Jedro

Namen poizvedb pritožbenega organa je bil v tem, da se pojasni, zakaj je prišlo do neskladij med datumi vpisov v evidence ZZZS in ZRSZ. Po prejetih odgovorih pa je organ zaključil, da ti uradni podatki predstavljajo nedovoljeno novo dejstvo v smislu tretjega odstavka 238. člena ZUP. Takšen zaključek pa je po presoji sodišča nerazumen in v nasprotju z določbo 251. člena ZUP. Tožena stranka je namreč navedena dejstva ugotavljala, ker je ugotovila, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ugotovljena, torej z namenom, da navedeno nepravilnost odpravi. V takšnem primeru pa organ druge stopnje mora pri odločanju upoštevati dejstva ugotovljena v dopolnjenem postopku.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Mestne upravne Mestne občine Maribor, št. 41001-570/2013-6 z dne 26. 2. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 203,30 EUR z DDV v roku 15 dni po prejemu te sodbe, po izteku navedenega roka do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Mestna uprava Mestne občine Maribor odločila, da se vlogi tožnika za dodelitev sredstev za namen sofinanciranja stroškov samozaposlitve brezposelne osebe iz proračuna Mestne občine Maribor za leto 2013 ne ugodi. V obrazložitvi sklepa navaja, da je Mestna občina Maribor v Uradnem listu RS, št. 59 z dne 12. 7. 2013 objavila Javni razpis za sofinanciranje stroškov samozaposlitve brezposelne osebe v Mestni občini Maribor za leto 2013 (v nadaljevanju: javni razpis). Tožnik je dne 30. 8. 2013 oddal prijavo na javni razpis, ki pa je bila že zavrnjena, ker po ugotovitvah prvostopnega organa ni izpolnjeval vseh formalnih pogojev. Na javni razpis so se lahko prijavile fizične osebe, ki so pred samozaposlitvijo bile prijavljene pri Zavodu RS za zaposlovanje (v nadaljevanju ZRSZ) kot brezposelne osebe. Pri tem je bilo bistveno, da se je samozaposlitev realizirala neposredno iz zavoda za zaposlovanje brez vsake prekinitve med odjavo in registracijo dejavnosti. Iz vloge tožnika pa je razvidno, da je bil datum odjave iz ZRSZ dne 26. 5. 2013, vpis podjetja v poslovni register dne 23. 5. 2013, pričetek zavarovanja iz naslova samozaposlitve pa na dan 27. 5. 2013. Navedeno odločitev pa je organ druge stopnje z odločbo z dne 22. 1. 2014 odpravil ter vrnil zadevo v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku je prvostopni organ tožnika pozval na dopolnitev vloge s predložitvijo ustreznega potrdila iz evidence brezposelnih oseb, predvsem glede datuma odjave. Tožnik je vlogo dopolnil s potrdilom ZRSZ z dne 7. 2. 2014, iz katerega izhaja, da je datum odjave iz uradne evidence dne 26. 5. 2013. To potrdilo pa ni v skladu z izpisom obveznih zdravstvenih zavarovanj, ki ga je predložil naknadno in iz katerega je razvidno, da se je prijavil v evidenco ZZZS dne 23. 5. 2013. Glede na neusklajene datume odjav in prijav pri ZRSZ (dne 26. 5. 2013), v Poslovnem registru Slovenije (dne 23. 5. 2013) in ZZZS (dne 23. 5. 2013) tožnik ne izpolnjuje formalnih pogojev razpisa, zato je prvostopni organ njegovo vlogo ponovno zavrnil. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožnika kot neutemeljeno. Ugotavlja, da organ prve stopnje v ponovljenem postopku ni ravnal v skladu z njenimi napotki iz odločbe z dne 22. 1. 2014. Tudi v ponovljenem postopku ni popolno ugotovil dejanskega stanja, zato je tožena stranka na podlagi 251. člena ZUP sama rešila zadevo. V zvezi s tem je organu prve stopnje naložila, da opravi poizvedbe pri ZZZS, ZRSZ in ZPIZ. Na podlagi pridobljenih pojasnil je strokovna komisija ugotovila, da je bil pričetek zavarovanja izveden z uradnim zaznamkom ZPIZ dne 12. 6. 2013 z dnem 23. 5. 2013 ; da so pristojni organi podatke popravljali oziroma jih usklajevali v različnih časovnih terminih in sicer ZPIZ dne 12. 6. 2013, ZZZS dne 4. 11. 2013 in ZRSZ 28. 5. 2014; da prijavitelj k prijavi na javni razpis ni predložil ustreznih dokumentov ter da je zadevo začel urejati oziroma usklajevati šele 4. 11. 2014. Ne glede na to, pa je komisija zaključila, da prijavitelj glede na dokazila, ki jih je priložil k vlogi na javni razpis, ni izpolnjeval formalnih pogojev, novih dokazov pa glede na določbo 238. člena ZUP ni mogla upoštevati. Enako stališče je zavzela tudi tožena stranka v svoji odločbi, saj je vezana na uradne podatke pristojnih institucij, ne more pa odgovarjati za neusklajenost evidenc podatkov v navedenih institucijah, do katere je očitno v konkretni zadevi prišlo.

Tožnik v tožbi navaja, da je bilo neskladje med potrdili različnih uradnih organov odpravljeno z odločbo ZRSZ z dne 10. 6. 2014. Jasno je, da je do razlik v datumih prišlo izključno zaradi napačnih ravnanj le-teh, torej posameznih zavodov, saj je do spremembe zavarovalne podlage pri tožniku prišlo že na podlagi tretjega odstavka 22. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v tistem trenutku, ko je prijavitelj ustanovil enoosebno družbo oziroma se je le ta vpisala v sodni register. Posledično temu so bili vpisi z drugačnimi datumi materialno pravno napačni, zaradi česar je kasneje po uradni dolžnosti tudi prišlo do obnove postopka in poprave evidence pri ZRSZ, kot je to razvidno iz njihove odločbe z dne 10. 6. 2014. Iz navedene odločbe sedaj jasno izhaja, da je tožnik v samozaposlitev prišel neposredno iz brezposelnosti in sicer dne 23. 5. 2013. S tem pa je izpolnjeval navedeni razpisni pogoj. Odločba ZRSZ z dne 10. 6. 2014 ne predstavlja nedovoljenega novega dokaza, saj ni obstajala oziroma ni bila izdana v času pritožbenega roka. Sicer pa so vsa potrdila, ki so bila pridobljena v postopku, deklaratorne narave, torej pravice tožnika niso bile pridobljene na podlagi teh potrdil, ampak neposredno na podlagi zakona. Z navedenimi potrdili so se te spremembe le evidentirale v ustreznih uradni evidencah. Posledično tako pri odločbi ZRSZ z dne 10. 6. 2014 ne gre za novo dejstvo. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo obsežno pojasnjuje potek postopka, meni, da je do napačnih prijav in neskladja med evidencami prišlo izključno zaradi ravnanja tožeče stranke, zato ne obstaja odgovornost tožene stranke zaradi zavrnitve vloge. Tožeča stranka že ves čas od svoje prijave na razpis manipulira z datumi tako, da datume spreminja in prireja v svojo korist z namenom, da bi uspela na razpisu in na ta način zavaja toženo stranko. Tožeča stranka ni bila dovolj skrbna oziroma je bila malomarna pri urejanju dokumentov za prijavo, zaradi česar tožena stranka kljub sedaj pravilnim uradnim podatkom po zaključenem razpisu za letu 2013 in 2014 ne more dodelitvi sredstev za navedeni razpis za nazaj. Sredstva pa so tudi bila že razdeljena med pravilno prijavljene prijavitelje. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo materialnih stroškov tožene stranke v višini 15,00 EUR.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožnik izpolnjeval pogoj javnega razpisa, ki določa, da se na javni razpis lahko prijavijo fizične osebe, ki so pred samozaposlitvijo bile prijavljene pri Zavodu za zaposlovanje RS kot brezposelne osebe. Termin „Prijava pri zavodu pred samozaposlitvijo“ pomeni, da se samozaposlitev realizira neposredno iz zavoda brez vsake prekinitve med odjavo registrirano brezposelne osebe pri zavodu in registracijo dejavnosti.

Po podatkih spisa je bil tožnik prijavljen kot brezposelna oseba pri ZRSZ ter je ustanovil družbo A. d.o.o., kjer je edini družbenik in poslovodna oseba. Navedena družba je bila vpisana v register poslovnih subjektov dne 23. 5. 2013. V skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov, ki so poslovodne osebe in niso zavarovani na drugi podlagi. V skladu s tretjim odstavkom 22. člena ZPIZ-2 nastane obveznost zavarovanja za takšno osebo z dnem vpisa pravnega subjekta v poslovni register. V zadevi pa ni sporno, da je bila družba, katere družbenik in poslovodja je tožnik, vpisana v poslovni register z dnem 23. 5. 2013, kar pomeni, da je bil tožnik že na podlagi zakona z navedenim dnem zavarovan na tej pravni podlagi.

Tožena stranka je v obravnavani zadevi odločala že dvakrat. Prvič z odločbo z dne 22. 1. 2014, ko je ugotovila, da zahtevani razpisni pogoj ni bil kršen, ker prekinitve med odjavo in registracijo dejavnosti ni bilo, kljub temu pa je menila, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V odločbi z dne 3. 7. 2014 (ki se nanaša na izpodbijani sklep) je prav tako menila, da dejansko stanje v zadevi še vedno ni popolno ugotovljeno ter ga je sama dopolnila s poizvedbami pri ZRSZ, ZPIZ in ZZZS, ki jih je zanjo opravil prvostopni organ. Namen njenih poizvedb je bil v tem, da se pojasni, zakaj je prišlo do neskladij med datumi vpisov v evidence ZZZS in ZRSZ. Po prejetih odgovorih pa je tožena stranka zaključila, da ti uradni podatki predstavljajo nedovoljeno novo dejstvo v smislu tretjega odstavka 238. člena ZUP. Takšen zaključek pa je po presoji sodišča nerazumen in v nasprotju z določbo 251. člena ZUP. Tožena stranka je namreč navedena dejstva ugotavljala, ker je ugotovila, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ugotovljena, torej z namenom, da navedeno nepravilnost odpravi. V takšnem primeru pa organ druge stopnje mora pri odločanju upoštevati dejstva ugotovljena v dopolnjenem postopku (drugi odstavek 251. člena ZUP). Če pri tem spozna, da je treba na podlagi dejstev, ugotovljenih v dopolnjenem postopku, zadevo rešiti drugače, kot je bila rešena z odločbo prve stopnje, odpravi odločbo prve stopnje in s svojo odločbo sam reši zadevo. Če pa bo na podlagi tako ugotovljenih dejstev spoznal, da je odločba prve stopnje po zakonu utemeljena, seveda odločbe prve stopnje ne bo odpravil, temveč bo pritožbo zavrnil, v svoji odločbi pa navedel pravilne razloge, ki izhajajo iz dopolnjenega ugotovitvenega postopka. Iz navedenega torej izhaja, da dejstva, ugotovljena v dopolnjenem ugotovitvenem postopku ne pomenijo nedovoljenih dejstev, saj jih je organ druge stopnje, ko odloča na podlagi 251. člena ZUP, dolžan upoštevati pri svoji odločitvi.

Glede na to, da tožena stranka v okviru odločanja na podlagi 251. člena ZUP ni ravnala po pravilih postopka, kar je vplivalo na pravilnost odločitve, saj je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju, je sodišče tožbi ugodilo. Ker je predmet presoje v upravnem sporu upravni akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi posameznika, ta pa v obravnavanem primeru temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, je sodišče odpravilo sklep prvostopnega organa na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter mu vrnilo zadevo v ponovni postopek, v katerem bo na podlagi pravilnega zaključka o dejanskem stanju, kot je bilo ugotovljeno v dopolnjenem ugotovitvenem postopku, odločil o tožnikovi vlogi na javni razpis. Pri tem okoliščina, da so pristojni zavodi relevantne podatke napačno vpisali v njihove evidence, ne more biti v škodo tožeče stranke, prav tako ne dejstvo, da je bil postopek javnega razpisa že zaključen ter denarna sredstva razdeljena.

Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka v skladu s 25. členom ZUS-1. Pri tem je sodišče tožniku priznalo stroške v priglašeni višini. Do povračila stroškov v upravnem sporu je upravičen le tožnik v primeru, ko uspe s tožbo, medtem ko ostale stranke vselej trpijo svoje stroške postopka. Zaradi navedenega je sodišče zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka na podlagi 25. člena ZUS-1 zavrnilo.