Jedro

Ker se torej razlog za neizpolnitev pogodbe ne nahaja v pravni sferi tožene stranke, vzročna zveza med vtoževano škodo in protipravnim ravnanjem toženke ni podana in je zato tožbeni zahtevek neutemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik je dolžan v 15. dneh od prejema te odločbe toženki povrniti njene stroške odgovora na revizijo v višini 1120 EUR.

Obrazložitev

1. Tožnik od tožene stranke, upravljalca zgradbe, zahteva plačilo odškodnine zaradi večjega obsega škode, ki mu je nastala zaradi požara v njegovih poslovnih prostorih, ker toženka ni poskrbela za varnost in vzdrževanje zgradbe. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati 670.885,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 1995 dalje do plačila in tožniku naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke.

2. Višje sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da sodišči nista upoštevali napotkov Vrhovnega sodišča v tej zadevi, ter da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih navedb. Iz navedb Z. d.o.o. v odgovoru na tožbo, izjave z dne 3. 1. 1994, pojasnila V. z dne 16. 2. 1994 in zapisnika Z. št. 2702/92 z dne 27. 2. 1992 izhaja, da je bil sistem zgrajen, dokončan v tehničnem smislu, da je deloval, le toženka ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja v zvezi z zaključkom pritožbenega sodišča, da je bil požarno-varstveni sistem zgrajen le kot notranja oprema prostorov, ki pa še ni imela povezave s centrom požarne varnosti. Razlog, da do povezave ni prišlo, pa ne spada v sfero toženke. Revident vztraja, da je bila toženka na podlagi pogodbe z dne 3. 2. 1992 dolžna za takšno povezavo poskrbeti in da tožnika nikoli ni obvestila, da tega ne more storiti. Meni tudi, da je treba pojem nedograjenosti razumeti v celotnem kontekstu, torej v smislu, da sistem ni bil povezan z zunanjim svetom. Meni, da se v smislu določbe 263. člena ZOR toženka ni uspela razbremeniti odgovornosti. Poudarja, da po sklenitvi pogodbe ni prišlo do nobenih okoliščin, ki bi mu preprečevale izpolnitev pogodbe, za sklenitev katere se je toženka odločila povsem prostovoljno. Po revidentovem mnenju je vzročna zveza med nesklenitvijo pogodbe in nastalo škodo podana, saj je hitrost odziva na požar ključnega pomena za zmanjšanje nastanka škode. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču druge stopnje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da zdaj še edina tožena stranka svoje pogodbene obveznosti skleniti pogodbo z zunanjimi izvajalci o fizičnem varovanju-požarni varnosti poslovnega objekta, ni izpolnila. Pojavilo pa se je vprašanje, ali je neizpolnitev pogodbene obveznosti v vzročni zvezi s povečanim obsegom škode, ki je nastala zaradi požara v tožnikovih poslovnih prostorih (ob (nepreverjeni) predpostavki, da bi bil zaradi hitrejšega prihoda gasilcev obseg škode manjši). V skladu z drugim odstavkom 262. člena ZOR, je upnik upravičen od dolžnika, če ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, zahtevati povrnitev škode, ki jo je zaradi tega pretrpel. Dolžnik pa je prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti, oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (263. člen ZOR). Tožena stranka je trdila, da pogodbene obveznosti ni mogla izpolniti, ker požarno-varstveni sistem ni bil popolnoma izgrajen.

7. Pravnomočno je bilo ugotovljeno, da je bil požarno-varstveni sistem v poslovnih prostorih zgrajen le kot notranja oprema prostorov, ki pa še ni imela povezave s centrom požarne varnosti. Ker dejanskih ugotovitev na revizijski stopnji ni dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), je neupoštevna revizijska trditev, da je sistem bil zgrajen in dokončan v tehničnem smislu. Prav tako v zvezi s to ključno ugotovitvijo ni podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni nasprotja med povzetkom listin v razlogih sodb in vsebino listin A3, A4 in A5 ter odgovorom na tožbo s strani Z. d.o.o. Sodišči sta tudi ugotovili, da je bil vzrok za nepovezanost alarmnega sistema z zunanjim centrom v tem, da je izvajalec požarnega sistema Z. d.d. delo ustavil, ker sta naročnika I. in prenehala s plačili. Pritrditi je zato materialnopravnemu zaključku sodišč, da se požarni sistem ne bi „izgradil“ s sklenitvijo pogodbe (izpolnitvijo pogodbene obveznosti tožene stranke). Da je alarmni signal voden le v skupni prostor, pa je vedel tudi tožnik, ki je podpisal zapisnik z dne 27. 2. 1992 (A5).

8. Ker se torej razlog za neizpolnitev pogodbe ne nahaja v pravni sferi tožene stranke, vzročna zveza med vtoževano škodo in protipravnim ravnanjem toženke ni podana in je zato tožbeni zahtevek neutemeljen.

9. Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno in ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je bilo treba revizijo tožnika na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

10. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP ter stroškovnikom na l. št. 648.