Jedro

Pritožnica sicer res formalno sprejema terapijo, kljub temu pa še vedno nadleguje določene osebe in je celo na oddelku težko obvladljiva, kar dodatno potrjuje pravilnost izvedenčevega mnenja, da druge oblike pomoči v tem trenutku ne zadostujejo, da bi se vzroki ogrožanja lahko odvrnili. Na odločitev tudi ne more vplivati sicer pavšalno zatrjevan dogovor glede zaposlitve, saj to ne more biti okoliščina, ki bi ob sicer izpolnjenih zakonskih pogojih bila lahko odločilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

(1.) Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje M. Č. omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov (točka 1 izreka) in jo pridržalo na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike Ljubljana še najdlje do 19. 10. 2010 (točka 2 izreka).

(2.) Zoper sklep, in sicer zoper drugo točko izreka, se je M. Č. po svoji pooblaščenki pravočasno pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da pritožnico odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike Ljubljana, podredno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Navaja, da ne odklanja zdravljenja, predpisano terapijo bi izvajala izven oddelka pod posebnim nadzorom. Želi domov in nadaljevati zdravljenje ambulantno. Vrnila bi se v varno okolje (družina ji nudi vso oporo), ki se zaveda potrebe po jemanju zdravil in bi ji stali ob strani. Boji se, da bo izgubila službo, saj je dogovorjena, da bo 1.9. 2010 začela delati. Ukrep je pretiran in nepotreben, sama duševna bolezen še ne pomeni razloga za zadržanje osebe na takšnem oddelku. Pritožbi je priložena tudi izjava zadržane osebe.

(3.) Pritožba ni utemeljena.

(4.) Po določbi 53. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) je sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve osebe v nujnih primerih možen, če so izpolnjeni pogoji iz 1. odst. 39. člena istega zakona. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa določbo 1. odst. 39. člena ZDZdr povzelo in po pravilni izvedbi z zakonom predpisanega postopka, v katerem so bila ugotovljena vsa za odločitev potrebna odločilna dejstva, po prepričanju pritožbenega sodišča sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

(5) Ni dvoma, da zadržana oseba M. Č. trpi za globoko duševno motenostjo, saj to izhaja iz mnenja njenega lečečega zdravnika in izvedenca, ki mu pritožnica niti ne nasprotuje, niti ni temu nasprotovala njena pooblaščenka ob zaslišanju. Prav tako ne nasprotuje ugotovitvi, da v posledici te motenosti ogroža tako svoje življenje, kot tudi huje svoje zdravje in zdravje drugih, s svojim ravnanjem pa sebi in drugim povzroča tudi hudo premoženjsko škodo.

(6.) Pritožnica v svoji pritožbi nasprotuje le ugotovitvi, da vzrokov ogrožanja trenutno ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči in meni, da je ukrep pretiran. Pritožbeno sodišče se s takšnim stališčem ne strinja. Njeno pojasnilo, da zdravljenja ne odklanja in da bi se zato terapija lahko izvajala tudi ambulantno (ob tem pa bi ji pomagala tudi družina), namreč ne zadostuje. Ugotovitev sodišča in posledično tudi odločitev, ki je bila sprejeta, ima namreč podlago v mnenju izvedenca, iz katerega izhaja, da z drugimi ukrepi ogrožanja ne bi bilo mogoče odvrniti (l. št. 13), takšnemu mnenju pa ni oporekala niti sama. Pritožnica, kot izhaja iz zaslišanja lečečega zdravnika in podatkov spisa, sicer res formalno sprejema terapijo, kljub temu pa še vedno nadleguje določene osebe in je celo na oddelku težko obvladljiva, kar dodatno potrjuje pravilnost izvedenčevega mnenja, da druge oblike pomoči v tem trenutku ne zadostujejo, da bi se vzroki ogrožanja lahko odvrnili. Ob povedanem na odločitev tudi ne more vplivati sicer pavšalno zatrjevan dogovor glede zaposlitve, saj to ne more biti okoliščina, ki bi ob sicer izpolnjenih zakonskih pogojih bila lahko odločilna.

(6) Ker se torej po obrazloženem izkaže, da pritožba ni utemeljena, prav tako pa niso bile ugotovljene kršitve na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), jo je bilo treba zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku - ZNP).