Jedro

Tožena stranka je že v juniju 2004 ocenila, da dela tožnice v prihodnost ne bo več potrebovala in ji predlagala sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi, torej se je že tedaj seznanila s poslovnim razlogom za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zaradi prekoračitve tridesetdnevnega subjektivnega roka za podajo odpovedi je tako redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga iz meseca decembra 2004 nezakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v točki I/1. izreka spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku delno ugodi in se ta točka na novo glasi: „Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 22.12.2004 nezakonita.“ V preostalem (v točkah I. / 2., 3., 4. in II. izreka) pa se izpodbijana sodba razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je zahtevala ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 22.12.2004 nezakonita (točka I./1. izreka), da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 13.03.2005, temveč ji traja do vključno dneva odločitve sodišča prve stopnje (točka I./2. izreka), da ji je tožena stranka dolžna za čas od 14.03.2005 do dneva odločitve sodišča prve stopnje priznati vse pravice iz naslova ali v zvezi z delovnim razmerjem in sicer izplačati razliko med plačo, ki bi jo prejemala pri toženi stranki, in plačo, ki jo prejema pri drugem delodajalcu, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila, od bruto zneskov pa plačati vse prispevke in dajatve, ki od plače gredo, kar za čas znanih podatkov od 14.03.2005 do 31.10.2005 znaša 270.020,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov (točka I./3. izreka), ter da ji je dolžna plačati odškodnino po 118. členu ZDR v neto znesku 4.600.000,00 SIT (točka I./4. izreka) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka II. izreka).

Zoper to sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07) pravočasno pritožuje tožnica in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni oziroma podredno razveljavi, ter priglaša pritožbene stroške. Navaja, da Kolektivna pogodba dejavnosti bank in hranilnic v Republiki Sloveniji (panožna KP, Ur. l. RS, št. 81/04) v 36. členu določa, da mora delodajalec pisno obvestiti delavca o nameravani odpovedi najkasneje 7 delovnih dni pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Meni, da je smisel tega obvestila v tem, da se delavec lahko pripravi na odpoved, v nasprotnem primeru obvestilo ne bi bilo potrebno. Stališče, da celo opustitev takega obvestila ne predstavlja postopkovne pomanjkljivosti, je napačno, saj sodna praksa ne more posegati v voljo zakonodajalca, ki je v 3. odstavku 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) izrecno določil, da mora delodajalec o nameravani odpovedi iz poslovnega razloga pisno obvestiti delavca. Ker je tožena stranka istočasno izdala obvestilo in odpoved, pri čemer je tožnici vročila odpoved le en dan po obvestilu, je kršila ZDR in panožno KP. Tožena stranka o nameravani odpovedi kljub zahtevi tožnice tudi ni obvestila sindikata, ampak ga je obvestila šele o odpovedi (kršitev 1. odstavka 84. člena ZDR). Zato meni, da je izpodbijana odpoved nezakonita. Iz listine v spisu izhaja, da se je bilančna vsota in število zaposlenih v času od leta 1993 do junija 2005 pri toženi stranki povečevalo, kar izhaja tudi iz izpovedbe V.G.S., zaradi česar tudi dvomi v verodostojnost ostalih zaslišanih prič. Pri tem pa opozarja, da bi se to lahko dokazovalo z listinami in ne z zaslišanjem prič. Poudarja, da je ukinitev delovnega mesta le papirne narave, ker se tožena stranka s tožnico in gospo Š. ni uspela sporazumno dogovoriti. Tožena stranka naj bi ves čas imela potrebe po delu, ki ga je tožnica pred odpovedjo opravljala (delo z malimi komitenti). S tem v zvezi je tožnica predlagala zaslišanje delavcev, vendar sodišče nobenega predlaganega dokaza ni izvedlo. Navaja, da je tožena stranka s 01.01.2005 na delovnem mestu svetovalca za gospodarske družbe v PE Celje zaposlila novega delavca M.M., s 01.07.2005 pa je na novo zaposlila tudi dva svetovalca za gospodarske družbe v PE Ljubljana, kar kaže na to, da so pri toženi stranki obstajala druga ustrezna delovna mesta. Opozarja, da ji je tožena stranka že v mesecu juniju 2004 napovedovala odpoved pogodbe o zaposlitvi in ji v mesecu septembru 2004 ustno ponudila delovno mesto v PE Celje, kamor je 01.01.2005 zaposlila M.M.. Po njenem mnenju je tožena stranka želela zaposlovati mlajše moške in v resnici ni preverjala, ali lahko tožnici ponudi drugo zaposlitev. Na interno razpisana delovna mesta se tožnica ni mogla javljati, saj je imela zaposlitev. Ker je bila v avgustu 2004 poslana na izobraževanje, je utemeljeno menila, da je tožena stranka odstopila od napovedi o prenehanju delovnega razmerja iz meseca junija 2004. Očitek sodišča, da je bila tožnica premalo aktivna, je neprimeren in bi bil primernejši za toženo stranko.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga zavrženje pritožbe, ker ne vsebuje pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP, podredno pa njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo. Navaja, da kršitev 7 dnevnega roka ne vpliva na zakonitost odpovedi, saj tudi izostanek pisnega obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne pomeni nezakonitosti odpovedi, in da je o nameravani odpovedi obvestila sindikat, pri čemer tožena stranka lahko poda odpoved pogodbe o zaposlitvi pred podajo mnenja sindikata. Poudarja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je pri toženi stranki obstajal poslovni razlog in da je tožnica kategorično zavračala zaposlitev na njeni izobrazbi ali usposobljenosti ustreznem delovnem mestu, pri čemer na ukinjenem delovnem mestu nihče več ni bil zaposlen, niti ni za to delovno mesto tožnica izpolnjevala izobrazbenih pogojev. V zvezi z listino „Število zaposlenih in rast bilančne vsote od leta 1993 do junija 2005“ pa ponavlja, da se je v letu 2005 ukvarjala z informacijsko tehnologijo G., zaradi česar je za določen čas zaposlovala delavce v Mariboru. Z dokaznim postopkom je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica pasivna in je odklonila ponujena delovna mesta.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Po določbi 1. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. ZDR v 5. odstavku 88. člena določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga.

Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od 01.08.1994 dalje (v času odpovedi na delovnem mestu svetovalec za majhna podjetja) in da je tožena stranka 22.12.2004 izdala sklep, s katerim ji je pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga odpovedala z odpovednim rokom 75 dni. Z obvestilom z dne 22.12.2004, ki ji je bilo vročeno 27.12.2004, jo je pisno seznanila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, samo odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22.12.2004 pa je tožnica prejela že naslednji dan, 28.12.2004. Tožnica je 27.12.2004 zahtevala, da tožena stranka o nameri obvesti sindikat, sindikat tožene stranke pa je 04.01.2005 v mnenju nasprotoval sporni odpovedi. Sklep o ukinitvi tožničinega delovnega mesta je uprava tožene stranke sprejela dne 16.12.2004, pri čemer je tožena stranka že sredi leta 2004 tožnici ponujala druga delovna mesta, ker je ocenila, da njenega dela v prihodnosti ne bo potrebovala. V juniju 2004 je imela tožnica sestanek z nadrejenimi, na katerem ji je bilo povedano, da je uprava dala navodila, da se število zaposlenih skrči in da bo tožnica ena prvih delavk, ki ji bo delovno razmerje prenehalo. Takrat ji je bila ustno ponujena sporazumna prekinitev delovnega razmerja, izplačilo treh plač in najboljše priporočilo za novo službo, kot druga alternativa pa zaposlitev v Mariboru ali administrativno delo v Ljubljani za nižjo plačo (izpoved priče B.B., list. št. 51). Te opcije je tožnica zavrnila. Septembra 2004 pa so ji ustno ponudili zaposlitev v poslovni enoti v Celju.

Sodišče prve stopnje je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja napačno sklepalo, da neformalni razgovori s tožnico ne pomenijo seznanitve z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Neformalni razgovori sami po sebi sicer res ne pomenijo seznanitve, pač pa seznanitev tožene stranke z razlogi za odpoved izhaja iz njihove dejanske vsebine. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka že v juniju 2004 ocenila, da prav tožnice v prihodnosti ne bo več potrebovala in ji je predlagala sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi z nekakšno odpravnino (izplačilo treh plač), je jasno, da je bila že takrat seznanjena z razlogom za odpoved te pogodbe o zaposlitvi, saj je že takrat vedela, da bo tožničino delo nepotrebno. Uprava je dala navodilo, da se število zaposlenih krči, pri čemer so na podlagi ocen dela zaposlenih vedeli, da bo tožnica ena prvih, ki ji bo delovno razmerje prenehalo. Ker se tožnica ni želela sporazumno raziti, so ji neformalno ponujali delo na drugih delovnih mestih, kar tožnica ni sprejela (nižja plača, prevelika razdalja). Še v septembru 2004 so ji ponovno ponudili drugo delo, potem pa je tožena stranka v decembru formalno izpeljala postopek reorganizacije, ukinila tožničino delovno mesto in tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tako v sporu izkazano odločilno dejstvo, da je bila tožena stranka že v juniju 2004 seznanjena z razlogi za redno odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je s podajo odpovedi dne 22.12.2004 zamudila subjektivni 30 dnevni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ga določa ZDR v 5. odstavku 88. člena. Delodajalec ima namreč rok, da v 30 dneh od seznanitve z razlogi izpelje vse postopkovne formalnosti, ki mu jih ZDR nalaga, vključno z iskanjem druge ustrezne zaposlitve konkretnemu delavcu, za katerega je ugotovil, da ga ne bo več potreboval. Ker je tožena stranka odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi podala 22.12.2004, kar je več kot 5 mesecev potem, ko je tožnici iz istih poslovnih razlogov ponujala sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi (junija 2004) in je takrat vedela, da bo tožničino delo pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi nepotrebno, je sporna odpoved nezakonita. Formalna ukinitev delovnega mesta v mesecu decembru 2004 na začetek teka zakonskega roka za odpoved iz navedenih razlogov ni mogla vplivati. Podobno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. VIII Ips 448/2006 z dne 10.04.2007 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 846/2004 z dne 06.04.2006. Glede na tako izkazana dejstva je sodišče prve stopnje ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnice in na podlagi 4. točke 358. člena ZPP v I./1. točki izreka spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je v tem delu odločitve ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 22.12.2004 nezakonita.

Vendar je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava postopek zaključilo, ne da bi z izvedbo predlaganih dokazov po vsebini ugotavljalo tudi dejansko stanje v zvezi z v tožbi zahtevano sodno razvezo po 118. členu ZDR (točka I./2. izreka), reparacijskimi zahtevki v obliki razlik v plačah (točka I./3. izreka) in upravičenosti tožnice do odškodnine po določbi 118. člena ZDR (točka I./4. izreka). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 355. člena ZPP sodbo v točkah I./2., 3. in 4. izreka razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od uspeha strank v postopku glede vseh tožbenih zahtevkov, je bilo potrebno razveljaviti tudi stroškovni sklep (točka II. izreka), sodišče prve stopnje pa bo v končni odločitvi odločalo o vseh stroških postopka skupaj.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) v 30. členu sicer prepoveduje vračanje zadev sodišču prve stopnje v novo sojenje, kadar je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka nepravilnosti mogoče odpraviti pred sodiščem druge stopnje. Zaradi navedene zmotne uporabe materialnega prava je ostalo v tej zadevi dejansko stanje v zvezi z ostalimi tožbenimi zahtevki (sodna razveza, razlike v plačah, odškodnina) povsem nerazčiščeno in jo je zaradi tega pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Namen pritožbene obravnave po 30. členu ZDSS-1 namreč ni, da bi pritožbeno sodišče dejansko prevzelo pristojnosti, ki jih ima prvostopenjsko sodišče. Le-to bo v ponovljenem sojenju postopalo v skladu z že navedenimi stališči pritožbenega sodišča, z izvedbo predlaganih dokazov na podlagi 118. člena ZDR ugotovilo trajanje delovnega razmerja, ugotovilo upravičenost tožnice do razlik v plačah in morebitne odškodnine ter šele nato ponovno odločilo o preostalih zahtevkih tožnice.

Odločitev o pritožbenih stroških se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.