke oz. kot upravičenka do njene uporabe v gospodarskem prometu. S tem posredno prispeva tudi k njenemu ugledu, kar se lahko odraža tako na premoženjskem kot tudi na nepremoženjskem področju. Da naše pravo ne bi sankcioniralo posega v ugled prizadete pravne osebe s pravico do povračila škode, pa ne drži.