Jedro

Tožnik ima dopolnjenih 24 let, 11 mesecev in 14 dni pokojninske dobe, z upoštevanjem dodane dobe iz naslova služenja vojaškega roka in prijavljenosti na Zavodu RS za zaposlovanje pa skupno 38 let, 1 mesec in 29 dni. Ob takšni dobi bi moral tožnik na dan 31. 12. 2012 dopolniti 63 let starosti oz. z znižanjem starosti zaradi povečane zavarovalne dobe najmanj 61 let ter 4 mesece starosti, da bi izpolnjeval oba pogoja (pokojninska doba in starost) za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1. Na dan 31. 12. 2012 pa je tožnik dopolnil šele 59, let 3 mesece in 17 dni starosti. To pomeni, da tožnik ni izpolnjeval pogoja starosti iz 36. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine. Zato tožbeni zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1 ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe št. ... z dne 18. 9. 2013, določitev mesečne akontacije pokojnine in izplačilo za nazaj (I. točka izreka). Presodilo, da je izpodbijani zavrnilni upravni akt pravilen in zakonit. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 28.000,00 EUR (II. točka izreka). Ugotovilo je, da terjatev po temelju ni dokazana.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo. Predlaga razveljavitev sodbe, ugoditev tožbenemu zahtevku ter zahteva javno sojenje.

V laični pritožbi navaja, da jo vlaga iz razlogov Evropske konvencije + protokola, Evropske socialne listine, določb Ustave RS, ki jih našteva in 23. ter 26. člen tudi povzema, Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in Zakona o splošnem upravnem postopku. Sklicuje se na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice proti Sloveniji.

Izpostavlja, da je 12. 12. 2011 vložil zahtevo za priznanje pravice do pokojnine, da je postopek trajal eno leto, da je tri leta brez vsakih prihodkov, in da ga pri starosti 60 let vzdržuje žena. Pričakoval je, da bo ZPIZ upošteval njegovo življenjsko situacijo. Spor pred delovnim in socialnim sodiščem ne sme imeti nobene zveze s postopkom upokojevanja. Ne more razumeti, da ga ZPIZ v 30-ih dneh od vložitve zahteve in v šestih mesecih po predaji delovne knjižice ni obvestil o stanju, da mu ni omogočil pridobiti pokojnino ali vsaj akontacijo pokojnine, in da je šele po urgenci pooblaščenca zadeva stekla. Navedeno ravnanje mu je povzročilo materialno in nematerialno škodo najmanj v višini 22.000,00 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Ni podana niti smiselno uveljavljana kršitev iz 13. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP. Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 16. 3. 2015 izhaja, da je na njej kot javnost prisostvoval A.A.. V skladu s 3. odstavkom 87. člena ZPP je bilo ugotovljeno in protokolirano, da imenovani nima pravniškega državnega izpita, da zato tožnika v sodnosocialnem sporu ne more zastopati kot pooblaščenec, je pa lahko na obravnavi navzoč kot javnost. K zavrnilnemu delu sodbe o pravici do starostne pokojnine

5. Za pridobitev pravice do starostne pokojnine in tudi akontacije te denarne dajatve, je bistveno, da sta izpolnjeni predpisana pokojninska doba in starost. Glede na to, da je bila zahteva v predsodnem postopku vložena 12. 12. 2011, torej pogoji, določeni v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1).

Po 36. členu ZPIZ-1 je namreč zavarovancu pravico do starostne pokojnine mogoče priznati le, če ima dopolnjenih 40 let pokojninske dobe in 38 let starosti, ali najmanj 20 let pokojninske dobe in 63 let starosti, oz. 15 let zavarovalne dobe in 65 let starosti. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, pa v obravnavani zadevi ni podan nobeden od navedenih dejanskih stanov, česar pritožba niti ne prereka.

6. Tožnik ima dopolnjenih 24 let, 11 mesecev in 14 dni pokojninske dobe, z upoštevanjem dodane dobe iz naslova služenja vojaškega roka in prijavljenosti na Zavodu RS za zaposlovanje pa skupno 38 let 1 mesec in 29 dni. Ob takšni dobi bi moral na dan 31. 12. 2012 dopolniti 63 let starosti oz. z znižanjem starosti zaradi povečane zavarovalne dobe najmanj 61 let ter 4 mesece starosti, da bi izpolnjeval oba pogoja za pravico do starostne pokojnine. Na dan 31. 12. 2012 pa je tožnik dopolnil šele 59, let 3 mesece in 17 dni starosti. Pomeni, da ni izpolnjeval pogoja starosti iz 36. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine. Z izpodbijano sodbo je zato tožbeni zahtevek na odpravo pravilne in zakonite drugostopenjske odločbe z dne 18. 9. 2013 v zvezi s prvostopenjsko z dne 14. 12. 2012, utemeljeno zavrnjen. Iz istih dejanskih in pravnih razlogov je morala brezuspešna ostati tudi pritožba.

7. Pritožnikove navedbe, da je predsodni postopek trajal predolgo, da bi morala tožena stranka razumeti njegovo življenjsko situacijo brez dohodkov, da ga pri 60 letih starosti vzdržuje žena ter nekatere druge, za pritožbeno rešitev zadeve pravno sploh niso odločilne. Četudi bi bila zadeva v predsodnem postopku rešena v krajšem času, pravica do starostne pokojnine ne bi mogla biti priznana zaradi neizpolnjevanja z zakonom predpisanih pogojev. V konkretnem primeru zato posledično ni moglo priti niti do zatrjevanih kršitev Evropske konvencije o varstvu človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, Evropske socialne liste ali katere od temeljnih človekovih pravic, zajamčenih z Ustavo RS. Do tovrstnih povsem pavšalnih pritožbenih navedb in le golem povzemanju nekaterih členov konvencije ter Ustave Republike Slovenije, se vsebinsko ni mogoče niti opredeljevati.

K pritožbi zoper zavrnilni del sodbe o odškodninski terjatvi

8. Z izpodbijano sodbo je nadalje utemeljeno zavrnjena tudi vtoževana odškodninska terjatev v višini 23.000,00 EUR.

V obravnavani zadevi zagotovo ni podan dejanski stan iz 1. odstavka 276. člena ZPIZ-1. Po navedeni določbi ZPIZ-1 toženi zavod odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti, v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. Torej ob upoštevanju splošnih pravil civilnega delikta. Po navedenem pravnem temelju pa je odškodninska odgovornost podana, če so izpolnjene vse štiri, kumulativno predpisane predpostavke civilnega delikta. Dokazano mora biti protipravno ravnanje, obstoj škode, vzročna zveza med škodnim dogodkom in škodo ter krivdna odgovornost povzročitelja.

Po presoji pritožbenega sodišča takšno dejansko stanje v predmetni zadevi seveda ni dokazano. Ob zakonito zavrnjeni pravici do starostne pokojnine, je tudi odškodninska terjatev že zaradi neizkazane protipravnosti, po temelju zakonito zavrnjena. Dejstvo, da je predsodni postopek od vložitve zahteve do izdaje dokončne upravne odločbe o starostni pokojnini trajal več kot eno leto, samo po sebi ne pomeni protipravnosti v smislu odškodninskega delikta. Pravni standard protipravnosti je namreč podan, ko gre za namerno opustitev dolžnega ravnanja ali očitno hudo ali celo naklepno kršitev materialnega prava, kot pravilno razloguje že sodišče prve stopnje. Tožnikova pritožba zato niti v tem delu ne more bit uspešna.

9. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.