Jedro

Ker je za določitev uporabnika kmetijskega zemljišča v skupni lasti potrebno soglasje več kot polovice lastnikov, bi tožnica zadostila temu zakonskemu pogoju, če bi v skladz z drugo alinejo 7. člena ZKZ izkazala soglasje stranke z interesom kot edinega sodediča. Že samo prijavo stranke z interesom, da se ne strinja s tožničinim prejemanjem subvencij in da predlaga izbris GERK, če tožnica ne bo predložila soglasja za obdelavo, je treba razumeti kot umik soglasja za uporabo kmetijskih zemljišč, ki so bile predmet dedovanja.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožeča stranka in tožena stranka nosita vsaka svoje stroške postopka.

III.Zahteva za povrnitev stroškov stranke z interesom T. T. se zavrne.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Upravna enota Maribor (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo št. 330-160/2022-6227-6 z dne 23. 5. 2022 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) odločila, da se obstoječi GERK št. ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ... in ..., ki jih je v evidenco GERK prijavila A. A. (v nadaljevanju tožnica), ..., nosilka kmetijskega gospodarstva z identifikacijsko številko KMG-MID ..., izbrišejo z navedenega kmetijskega gospodarstva (1. točka izreka), da po pravnomočnosti te odločbe upravna enota po uradni dolžnosti izvede spremembe iz 1. točke izreka v evidenci GERK in o vpisanih spremembah obvesti nosilca z izpisom iz registra kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju RKG) ter Agencijo Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (2. točka izreka) in da stroški postopka niso bili zabeleženi (3. točka izreka).

2.Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je B. B. 2. 2. 2022 pri prvostopenjskemu organu na zapisnik podal vlogo, v kateri je smiselno zahteval preveritev pravice do uporabe zemljišč oz. izbris GERK na kmetijskem gospodarstvu, katerega nosilka je njegova sestra (tožnica v tem postopku). Pojasnil je, da gre za GERK na zemljiščih v k. o. ..., ki so predmet dedovanja po pokojnemu očetu C. C., da sta dediča on in tožnica, ki je nosilka kmetijskega gospodarstva, in da sta zaradi dediščine v sporu. Moti ga, da tožnica prejema iz naslova zemljišč subvencije, čeprav sta dediča oba.

3.Prvostopenjski organ je ugotovil, da so pri kmetijskem gospodarstvu, KMG-MID ..., katerega nosilka je tožnica, vpisani v izreku navedeni GERK-i, ki so vpisani na zemljiščih, parc. št. 786, 785, 784, 787, 783, 782, 781, 780, 779, 778, 790, 789, 788, 775, 776, 777, 476, 475, 170, 809, 541, 1061/4, 320, 455, 592, 588, 319, 493 in 491 k. o. ... Po vpogledu v zemljiško knjigo je ugotovil, da so navedene nepremičnine vpisane kot last C. C. do celote, z izjemo parc. št. 787, ki je v lasti D., z. o. o. Z vpogledom v matični register je ugotovil še, da je C. C. umrl 10. 2. 2020.

4.Prvostopenjski organ je tožnico pozval, da se 9. 3. 2022 zglasi pri organu oziroma da predloži dokazila o pravici uporabe zemljišč. Tožnica je podala pisno opravičilo in opredelitev, v kateri je navedla, da se z izbrisom GERK-ov ne strinja, ker kmetijo obdeluje. Z bratom naj bi po očetovi smrti upravljala vsak polovico njiv, nato pa ji je brat začel nagajati. Navaja, da je sodišče prosila, da se dediščina razdeli po zakonu, vendar doslej še ni rešitve. Prosi, da se GERK-i razdelijo po zakonu. V začetku meseca aprila se je zglasila pri prvostopenjskemu organu. Ob tem ji je bilo pojasnjeno, da upravni organ ne more odločiti o razdelitvi GERK-ov, ker za to nima podlage. Predlagano ji je bilo, da se še enkrat poskusi dogovoriti z bratom glede tega, sicer bo treba ugotoviti, da pogoji za vpis GERK-ov niso izpolnjeni.

5.Tožnica kot nosilka kmetijskega gospodarstva KMG-MID ... v postopku ni predložila soglasja oziroma nobenih dokazil o pravici uporabe zemljišč. Po vsem povedanem je prvostopenjski organ ugotovil, da med dedičema po pokojnemu C. C. ni soglasja o tem, kako oz. kateri del posesti naj bi imel posamezni dedič v posesti oz. obdelavi.

6.Drugi odstavek 143. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) določa, da RKG vodijo upravne enote, po drugem odstavku 139. člena istega zakona pa vodenje pomeni vpis individualnih podatkov in odločanje v postopkih vpisa. Pravilnik o registru kmetijskih gospodarstev1 (v nadaljevanju Pravilnik) v 32. členu določa, da upravna enota lahko pozove nosilca, ki ni lastnik vpisanih zemljišč, da predloži dokazila, s katerimi izkazuje pravico do uporabe zemljišč. Če teh dokazil ne predloži, upravna enota ugotovi, da pogoji za vpis GERK-ov niso izpolnjeni in odloči o izbrisu GERK-ov ali dela GERK-a iz RKG, pri zemljišču, ki se nanaša na izbrisan GERK, pa vpiše opombo. Po določbah ZKme-1 ima nosilec kmetijskega gospodarstva pravico do uporabe zemljišč, če je lastnik ali zakupnik zemljišč oziroma ima za uporabo zemljišč pridobljeno soglasje lastnika zemljišča ali drugo pravno podlago, iz katere izhaja pravica do uporabe zemljišč. V skladu s 7. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) za določitev uporabnika kmetijskega zemljišča zadostuje soglasje solastnikov, katerih idealni deleži predstavljajo več kot polovico površine zemljišča, če je kmetijsko zemljišče v solastnini. V konkretnem primeru bi lahko prvostopenjski organ štel, da takšno soglasje obstaja, če bi se dediča po pokojnemu C. C. uspela dogovoriti glede obdelave zemljišč. Ker pa dediča do takšnega soglasja nista uspela priti, je ugotovil, da pogoji za vpis GERK-ov niso izpolnjeni. Pojasnil je še, da bo GERK-e na zgoraj navedenih parcelah mogoče vpisati šele tedaj, ko bo med dedičema doseženo soglasje ali ko bo v zapuščinskem postopku postavljen skrbnik zapuščine ali pa bo ta pravnomočno zaključen.

7.Zoper izpodbijano odločbo je tožnica vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ, tudi toženka) z odločbo št. 33008-197/2022/9 z dne 9. 8. 2022 (v nadaljevanju drugostopenjska odločba) v celoti zavrnilo kot neutemeljeno.

8.Drugostopenjski organ je izpostavil, da se je v predmetnem postopku ugotavljala zgolj upravičenost do uporabe zemljišč in posledična pravilnost vpisa GERK-ov. ZKme-1 v 5. členu določa, da ima nosilec pravico do uporabe zemljišč kmetijskega gospodarstva in je odgovoren za obveznosti, ki izhajajo iz tega zakona. Šteje se, da ima nosilec pravico do uporabe zemljišč, ki so vpisana v RKG. Šteje se, da ima nosilec pravico do uporabe zemljišč iz prejšnjega odstavka, če je lastnik ali zakupnik zemljišč oziroma ima za uporabo zemljišč pridobljeno soglasje lastnika zemljišč ali drugo pravno podlago, iz katere izhaja pravica do uporabe zemljišč. Pri zemljiščih v solastnini ali skupni lastnini ima nosilec pravico do uporabe zemljišč v skladu z zakonom, ki ureja kmetijska zemljišča.

9.Drugostopenjski organ je pojasnil, da je tožnica šele v pritožbi navedla sklep, s katerimi bi podkrepila, da bo določena kot upraviteljica zemljišč po pokojnem C. C. Skladno z določili drugega odstavka 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) lahko v pritožbi pritožnica navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedla že v postopku na prvi stopnji. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstojali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi. Pritožnica je pritožbi priložila zgolj zapisnik o zapuščinski obravnavni po pokojnem C. C. (zapisnik II D 345/2020 z dne 5. 5. 2022), ni pa priložila tudi sklepa sodišča, zaradi česar svojih trditev tudi v pritožbi ni izkazala.

10.V zadevi, ko gre za izbris GERK-ov, predmet presoje ni način pridobitve zemljišč, temveč le, ali je izkazana pravica do uporabe določenih zemljišč. Tako je v postopku ključno, ali ima pritožnica kot nosilka KMG-MID ..., kateremu so pripisani zgoraj navedeni GERK-i, pravico do uporabe, glede na dejstvo, da sama ni lastnica zemljišč.

11.Tožnica tekom postopka ni zatrjevala niti ni izkazala pravne podlage, iz katere izhaja njena pravica do uporabe zemljišč, zaradi česar je organ prve stopnje pravilno vodil postopek na podlagi lastninske pravice, kot le ta izhaja iz zemljiške knjige. Glede na dokumentacijo konkretne zadeve je odločitev prvostopnega organa pravilna in zakonita.

12.Drugostopenjski organ je še poudaril, da se ob upoštevanju Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ZKme-1 ter ZKZ GERK-i pripišejo posameznemu kmetijskemu gospodarstvu, če ima nosilec pravico do uporabe, ki izhaja iz različnih pravnih stanj: lastnina, solastnina, soglasje lastnika, zakupnik ali druga pravna podlaga. ZKZ pa kot lex specialis določa za kmetijska zemljišča, da za učinkovitejše izvajanje prve alineje prejšnjega odstavka zadostuje, ne glede na določbe SPZ, za določitev uporabnika kmetijskega zemljišča in načina rabe zemljišča: soglasje solastnikov, katerih idealni deleži predstavljajo več kot polovico površine zemljišča, če je kmetijsko zemljišče v solastnini, ali soglasje več kot polovice lastnikov, če je kmetijsko zemljišče v skupni lastnini.

13.Skupnost dedičev nastane s smrtjo zapustnika in preneha praviloma z delitvijo dediščine med sodediče. Zakon tako dopušča uporabo in upravljanje z zapuščino, čeprav zapuščina ni razdeljena in s tem dediči niso določeni kot lastniki posameznih zemljišč. S tem zakon reši pravno varnost zapuščine za čas do pravnomočne določitve dediča kot lastnika. Kako upravljati z zapuščino, pa urejajo pravila skupne lastnine.

14.Če bo tožnica izkazala, da zemljišče obdeluje na podlagi zakonitega in veljavnega pravnega naslova (kot upraviteljica zapuščine), torej v primeru pravnomočne odločitve pristojnih sodnih organov, ki bodo potrdile njene navedbe, bo imela možnosti svoje pravice braniti skladno z določil 260. člena ZUP in zahtevati obnovo postopka oziroma bo na podlagi določil 144. člena ZKme-1 podati vlogo za ureditev stanja (tretji odstavek 30. člena Pravilnika).

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

Navedbe tožnice

15.Tožnica je pri tukajšnjem sodišču zoper izpodbijano odločbo vložila tožbo, v kateri navaja, da se ne strinja z zahtevo B. B. Po očetovi smrti je nosilka GERK-ov, kot je določil oče C. C. Vsa leta je obdelovala njive in skrbela, da kmetija ne propada, ker je bil oče invalid. Brat je pridelek prvič po očetovi smrti posadil 2022 na polovico njive in na način, ki uničuje zemljišče. Ni poskrbel za plevel in pridelek. Ne kaže interesa po delu, v interesu mu je zgolj nagajanje. Pri dedovanju se z ničemer ne strinja. Sodišče jo je s sklepom z dne 27. 4. 2022 določilo za upravitelja dediščine, vendar je B. B. vložil pritožbo, o kateri Višje sodišče v Mariboru še ni odločilo. B. B. kot dedič nima pravice zahtevati izbris GERK-ov v celoti, saj je kot dedinja po zakonu upravičena do 1/2 GERK-ov. Prosi, da se v primeru izbrisa GERK-ov izbriše njegova polovica, ki jo je obdeloval v letu 2022. Pojasnjuje, da je v letu 2022 obdelovala GERK-e št. ..., ..., ..., ... in ..., zato nasprotuje njihovem izbrisu. Za ostale GERK-e ni mogla vložiti subvencije.

Navedbe toženke

16.Toženka je hkrati z upravnim spisom sodišču posredovala tudi odgovor na tožbo.

17.V njem je najprej izpostavila, da je prvostopenjski organ sicer izhajal iz tega, da so zemljišča, pri katerih so bili vpisani sporni GERK-i, v solastnini, čeprav dejansko predstavljajo skupno lastnino. Vendar pa navedena nepravilnost ne vpliva na zakonitost izreka izpodbijane odločbe, ker tožnici tudi v tem primeru (skupno lastništvo kmetijskih zemljišč) na podlagi materialnega predpisa ne gre pravica, ki jo zahteva (vpis spornih GERK-ov pri zemljiščih, ki predstavljajo skupno lastnino). Navedeno pomanjkljivost prvostopnega organa je odpravila toženka v drugostopenjski odločbi, tako da je navedla pravilne razloge za sicer zakonito odločitev UE Maribor (tretji odstavek 248. člena ZUP).

18.Pojasnila je, da ima v skladu s tretjim odstavkom 5. člena ZKme-1 pri zemljiščih v solastnini ali skupni lastnini nosilec pravico do uporabe zemljišč v skladu z zakonom, ki ureja kmetijska zemljišča. ZKZ pa v drugem odstavku 7. člena določa, da za določitev uporabnika kmetijskega zemljišča in načina rabe zemljišča zadostuje soglasje več kot polovice lastnikov, če je kmetijsko zemljišče v skupni lastnini. Ko gre za skupno lastnino, je vpis GERK-a pri kmetijskih zemljiščih torej uspešen, če tisti od skupnih lastnikov, ki želi uporabljati zemljišča izkaže, da se za to njegovo uporabo strinja več kot polovica lastnikov stvari, ki je v skupni lastnini. Pogoj, da je v takem primeru, kot je konkreten (skupno lastništvo kmetijskih zemljišč dveh oseb), izkazana pravica enega od skupnih lastnikov, da uporablja stvar, ki je v skupni lastnini, je, da se s tem strinjata oba skupna lastnika.

19.ZKme-1 ne določa, da je pravica do uporabe zemljišč enega od skupnih lastnikov teh izkazana, ker je zakonski dedič. Prav tako na drugačno odločitev o zadevi ne more vplivati dejstvo, da je tožnica v letu 2022 posamezne GERK-e dejansko obdelovala. Prav tako noben predpis ne določa, da je eden od skupnih lastnikov upravičen do uporabe zemljišč, pri katerih želi vpisati GERK-e, če eden od skupnih lastnikov GERK-ov ne obdeluje skupnih GERK-ov ali na skupnih GERK-ih povzroča škodo.

20.Toženka ugotavlja, da je sodišče sklep o določitvi tožnice za upraviteljico zapuščine izdalo dne 1. 6. 2022. O zadevi izbrisa GERK-ov je prvostopni organ odločil dne 23. 5. 2022. Tega dejstva v svoji odločitvi z dne 23. 5. 2022 prvostopni organ ni mogel upoštevati, prav tako pa ga ni mogla upoštevati toženka, ko je odločala o pritožbi tožnice. Namreč, organ o zadevi, ki je predmet upravnega postopka, odloči na podlagi dejstev, ki so za odločitev pomembna, in ki obstajajo v času odločanja o zadevi (prvi odstavek 138. člena ZUP v povezavi z drugim odstavkom 45. člena ZKme-1). Prvostopenjski organ je odločil na podlagi dejstev in okoliščin, ki so obstajale v času, ko je odločil o zadevi, kar je pravilno in zakonito.

21.Toženka še pojasnjuje, da niso upravni organi tisti, ki bi bili upravičeni, da rešijo sporno razmerje med tožnico in njenim bratom v zvezi z lastništvom nepremičnin (kmetijskega zemljišča), ki izvira iz dedovanja. Rešitev vprašanja o lastništvu oziroma o delitvi kmetijskih zemljišč pa je v izključni pristojnosti sodišča.

22.Toženka sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne.

Navedbe stranke z interesom

23.B. B. (v nadaljevanju stranka z interesom) je v svojem odgovoru na tožbo najprej poudaril, da tožba tožnice sploh ne izpolnjuje procesnih predpostavk za obravnavo skladno z 27. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj iz tožbe tožnice ne izhajajo tožbeni razlogi. Tožnica v svoji laični tožbi zgolj navaja, da naj se GERK-i ne izbrišejo oz. se naj izbrišejo zgolj do 1/2, hkrati pa blati stranko z interesom. Če sodišče tožbe ne bi zavrglo, jo je treba zavrniti kot neutemeljeno. Tožnica ni konkretno navedla, zakaj se z odločitvijo organa ne strinja, ampak v tožbi navaja odnos s stranko z interesom, zapuščinski postopek, ki še vedno traja zaradi nestrinjanja obeh dedičev, graja delo sodišča v zapuščinskem postopku, kar pa je za predmetni postopek brezpredmetno. Prvostopenjski organ je izvedel postopek izbrisa GERK-ov na podlagi 32. člena Pravilnika, ki določa, da lahko upravna enota pozove nosilca, ki ni lastnik vpisanih zemljišč, da predloži dokazila, s katerimi izkazuje pravico do uporabe zemljišč. Skladno z ZKZ je za določitev uporabnika kmetijskih zemljišč in načina rabe zemljišča potrebno soglasje več kot polovice lastnikov, če je kmetijsko zemljišče v skupni lastnini. V konkretnem primeru glede nepremičnin, na katerih se izvede izbris GERK-ov, vprašanje dedovanja še ni rešeno in je pred Okrajnim sodiščem v Mariboru v teku zapuščinski postopek, ki se vodi pod opr. št. II D 345/2020, kar pomeni, da se glede zapuščine uporabijo pravila skupne lastnine. Tožnica navaja, da je bila s sklepom sodišča določena za upraviteljico zapuščine, vendar je zoper navedeni sklep B. B. vložil pritožbo, o kateri pa Višje sodišče v Mariboru še ni odločilo. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, tožnica skladno s pozivom prvostopenjskega organa vloge ni dopolnila oz. soglasja dediča organu ni priložila, kar pomeni, da je organ postopal skladno z drugim odstavkom 32. člena Pravilnika in odločil, da upravna enota odloči o izbrisu GERK-ov in je odločitev organa v celoti v skladu z določbami Pravilnika in ZKZ.

Glavna obravnava

24.Sodišče je v zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave, saj so vse stranke izrecno podale pisno soglasje, da se glavni obravnavi odpovedujejo v skladu z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1 ter v zvezi s 5. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

25.Ker so stranke z odpovedjo glavni obravnavi hkrati izrecno soglašale, da sodišče odloči na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov, je sodišče v skladu s 5. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v dokazne namene pogledalo in prebralo listine upravnega spisa in priloge sodnega spisa, in sicer priloge tožnice A2-A7.

26.V zvezi z dokaznim predlogom tožnice, ki se nanaša na listinska dokaza v prilogah A1 (sklep Okrajnega sodišča v Mariboru II D 345/2020 z dne 1. 6. 2022) in A8 (sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 583/2022 z dne 17. 11. 2022), ter dokaznim predlogom stranke z interesom, ki se nanaša na listinski dokaz v prilogi C2 (pritožba zoper sklep Okrajnega sodišča v Mariboru II D 345/2020 z dne 1. 6. 2022), sodišče pojasnjuje, da v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Tudi 52. člen ZUS-1, ki podrobneje določa način in pogoje za uveljavljanje tožbenih novot, določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Ker so vse navedene listine po izdaji izpodbijane odločbe in so bile prvostopenjskemu organu v času odločanja objektivno nedosegljive, predstavljajo nedovoljeno novoto pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe. Sodišče je zato te dokazne predloge zavrnilo.

27.Prvostopenjski organ je sodišču posredoval vlogo tožnice z dne 3. 1. 2023, sicer naslovljeno na prvostopenjski organ (priloga U1), in sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 583/2022 z dne 17. 11. 2022 (priloga U2). Prvostopenjski organ ni stranka tega postopka, ob upoštevanju dejstva, da sta listini nastali po izdaji izpodbijane odločbe, pa ju sodišče tudi ni uporabilo kot dokaz po uradni dolžnosti, za kar ima sicer podlago v drugem odstavku 20. člena ZUS-1.

Odločanje sodišča

28.Tožba ni utemeljena.

29.Sodišče uvodoma pripominja, da tožnica v tožbenih navedbah nasprotuje izbrisu GERK-ov z zemljišč, ki so bila del zapuščine po pokojnemu C. C., posebej pa ne nasprotuje izbrisu GERK-a zemljišča s parc. št. 787, k. o. ..., ki je bilo v lasti D., z. o. o. Sodišče je zato presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, kolikor se ta nanaša na GERK-e na zemljiščih, ki so bila del zapuščine, nadaljnja obrazložitev pa se v izogib ponavljanju parcelnih številk nanaša le na ta zemljišča in nanje vpisane GERK-e.

30.Med strankama ni sporno, da so bili GERK-i, navedeni v izreku izpodbijane odločbe, vpisani v RKG, katerega nosilka je tožnica. Prav tako ni sporno, da je bil v času izdaje izpodbijane odločbe zemljiškoknjižni lastnik kmetijskih zemljišč, na katerih so bili vpisani GERK-i, pokojni C. C., da sta bila tožnica in stranka z interesom njegova edina zakonita dediča in da v času izdaje izpodbijane odločbe zapuščinski postopek po pokojnemu C. C. še ni bil zaključen. Med strankami pa je sporno, ali je prvostopenjski organ na zahtevo stranke z interesom pravilno odločil o izbrisu GERK-ov, ki jih je v evidenco prijavila tožnica.

31.Drugi odstavek 144. člena ZKme-1 določa, da je GERK strnjena površina kmetijskega zemljišča z enako vrsto rabe GERK znotraj posameznega bloka in da nosilci kmetijskih gospodarstev prijavijo svoje zemljišče v obliki GERK. V skladu z drugim odstavkom 5. člena ZKme-1 šteje, da ima nosilec kmetijskega gospodarstva pravico do uporabe zemljišč iz prejšnjega odstavka, če je lastnik ali zakupnik zemljišč, oziroma ima za uporabo zemljišč pridobljeno soglasje lastnika zemljišč ali drugo pravno podlago, iz katere izhaja pravica do uporabe zemljišča. Pri zemljiščih v solastnini ali skupni lastnini ima nosilec pravico do uporabe zemljišč v skladu z zakonom, ki ureja kmetijska zemljišča. Ta zakon je ZKZ, ki v drugi alineji drugega odstavka 7. člena določa, da je v primeru skupne lastnine z določitev uporabnika kmetijskega zemljišča potrebno soglasje več kot polovice lastnikov.

32.Način vodenja registra kmetijskih gospodarstev določa Pravilnik, ki določa tudi postopek ugotavljanja pravilnosti prijavljenih podatkov in postopek njihovega izbrisa. V skladu s prvim odstavkom 32. člena Pravilnika lahko upravna enota poziva nosilca, ki ni lastnik vpisanih zemljišč, da predloži dokazila, s katerimi izkazuje uporabo pravice do uporabe zemljišč. Če nosilec dokazil o pravici do uporabe ne predloži ali če upravna enota na podlagi predloženih dokazil ugotovi, da pogoji za vpis GERK-ov niso izpolnjeni, v skladu z drugim odstavkom 32. člena Pravilnika odloči o izbrisu.

33.Glede na nesporno dejstvo, da so bila zemljišča v času izdaje izpodbijane odločbe del zapuščine, sodišče najprej pojasnjuje, da v skladu s 132. členom ZD preide pokojnikova zapuščina na dediče po samem zakonu že v trenutku njegove smrti. Do delitve zapuščine pa lahko dediči z dediščino v skladu s 145. členom ZD upravljajo in razpolagajo skupno. To pomeni, da je zapuščina do delitve v skupni lasti vseh dedičev, v konkretni zadevi pa, da so bila kmetijska zemljišča, na katera so bili vpisani sporni GERK, v času izdaje izpodbijane odločbe v skupni lasti tožnice in stranke z interesom. Za skupno lastnino je značilno, da na njen idealni deleži niso vnaprej določeni in da skupni lastniki stvar skupno uporabljajo in z njo razpolagajo (prvi in drugi odstavek 72. člena SPZ).

34.Sodišče v zvezi z lastniškim režimom na zemljiščih pripominja, da se je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi res skliceval na določila SPZ o razpolaganju s stvarjo v solastnini in v zvezi s tem na prvo alinejo drugega odstavka 7. člena ZKZ, ki ureja določitev uporabnika kmetijskega zemljišča v solastnini. Vendar pa je drugostopenjski organ ob smiselni uporabi določbe tretjega odstavka 248. člena ZUP pri reševanju pritožbe v svoji odločbi pojasnil, da za zapuščino do delitve velja režim skupne lastnine in se ob tem pravilno skliceval tudi na drugo alinejo 7. člena ZKZ, ki ureja določitev uporabnika kmetijskega zemljišča v skupni lasti. Na ta način je drugostopenjski organ po presoji sodišča ustrezno popravil materialno podlago sprejete odločitve.

35.V obravnavani zadevi, kjer gre za izbris GERK, je za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe pomembno le, ali je tožnica kot nosilka kmetijskega gospodarstva izkazala pravico do uporabe zemljišč, ki so vpisana v posamezni GERK. Ker je za določitev uporabnika kmetijskega zemljišča v skupni lasti potrebno soglasje več kot polovice lastnikov, bi tožnica zadostila temu zakonskemu pogoju, če bi v skladu z drugo alinejo 7. člena ZKZ izkazala soglasje stranke z interesom kot edinega sodediča, kot je pravilno ugotovil prvostopenjski organ. V zvezi s tem sodišče izpostavlja, da je treba že samo prijavo stranke z interesom, da se ne strinja s tožničinim prejemanjem subvencij in da predlaga izbris GERK, če tožnica ne bo predložila soglasja za obdelavo, razumeti kot umik soglasja za uporabo kmetijskih zemljišč, ki so bile predmet dedovanja. Pravna podlaga za umik soglasja za uporabo kmetijskih zemljišč pa izhaja iz ZD, ki določa, da do delitve zapuščine dediči skupno upravljajo in razpolagajo z zapuščino. Med strankami sicer ni sporno, da tožnica tudi kasneje v postopku pred prvostopenjskim organom, niti po izrecnemu pozivu, morebitnega naknadno pridobljenega soglasja ni predložila, temveč je svojo pravico do uporabe izkazovala s sklicevanjem na predpostavljeno idealno polovico, kot ugovarja v tožbi. Ker gre pri zapuščini za skupno upravljanje in deleži niso vnaprej določeni, tožnica brez ustreznega soglasja do delitve zapuščine ne bi mogla uspeti niti z vpisi GERK-ov v njeno kmetijsko gospodarstvo, zato z navedbami o "pričakovanem" idealnem deležu ne more uspeti. Ob upoštevanju zgoraj navedene pravne podlage, ki jasno določa, kdaj je v primeru skupne lastnine izkazana pravica do uporabe, pa so za odločitev v tej zadevi nepomembne tudi tožničine navedbe o skrbi za kmetijo in ravnanju stranke z interesom in se sodišče do njih ne bo posebej vsebinsko opredeljevalo.

36.V zvezi s tožničinimi navedbami, da jo je sodišče že 27. 4. 2022 postavilo za upraviteljico zapuščine, tukajšnje sodišče ugotavlja, da gre za novo dejstvo, ki ga tožnica pred prvostopenjskim organom ni zatrjevala, niti ni v zvezi s tem predložila nikakršnih dokazil. Obravnavanje novih dejstev in dokazov v upravnem sporu je, kot že pojasnjeno, omejeno s pravili tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 in 52. člena ZUS-1. Ker tožnica v tožbi ni pojasnila, zakaj teh dejstev ni mogla uveljavljati pred izdajo izpodbijane odločbe, čeprav ji je bila dana možnost izjave, jih sodišče ni nadalje obravnavalo.

37.Po vsem povedanem sodišče ugotavlja, da tožnica v postopku pred prvostopenjskim organom ni izkazala pravice do uporabe zemljišč, ki so bila vpisana v izbrisane GERK-e, saj ni izkazala sodedičevega soglasja niti ni predložila nobenih drugih dokazil, iz katerih bi izhajala njena pravica do uporabe. Prvostopenjski organ je zato z izpodbijano odločbo ob upoštevanju zgoraj povzete pravne podlage pravilno odločil, da se GERK-i na zemljiščih, ki so bili v času izdaje izpodbijane odločbe v skupni lasti tožnice in stranke z interesom, izbrišejo iz RKG.

38.Ker je po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

39.Odločitev o stroških postopka tožnice in toženke temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

K III. točki izreka:

40.Ker ZUS-1 stroškov strank z interesom ne ureja, je sodišče stroškovni zahtevek stranke z interesom obravnavalo po določbah ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, in sicer ob upoštevanju ureditev stroškov stranskemu intervenientu. Odločitev sodišča o stroških stranke z interesom temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP, po katerem se o stroških določa po načelu uspeha, in 155. členu tega zakona, po katerem se priznavajo le potrebni stroški, ko o tem odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin.

41.Ker je stranka z interesom uspela s svojim predlogom v odgovoru na tožbo, da se tožba zavrne kot neutemeljena, bi načeloma lahko bila upravičena do povrnitve plačila stroškov postopka.

42.41. V odgovoru na tožbo je stranka z interesom zahtevala stroške za posvet s stranko po tar. št. 43/1 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) v višini 100 točk in za odgovor na tožbo po tar. št. 34/1 OT v višini 500 točk, povečano za 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV.

43.42. Stroškovni zahtevek stranke z interesom ni utemeljen.

44.43. Čeprav ima stranka z interesom pravico vložiti odgovor na tožbo, to še ne pomeni, da je avtomatično upravičena do povračila stroškov postopka. V zvezi s priglašenimi stroški za odgovor na tožbo je treba ugotoviti, ali so bile navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo pomembne za razjasnitev zadeve oziroma ali so vplivale na odločitev sodišča.

44.Ker je pri presoji objektivnega kriterija potrebnosti treba izhajati iz vsebine konkretnega odgovora na tožbo, sodišče izpostavlja, da je bila v tem sporu za odločitev bistvena presoja, ali je prvostopenjski organ pravilno odločil o izbrisu GERK-ov, ker tožnica ni izkazala soglasja sodediča - stranke z interesom. V zvezi s tem je stranka z interesom v odgovoru na tožbo prepisala pravno podlago, na podlagi katere je prvostopenjski organ sprejel odločitev, sicer pa je delno povzela vsebino izpodbijane odločbe oziroma v njej vsebovane ugotovitve prvostopenjskega organa (da se glede zapuščine uporabljajo pravila skupne lastnine in da tožnica ni predložila soglasja stranke z interesom kot sodediča). V preostalem delu odgovora na tožbo je stranka z interesom navajala, da je tožbo treba zavreči (razlogov, iz katerih bi bilo treba sodbo zavreči, na katere sicer pazi po uradni dolžnosti cel čas postopka, sodišče ni ugotovilo, zato se do teh navedb ni posebej opredeljevalo), sicer pa je povzemala okoliščine v zvezi s potekom zapuščinskega postopka po izdaji izpodbijane odločbe in o tožničinem "prilaščanjem" zapuščine, kar pa za odločitev v tem upravnem sporu ni pomembno. Glede na razloge za sprejeto odločitev je sodišče lahko odločilo že na podlagi izpodbijane odločbe in spisovne dokumentacije, tako da skope navedbe stranke z interesom, ki je v relevantnem delu zgolj povzemala (citirala) pravno podlago in ugotovitve prvostopenjskega organa iz izpodbijane odločbe, po presoji sodišča niso prispevale k razjasnitvi zadeve. Sodišče zato zaključuje, da navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo niso vplivale na odločitev sodišča, stroški zanjo pa niso bili potrebni v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP, zato ji priglašenih stroškov ni mogoče priznati.

45.Za posvet s stranko, določen v tar. št. 39 OT, se lahko stroški priznajo le, če se ta opravi kot samostojna storitev. Samostojna storitev je tista, ki ni vsebinsko vezana na opravljanje kakšne druge (posebej ovrednotene) storitve in ni odvisna od dogajanja v posamezni zadevi, zato se navedena tarifna številka uporablja samo takrat, ko pride stranka izven postopka k odvetniku in ta zanjo opravi katero od v tej tarifi navedenih storitev. V obravnavani zadevi je že tekel postopek, v okviru katerega je bil opravljen posvet s stranko. Ker posveta s stranko v obravnavani zadevi glede na navedeno ni mogoče šteti kot samostojno storitev, stranki tudi teh stroškov ni mogoče priznati.

46.Ker sodišče stranki z interesom ni priznalo priglašenih stroškov za storitve, tudi ni upravičena do povračila materialnih stroškov v pavšalnem znesku po tretjem odstavku 11. člena OT, ki je odvisen od priznane vrednosti storitev.

-------------------------------

1Zaradi sprememb Pravilnika sodišče pripominja, da se v nadaljevanju sklicuje na določbe Pravilnika (Ur. l. RS, št. 83/16, 23/17, 69/17, 35/419 in 16/21), ki je bil veljaven v času izdaje izpodbijane odločbe.

2Tožbi sicer prilaga le sklep Okrajnega sodišča v Mariboru II D 345/2020 z dne 1. 6. 2022.

3Ta določa, da sodišče ni vezano na dokazne predloge strank in lahko izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti in pravilni odločitvi.

4Ta določa, da, če organ druge stopnje spozna, da je izrek prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, navede v svoji odločbi pravilne razloge, pritožbo pa zavrne.

5Tako tudi sodba Upravnega sodišča RS št. III U 80/2021-27 z dne 10. 7. 2024 in sodba Upravnega sodišča RS št. I U 832/2016-11 z dne 20. 4. 2017.

6Sodba Upravnega sodišča RS I U 233/2018-22 z dne 16. 4. 2019.

7Tako tudi sodba Upravnega sodišča RS II U 273/2015 z dne 8. 6. 2016.

8Ta je bila podlaga za uvedbo postopka, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba. Stranka z interesom je bila vlogo, na podlagi katere je bil začet postopek izdaje izpodbijane odločbe, upravičena vložiti na podlagi tretjega odstavka 32. člena Pravilnika, ki določa, da lahko vlogo za ugotavljanje pravice do uporabe vpisanih zemljišč v RKG lahko vloži lastnik ali uporabnik zemljišč, ki izkaže pravico do uporabe zemljišč, ki so prijavljena v RKG.

9Sodba Upravnega sodišča RS II U 119/2013 z dne 12. 2. 2014.

10Glej 72. člen SPZ.

11Da je bila tožnica z navedbo tega dejstva prekludirana že v pritožbenem postopku, je toženka izpostavila tudi v drugostopenjski odločbi.

12Glej 28. točko obrazložitve te sodbe.

13Sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013 in I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.

14Objektivno potrebni stroški so tisti, ki se nanašajo na dejanje v postopku, s katerim je stranka uspešno zagotovila varstvo svojih pravic tudi z navajanjem relevantnih okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi (sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 657/2016 z dne 7. 4. 2016, sklep Višjega sodišča v Mariboru II Ip 261/2013 z dne 5. 9. 2013.

15Sklep Upravnega sodišča RS IV U 3/2019-17 z dne 5. 1. 2021, sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.

16Sodba Upravnega sodišča RS I U 1157/2020-11 z dne 23. 11. 2021.

17Špajzer, G.: O izvršilnih stroških, Pravosodni bilten (PB), št. 2/2019, str. 171.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kmetijskih zemljiščih (1996) - ZKZ - člen 7

Zakon o kmetijstvu (2008) - ZKme-1 - člen 5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.