Up-113/94

20/1-1995

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku preizkusa ustavne pritožbe Z. K. iz R. ob S., P. 2 na seji senata dne 20/1-1995

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba Z. K. zoper sklep Urbanistične inšpekcije Inšpektorata Skupščine občine Mozirje št. 356-57/92-93-03 z dne 21/11-1994 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Pobudnica Z. K. v svoji pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 50. in 74. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor in 8. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za prostorsko celoto občine Mozirje, predlaga tudi odpravo sklepa Urbanistične inšpekcije Inšpektorata Skupščine občine Mozirje št. 356-57/92-93-03 z dne 21/11-1994, s katerim ji je naloženo, da odstrani lesen gospodarski objekt, ki ga je postavila na svoji njivi, do 21/12-1994, sicer bo rušenje opravilo pooblaščeno podjetje dne 7/2-1995. Ustavno sodišče je ta del pobude obravnavalo kot ustavno pritožbo zoper navedeni sklep; pobudo za oceno izpodbijanih določb Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor in odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za prostorsko enoto občine Mozirje bo obravnavalo posebej v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti.

Pobudnica v svoji vlogi navaja, da leseno poslopje uporablja le za shranjevanje orodja, ki ga potrebuje za obdelovanje svoje njive, ki je oddaljena 3 km od njenega doma. Stara je preko 70 let in orodja ne more vsakodnevno nositi s seboj. Z odstranitvijo lesene ute ji bo po njenih navedbah onemogočeno obdelovanje zemlje in s tem tudi kršena njena pravica iz 67. člena Ustave, ki zagotavlja uživanje lastnine, tako da je zagotovljena njena gospodarska in socialna funkcija.

B.

Zoper pobudnico se je začel inšpekcijski postopek že v letu 1992, ko ji je bilo z odločbo Urbanistične inšpekcije Sekretariata za občo upravo in družbene dejavnosti Skupščine občine Mozirje na podlagi drugega odstavka 74. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUNDPP) naloženo, da ustavi vsa dela pri lesenem dvokapnem gospodarskem objektu, zgrajenem na betonskih točkastih temeljih, tlorisne velikosti 3,90 x 5,90 na zemljišču parcele št. 292/1 k. o. S. R., z odmikom cca 25 m od regionalne ceste Šentrupert - Logarska dolina, dokler si ne pridobi lokacijskega dovoljenja.

Po navedeni odločbi bi morala investitorka zaprositi za lokacijsko dovoljenje v roku enega meseca po prejemu odločbe. Iz obrazložitve te odločbe izhaja, da leži zemljišče, na katerem je pobudnica zgradila objekt, na območju kmetijskih zemljišč, kjer ni možno izdajati lokacijskih dovoljenj, niti odločb o dovolitvi priglašenih del. Kljub temu pa so izdali le odločbo o ustavitvi del po drugem odstavku 74. člena ZUNDPP, da se preveri možnost morebitne gradnje. Zoper navedeno odločbo je pritožnica vložila pritožbo. Republiški urbanistični inšpektorat je o pritožbi odločil z odločbo št. 356-10-59/93 z dne 22/6-1994, s katero je pritožbo zavrnil.

Urbanistična inšpekcija Inšpektorata Skupščine Občine Mozirje je meritorno odločila o upravni stvari z odločbo opr. št. 356- 57/92-03 z dne 17/10-1994, s katero je odločila, da mora investitorka Z. K. do dne 24/11-1994 odstraniti sporni objekt, ki ga je gradila brez lokacijskega dovoljenja; če do 24/11-1994 ne bo opravila naloženega dejanja, bo to opravilo pooblaščeno podjetje dne 11/1-1995 na njene stroške. Iz obrazložitve je razvidno, da je bila odločba izdana, ker pritožnica ni zaprosila v določenem roku za izdajo lokacijskega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. V skladu z drugim odstavkom 76. člena ZUNDPP je bilo tudi odločeno, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, zoper odločbo pa je bila dovoljena pritožba v roku 15 dni po njenem prejemu. Iz prilog je razvidno, da je pritožnica zoper navedeno odločbo vložila pravočasno pritožbo in sicer dne 7/11-1994, hkrati pa je zaprosila tudi za podaljšanje rokov iz navedene odločbe iz razloga, da je vložila zahtevo za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del. Z izpodbijanim sklepom št. 356-57/92-93-03 z dne 21/11-1994 je Urbanistična inšpekcija podaljšala roke iz navedene odločbe in sicer je rok, v katerem mora sama opraviti odstranitev, podaljšala na 21/12- 1994, kot dan odstranitve po pooblaščenem podjetju pa je določila 7/2-1995. Iz prilog k pobudi je prav tako razvidno, da je Sekretariat za gospodarski razvoj, finance in urejanje prostora z odločbo št. 351-401/94 z dne 21/11-1994 zavrnil zahtevo pritožnice za izdajo odločbe o legalizaciji lesene lope.

Izpodbijani sklep je bil izdan na podlagi tretjega odstavka 99. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SRS, št. 47/86 in Uradni list RS, št. 1/91-I-v nadaljevanju ZUP), ki določa, da se rok, ki ga je določila uradna oseba, ki vodi postopek, lahko podaljša na prošnjo, ki jo vloži prizadeta oseba pred iztekom roka, če so podani opravičeni razlogi za podaljšanje. Iz izpodbijanega sklepa je tudi razvidno, da zoper njega na podlagi 222. člena ZUP ni posebne pritožbe.

Prvi odstavek 222. člena ZUP določa, da je zoper sklep dovoljena posebna pritožba samo takrat, kadar je z zakonom izrecno tako določeno; v tretjem odstavku istega člena pa je določeno, da se sklepi, zoper katere ni dovoljena posebna pritožba, lahko izpodbijajo v pritožbi zoper odločbo, razen če je pritožba zoper tak sklep s tem zakonom izključena. Ker tretji odstavek 99. člena ZUP, ki ureja podaljšanje rokov v upravnem postopku, ne prepoveduje pritožbe zoper takšne sklepe oziroma glede pritožbe ničesar ne določa, je dovoljeno sklep, ki je predmet te ustavne pritožbe, izpodbijati v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari, to je zoper odločbo št. 356-57/92-93-03 z dne 17/10-1994. V ustavni pritožbi izpodbijani sklep predstavlja torej v bistvu le spremembo enega dela omenjene upravne odločbe, s katero je bilo odločeno o odstranitivi spornega objekta in že tudi določeni roki, v katerih mora biti odstranitev opravljena. Z izpodbijanim sklepom se ne rešujejo kakšna pomembna vprašanja, ki bi lahko vplivala na odločitev o glavni upravni stvari, to je o obveznosti pritožnice, da odstrani sporni objekt, ki ga je zgradila brez lokacijskega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. Rok za opravo tega dejanja se je le premaknil na kasnejši čas in to okoliščino lahko pritožnica navaja kot dopolnitev svoje že vložene pritožbe. Tudi če bi bila odprava izpodbijanega sklepa, kakor je to predlagano v vlogi pritožnice pravno možna, ne bi imela za posledico odprave glavne odločbe, s katero je bilo odločeno o njeni obveznosti in določen rok za odstranitev objekta. Do zatrjevane domnevne kršitve pritožničine pravice iz 67. člena Ustave bi torej lahko prišlo le z glavno odločbo, s katero je bilo ugotovljeno, da je gradila sporni objekt brez predpisanega lokacijskega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del ter s katero se ji nalaga obveznost njegove odstranitve. Zoper navedeno odločbo pa je pritožnica vložila pravočasno pritožbo in je pritožbeni postopek v teku.

Zoper sklepe, zoper katere ni možna posebna pritožba, tudi ni dovoljena posebna ustavna pritožba, ker je morebitno kršitev ustavnih pravic s takimi sklepi možno uveljavljati šele z ustavno pritožbo zoper odločitev o glavni stvari in to praviloma šele po izčrpanju pravne poti, pred tem pa pod pogoji iz drugega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineee prvega odstavka 55. člena Zakona o ustavnem sodiščul v sestavi: predsednik senata dr. Lovro Šturm in člana dr. Tone Jerovšek in mag. Matevž Krivic. Sklep je sprejel soglasno.

Predsednik senata dr. Lovro Šturm