Jedro

Vzrok zamakanja ni bil ugotovljen, dela, ki jih je opravila toženka, pa so v praksi najpogostejša in najučinkovitejša v primeru zamakanja.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II/5 izreka razveljavi ter se tožba v tem delu zavrže. II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v I., II/4 in III. točki izreka.

III. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

IV. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v višini 746,64 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, (I.) da je tožena stranka dolžna izvesti sanacijo vlage v kletnih prostorih na objektu ... na način, da v kletne prostore ne bo zamakalo in se vlaga ne bo več pojavljala, ter (II/4.) podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se Pogodba o izvedbi peskolovnih jaškov ter sanacijo vlage v kleti z dne 4.10.2016 razveže v delu, ki se nanaša na sanacijo vlage v kleti in je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 24.911,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, ter (II/5.) da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 9.465,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in (III.) naložilo tožeči stranki v plačilo pravdne stroške v višini 4.363,27 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper prvostopno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka po pooblaščencu iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in izpodbija prvostopno sodbo v celoti ter je priglasila pritožbene stroške. Navaja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, napačno uporabilo materialno pravo ter kršilo določbe pravdnega postopka. Izhajalo je iz napačnih materialno pravnih izhodišč, napačno in nekritično je presodilo ter ovrednotilo izvedene dokaze in zaključilo v nasprotju z navodili Višjega sodišča v Celju z dne 7.9.2022, opr. št. Cpg 77/2022. Opredeliti bi se moralo predvsem do ugotovitev izvedenca, da vzrok za zamakanje izhaja tudi iz del, ki jih je izvedla tožena stranka po pogodbi, saj je izvedenec ugotovil, da obstaja velika verjetnost vzroka zamakanja izvedba vertikalne hidroizolacije vzhodne stene in zelo velika verjetnost vzroka zamakanja izvedenega stika horizontalne hidroizolacije stropne plošče in vertikalne hidroizolacije vzhodne stene, kar vse je bilo predmet sklenjene pogodbe med pravdnima strankama. Teh ugotovitev sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni ugotavljalo, temveč je zaslišalo pričo g. B. B., ki je sicer strokovnjak s področja gradbeništva in je na glavni obravnavi celo soglašal z ugotovitvami izvedenca A. A. Dejanskega stanja v smeri ugotavljanja vzrokov zamakanja sodišče ni ugotavljalo, pač pa se je postavilo na stališče, da vzrok zamakanja ni pravno relevanten, saj se je tožena stranka zavezala sanirati zgolj vlago in zamakanje, ne pa odpraviti vzroka za to. Zaključki sodišča, da sanacija vlage in zamakanja v kletnih prostorih po pogodbi ni predstavljala odprave vlage niso resni. V kolikor se je tožena stranka zavezala sanirati zamakanje, se je zavezala odpraviti tudi vzrok zamakanja. Vzroke zamakanja je ugotavljal tudi izvedenec A. A., ki je na strani 9 in 10 strani izvedenskega mnenja v razpredelnici zelo jasno opredelil vzroke za zamakanje, med katerimi so tudi dela, ki jih je izvajala po pogodbi tožena stranka. Vzrok za to, da zamaka v kletne prostore objekta ni iskati v morebitnih drugih izvajalcih, temveč tožena stranka očitno svojih del ni izvedla strokovno in kvalitetno, kot se je zavezala v 6. členu pogodbe, saj zamakanje izhaja iz del, ki jih je izvajala tožena stranka. Tožena stranka ni v celoti in kvalitetno izvedla gradbenih del, ki se jih je zavezala izvesti po pogodbi z dne 4.10.2016. Tožena stranka kot gradbenik in izvajalec je sama predlagala rešitev oz. dela, ki jih je potrebno izvesti, da ne bo več zamakalo. Tako pogodbo, kot tudi predračun št. 57/2016-1, skupaj s popisom del, je pripravila tožena stranka. Že iz samega naslova pogodbe jasno izhaja namen in interes pravdnih strank, ki so ga imele ob sklenitvi pogodbe. Tudi iz 2. člena pogodbe izhaja, da je predmet pogodbe sanacija vlage v kleti in izvedba novega stopnišča, kar pomeni, da že iz samega predmeta pogodbe jasno izhaja, da se je tožena stranka kot izvajalec zavezala sanirati vlago v kleti objekta, ne pa zgolj izvesti del, ki jih je opredelila v predračunu in popisu. Predračun in popis del je pripravila tožena stranka kot strokovnjak in je ta popis del po zagotovilih tožene stranke vseboval rešitev za sanacijo vlage v kleti, kar izhaja iz prepričljive izpovedbe zakonite zastopnice tožeče stranke ter priče C. C. Ne more biti dvoma, da je odgovornost tožene stranke kot izvajalca potrebno presojati glede na zavezo in glede na predmet pogodbe, to pa je sanacijo vlage v kleti. Tožeča stranka je kot uspeh oz. rezultat sklenjene pogodbe o delu štela ne le golo izvedbo po predračunu opisanih del, temveč sanacijo vlage v kleti, da ne bo več zamakalo.

Predmet (vsebina) podjemnikove obveznosti v skladu s 619. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pa ni samo delo, ki ga opravlja podjemnik, da bi opravil oz. končal posel, ki se ga je zavezal opraviti, ampak (šele) končni rezultat, ki se ga je zavezal doseči, torej opravljeno delo (opravljen posel). Naročnik namreč sklene podjemno pogodbo zaradi uresničitve interesa, da bo posel, katerega izvršitev je predmet (vsebina) podjemnikovega izpolnitvenega ravnanja, opravljen (uspešno končan) in ta končni interes naročnika se podjemnik s podjemno pogodbo zaveže uresničiti. Podjemnikova storitvena obveznost ima zato značilnost obligacije rezultata (uspeha). Za presojo, ali je podjemnik pravilno izpolnil svojo obveznost je pomembno le, ali je dosegel ta končni rezultat, ali je posel uspešno opravil in s tem naročniku omogočil, da uresniči končni interes, zaradi katerega je sklenil podjemno pogodbo. Podjemnik ima pravico zahtevati plačilo samo, če je dosegel končni rezultat, torej če je opravil, izvršil posel. Če posla ni uspešno opravil, nima pravice do plačila, tudi takrat ne, kadar je vzrok za to naključje - dogodek zunaj podjemnikove sfere (glej stran 726 in 727 Komentarja OZ, tretja knjiga - N. Plavšak).

Glavni in edini interes tožeče stranke je bil, da tožena stranka odpravi in sanira zamakanje in vlago v kletnih prostorih. Tožena stranka je bila kot strokovnjak dolžna ravnati po splošnem načelu skrbnosti dobrega strokovnjaka in je bila dolžna opozoriti tožečo stranko na vse možne prejšnje napake, predvsem pa bi morala kot strokovnjak pregledati objekt in sama najti vzrok za zamakanje v kletnih prostorih. Objekt si je ogledala, sama pripravila popis del in predlagala rešitev, kako bi odpravila sanacijo vlage in zamakanje v kleti in se s pogodbo to tudi zavezala izvesti. Dogovorjenega tožena stranka ni uspešno opravila, saj vlage ni sanirala, temveč je vlaga v kletnih prostorih še vedno prisotna, saj se je pojavila ob prvem deževju po sanaciji. Obrazložitev sodišča, da v pogodbi ni zapisano, da se izvajalec zavezuje odpraviti vzroke zamakanja, ali vzroke za vlago v kleti objekta, kjer so bila izvedena prevzeta dela, ne vzdržijo resne presoje, temveč je nelogična, neživljenjska ter v izrecnem nasprotju s citirano pogodbo in pravno naravo podjemnikove obveznosti. Razlog, da je tožeča stranka najela in angažirala toženo stranko je ta, da ji ponudi rešitev glede sanacije vlage v kleti. Tožena stranka je kot strokovnjak predlagala rešitev s popisom del, ki ga je vnesla v predračun in s katerim se je zavezala, da bo tožeči stranki sanirala vlago v kleti. V postopku se je izkazalo, da vlage ni uspela sanirati, saj se je pojavila ob prvem večjem nalivu, zaradi česar rezultata oz. namena, ni uresničila. Po mnenju pritožbe je sodišče napačno razlagalo vsebino pogodbe glede na določbo 619. člena OZ in napačno uporabilo materialno pravo.

Četudi bi bil utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da se tožena stranka s predmetno pogodbo ni zavezala odpraviti vzroka za vlago, pač pa se je zavezala izvesti samo dela po ponudbenem predračunu in popisu, je bilo s strani izvedenca A. A. v postopku ugotovljeno, da vlaga izvira predvsem iz del, ki jih je po popisu izvajala tožena stranka. Pritožba se sklicuje na stran 9, 10 in 11 izvedenskega mnenja, da obstaja velika verjetnost vzroka zamakanja izvedba vertikalne hidroizolacije vzhodne stene in zelo velika verjetnost vzroka zamakanja izvedenega stika horizontalne hidroizolacije stropne plošče in vertikalne hidroizolacije vzhodne stene, kar vse je bilo predmet sanacije po predmetni pogodbi. Sanacija, ki jo je izvajala tožena stranka, ni bila v celoti uspešna, vzrok za zamakanje pripisuje (tudi) izvedbi del, ki jih je po pogodbi sanirala tožena stranka. Nenazadnje je izvedenec tudi na glavni obravnavi z dne 8.11.2021 potrdil, da so izvedena sanacijska dela nedvomno tudi možen vzrok za obstoj vlage.

Sodišče prve stopnje je napačno razlagalo določila in vsebino pogodbe, zaradi česar je napačno uporabilo materialno pravo. Po mnenju tožeče stranke se je tožena stranka s predmetno pogodbo zavezala sanirati vlago v kleti in je odgovornost tožene stranke kot podjemnika za uspeh tega posla potrebno presojati s tega vidika. Tožena stranka svoje izpolnitvene obveznosti ni uspešno izvršila, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi primarnemu ali vsaj podrednemu tožbenemu zahtevku. Tožbeni zahtevek je utemeljen tudi, če sprejmemo napačno stališče sodišča prve stopnje, da se tožena stranka s predmetno pogodbo ni zavezala sanirati vlage, pač pa se je zavezala in je jamčila le za pogodbena dela v skladu s ponudbenim predračunom, saj je izvedenec gradbene stroke potrdil in z veliko verjetnostjo ugotovil, da tožena stranka del, ki jih je izvedla na osnovi svojega popisa, ni izvedla uspešno, saj vzrok zamakanja izhaja tudi iz del, ki jih je izvajala. Po oceni pritožbe je sodišče prve stopnje v tem delu napačno ocenilo izvedensko mnenje, s čimer je napačno ugotovilo dejansko stanje in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. in 15. točke 339. člena ZPP. Predlaga, da višje sodišče sodbo samo spremeni, ugodi primarnemu oz. podrednemu tožbenemu zahtevku, podredno sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje pred drugim sodnikom posameznikom.

3. Na pritožbo je pravočasno odgovoril pooblaščenec tožene stranke, predlagal je zavrnitev pritožbe in priglasil pritožbene stroške. Izpostavil je, da zaključki prvostopnega sodišča niso v nasprotju z izvedenimi dokazi. Pravdni stranki sta s sklenjeno pogodbo izrecno dogovorili izvedbo del, zajetih v predračunu št. 57/2016-1 z dne 6.9.2016. Samo ta dela se je tožena zavezala opraviti vestno in kvalitetno in za ta dela je jamčila, da bodo izvedena v skladu s pogodbo, veljavnimi predpisi in pravili stroke ter brez pomanjkljivosti (2. in 6. člen pogodbe). Samo za ta dela je izvajalec dal garancijo. Rezultat izvajanja ni bila odprava vzrokov zamakanja, saj jih nobena stranka v trenutku sklepanja pogodbe ni poznala. Odgovora ni dal niti izvedenec, ki je le z največjo verjetnostjo ugotovil iz katerega dela objekta zamakanje izhaja, kar ni izključno posledica drugih vzrokov od tistih, ki jih je odpravila tožena stranka in našteval možne vzroke zamakanja, saj ni imel dovolj podatkov, da bi lahko z gotovostjo opredelil vzrok zamakanja. Za ugotavljanje vzroka zamakanja bi bil potreben pristop strokovnjakov, ki bi opravili obsežnejše preglede in sondiranje na kritičnih mestih. Šele po ugotovitvi vzroka zamakanja, bi bila dana podlaga za sprejem zaveze k odpravi vzrokov zamakanja. Tožena stranka je res podjetje, ki izvaja gradbene storitve in ima tovrstne izkušnje, ni pa strokovnjak - izvedenec gradbene stroke. Tožeča stranka se tudi ni odločila za dražjo izvedbo del, temveč sta pravdni stranki skupaj dogovorili izvedbo del, za katera sta sicer šteli, da bodo lahko pripomogla k odpravi težav z zamakanjem. Tožena stranka se ni zavezala k t.i. »obligaciji uspeha«, kot to želi prikazati tožeča stranka, saj je bila pogodba sklenjena na podlagi ponudbe tožene stranke št.: 57/2016-1 z dne 06.09.2016 in dogovorjen način obračuna »po dejanskih količinah«, kar pomeni, da se je tožena stranka zavezala izvesti točno določena dela, zajeta v njenem predračunu, za točno določeno ceno. V šestem členu sklenjene pogodbe se je zavezala, da daje garancijo samo na dela, ki so obravnavana v pogodbi, kar je bilo tožnici popolnoma jasno. Toženka je pred pričetkom del od investitorja zahtevala, da postavi tudi nadzorni organ, ki ga tožnica ni angažirala. Napačna je interpretacija izvedenskega mnenja, da vlaga izvira tudi iz del, ki jih je po popisu izvajala tožena stranka, saj je izvedenec ugotovil, da vzrok za zamakanje z zelo veliko verjetnostjo izhaja iz dela objekta, ki ga je sanirala tožena stranka, ne pa, da zamakajo dela, ki jih je izvajala tožena stranka. Vzrok zamakanja ni znan in bi za ugotovitev morali biti opravljeni znatno večji posegi in raziskave (sondiranja itd...). Izvedenec ne šteje svoje mnenje za drugačno od predpravdo pridobljenega mnenja. Dela, ki jih je izvedla tožena stranka, so tudi v praksi najpogostejša in najučinkovitejša v primeru zamakanja. Vztraja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti že zaradi ugovora aktivne legitimacije tožeče stranke v predmetni pravdi.

4. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

5. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke na odpravo napak (619. člen OZ v zvezi s 637/1 člen OZ) kot tudi podredni zahtevek za razvezo pogodbe in vrnitev zneska 24.911,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (637/3 člen OZ) in povrnitev škode v višini 9.465,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (637/2 OZ). Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da ugotovljenega dejanskega stanja, ki je razvidno že iz prvostopne sodbe na tem mestu ne bo podrobneje povzemalo, temveč se bo v nadaljevanju opredelilo do pritožbenih očitkov.

6. Predmet pritožbenega preizkusa je sodba prvostopnega sodišča v celoti (prvi odstavek 350. člena ZPP). Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi pritožbeno sodišče na bistveno kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP po uradni dolžnosti. Navedena točka določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če je bilo odločeno o zahtevku o katerem že teče pravda ali o katerem je že bilo prej pravnomočno razsojeno, ali o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava. Prvostopno sodišče je v 25. točki izpodbijane sodbe samo ugotovilo, da gre v peti točki podredno postavljenega tožbenega zahtevka za identičen zahtevek, ki ga je tožeča stranka uveljavljala v tej pravdi že v točki 2. primarnega zahtevka, s katerim je zahtevala plačilo škode v višini 9.465,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (319. člen ZPP)1, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cpg 77/2022 z dne 7.9.2022. V tem postopku o navedenem zahtevku torej ni več mogoče odločati (res iudicata) in je potrebno sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljaviti in tožbo zavreči (3. odstavek 354. člena ZPP).

7. V preostalem delu pa je pritožba tožeče stranke neutemeljena.

8. V nadaljevanju se pritožbeno sodišče opredeljuje do pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na zmotno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega (po 340. in 341. členu ZPP).

9. Za pritožbo je napačna materialnopravna presoja med pravdnima strankama sklenjene pogodbe o izvedbi peskolovnih jaškov ter sanaciji vlage v kleti objekta z dne 4.10.2016, glede na opisane značilnosti podjemne pogodbe (kot obligacije rezultata), saj kot zatrjuje pritožba je bil glavni in edini interes tožeče stranke, da tožena stranka odpravi in sanira zamakanje in vlago v kletnih prostorih, kar je bil glavni namen za sklenitev pogodbe. Tožena stranka je bila kot strokovnjak dolžna opozoriti na vse možne prejšnje napake, pregledati objekt in sama najti vzrok za zamakanje v kletnih prostorih. Sama si je objekt ogledala, pripravila popis del in predlagala rešitev za odpravo sanacijo vlage in zamakanja ter se s pogodbo zavezala ta dela izvesti. Dogovorjenega posla ni opravila uspešno, saj vlage ni sanirala. Ta je še vedno prisotna in se je pojavila ob prvem deževju po sanaciji. Obrazložitev sodišča, da nikjer v pogodbi ni zapisano, da se je izvajalec zavezal odpraviti vzroke zamakanja, ali vzroke za vlago v kleti objekta, kjer so bila izvedena prevzeta dela, ne vzdržijo resne presoje, so nelogična, neživljenjska ter v nasprotju s citirano pogodbo in samo naravo vsebine podjemnikove obveznosti. Sanacija vlage v kleti že pojmovno pomeni odpravo vzrokov vlage in je obrazložitev nejasna in nerazumna. Tožeča stranka je pričakovala, da se vlaga v kleti ne bo več pojavljala, ki pa ga tožena stranka ni dosegla in namena pogodbe ni uresničila. Po mnenju pritožbe je prvostopno sodišče povsem napačno razlagalo vsebino pogodbe glede na določilo 619. člena OZ in je v tem smislu napačno uporabilo materialno pravo. Po presoji pritožbenega sodišča pritožbeni očitek zmotne presoje med pravdnima strankama sklenjene pogodbe in s tem zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

10. Kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče (tč. 11., 12., 13., 14., 15. in 16. obrazložitve) med pravdnima strankama ni sporno, da sta dne 4.10.2016 sklenili pogodbo – izvedba peskolovnih jaškov ter sanacija vlage v kleti, katere sestavni del je tudi ponudba (predračun) št. 57/2016-1 z dne 6.9.2016, ki vsebuje popis del, ki so bila med pravdnima strankama dogovorjena v zvezi s sanacijo vlage v kleti objekta. Tožena stranka je vsa pogodbeno prevzeta dela izvedla, tožeča stranka pa jih je prevzela in plačala. Ob prvem večjem deževju se je vlaga ponovno pojavila, kar je tožeča stranka reklamirala.

11. Kot izhaja iz ugotovitev prvostopnega sodišča si je tožena stranka kot izvajalec pred izvedbo sanacije in pripravo predračuna s popisom del (ter pripravo pogodbe) skupaj s solastnikom objekta C. C. objekt ogledala in v soglasju z njim dorekla obseg del, ki naj bi ob upoštevanju, da nobena izmed pogodbenih strank ni poznala vzroka zamakanja, strokovno (z ustreznimi strokovnjaki) in z izvedbo večjih posegov (sondiranje, odpiranje terase,... ipd) pa stranki nista ugotavljali vzroka zamakanja, niti se nista dogovorili za večji obseg sanacijskih del, ki ga je tožena stranka sicer predlagala, predvidevali, da bo pogodbeno dogovorjeni obseg del zadoščal za odpravo zamakanja oziroma vlage v kleti objekta. Z obsegom (in načinom) sanacije, kot je bil pogodbeno dogovorjen, je tožeča stranka soglašala, saj je pogodbo z dne 4.10.2016 sklenila. Samo ta pogodbeno dogovorjena dela, se je tožena stranka kot izvajalec zavezala izvesti vestno, kvalitetno, v skladu s potrjeno ponudbeno dokumentacijo (2. člen pogodbe) in je jamčila, da bodo izvedena v skladu z veljavnimi predpisi in pravili stroke (6. člen OZ), brez pomanjkljivosti, ki bi onemogočale ali zmanjšale njihovo vrednost oziroma primernost za njihovo rabo (6. člen pogodbe z dne 4.10.2016). Neutemeljene so tako pritožbene navedbe, da se je s sklenjeno pogodbo tožena stranka zavezala dokončno odpraviti vzroke zamakanja oziroma vzroke za vlago v kleti objekta, saj vzrok za zamakanje nobeni pogodbeni stranki ob sklepanju pogodbe ni bil poznan in ga tožena stranka kot izvajalec (strokovnjak), zgolj na podlagi ogleda objekta tudi ni mogla ugotoviti, s čimer je bila tožeča stranka seznanjena. Tudi v tem postopku postavljeni izvedenec gradbene stroke, zgolj na podlagi ogleda objekta in zbranih (predloženih) podatkov ni mogel ugotoviti vzroka zamakanja. Podal je le možne vzroke zamakanja. Za ugotovitev vzroka(ov) zamakanja, bi bil potreben pristop strokovnjakov (izvedencev), ki bi šele s sondiranjem oz. odpiranjem terase lahko ugotovili vzroke zamakanja. Tožeča stranka na večji obseg del za sanacijo, ki ga je sicer predlagala tožena stranka, ni pristala. Tožena stranka se s sklenjeno pogodbo z dne 4.10.2016, ki nedvomno predstavlja podjemno pogodbo v smislu 619. člena Obligacijskega zakonika, torej ni zavezala k rezultatu pogodbe kot ga zatrjuje pritožba, dokončno odpraviti vzrok(e) za zamakanje oziroma vlago v kleti objekta.

12. Tožeča stranka s pritožbenimi navedbami, da že iz samega naslova pogodbe jasno izhaja namen in interes pravdnih strank ob sklenitvi pogodbe, ta pa je določen tudi v drugem členu pogodbe, ki navaja, da je predmet pogodbe sanacija vlage v kleti objekta, ne more uspeti, četudi je tožena stranka kot izvajalec pripravila popis del iz predračuna z dne 6.9.2016 in pogodbo z dne 4.10.2016. Upoštevaje v prejšnji točki pojasnjene okoliščine ob pripravi in sklenitvi pogodbe ter upoštevaje celotno besedilo pogodbe, je prvostopno sodišče pravilno pojasnilo, da je potrebno sklenjeno pogodbo presojati glede na vrsto zaveze, ki jo je tožena stranka prevzela. Tožena stranka (kot izvajalec) se je s sklenjeno pogodbo zavezala strokovno, kvalitetno in v skladu s pravili stroke izvesti le pogodbeno dogovorjena dela, obseg katerih sta s tožečo stranko dogovorili za izvedbo sanacije zamakanja v kleti objekta. V naslovu pogodbe zapisana sanacija vlage kaže le razlog zaradi katerega je tožeča stranka naročila pogodbeno dogovorjena dela, ne pa, da je bila kot rezultat dogovorjena dokončna odprava vzrokov zamakanja, saj vzroka zamakanja ob sklenitvi pogodbe nobena od strank ni poznala. Tožena stranka pa ga zgolj na podlagi ogleda objekta tudi ni mogla ugotoviti, kar je bilo tožeči stranki prav tako poznano in je z obsegom del kot izhaja iz pogodbe soglašala. Sklicevanje pritožbe na prepričljivo izpoved zakonite zastopnice tožeče stranke in priče C. C. glede namena pogodbe, predstavlja le lastno dokazno oceno pritožbe, ki pa ni utemeljena. Prvostopno sodišče je v 17. točki obrazložitve prepričljivo pojasnilo, da je izpovedbe strank in prič ocenjevalo kritično glede na interes, ki ga pravdni stranki imata za izid tega postopka in v zvezi z ostalimi izvedenimi listinskimi dokazi ter ugotovitvami izvedenca. Pritožbeno sodišče z dokazno oceno prvostopnega sodišča soglaša in jo sprejema (8. člen ZPP). Pravdni stranki sta zaradi sanacije vlage v kletnih prostorih objekta sklenili pogodbo z dne 4.10.2016, vendar sta obseg del dogovorili in s takšnim obsegom sanacije je tožeča stranka soglašala. Vzroka zamakanja ob sklenitvi pogodbe nista poznali. Nista se dogovorili za večji obseg sanacije, čeprav ga je tožena stranka predlagala, niti za strokovno odkrivanje vzroka zamakanja, temveč le za izvedbo pogodbeno dogovorjenih del za sanacijo vlage, ki jih je tožena stranka tudi izvedla, tožeča pa prevzela in plačala. Vendar za dokončno odpravo vzroka zamakanja niso zadoščala. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo prvostopnega sodišča, da toženi stranki na podlagi sklenjene pogodbe ni mogoče naprtiti odgovornosti za dokončno odpravo vzrokov zamakanja, da torej v kleti objekta ne bo več zamakalo. Prav tako se pokažejo kot neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da tožena stranka del po pogodbi z dne 4.10.2016 ni izvedla v celoti, saj je tožeča stranka opravljena dela prevzela in plačala, kar med pravdnima strankama niti ni sporno. Sodišče prve stopnje torej ni napačno razlagalo vsebino in določil pogodbe v smislu 619. člena OZ in tudi ni napačno uporabilo materialnega prava.

13. Glede pritožbenih navedb, da je bilo v postopku v zvezi z deli, ki se jih je zavezala izvesti tožena stranka po pogodbi z dne 4.10.2016, po ponudbenem predračunu in popisu del, s strani izvedenca ugotovljeno, da vlaga izvira predvsem iz del, ki jih je izvajala tožena stranka, saj obstaja velika verjetnost vzroka zamakanja izvedbe vertikalne hidroizolacije vzhodne stene in zelo velika verjetnost vzroka zamakanja izvedenega stika horizontalne hidroizolacije stropne plošče in vertikalne hidroizolacije vzhodne stene, kar vse je bilo predmet sanacije po predmetni pogodbi ter, da sanacija, ki jo je izvajala tožena stranka, ni bila v celoti uspešna, vzrok za zamakanje torej pripisuje tudi izvedbi del, ki jih je po pogodbi izvajala tožena stranka, niso utemeljene. Gre za očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP), ki po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljen.

14. Kot je ugotovilo prvostopno sodišče v točkah 18.,19.,20., in 22. obrazložitve, tudi v tem postopku imenovani izvedenec gradbene stroke ni ugotovil vzroka zamakanja, saj za kaj takega ni imel dovolj podlage. Pojasnil je, da bi za opredelitev vzrokov zamakanja bili potrebni dodatni pregledi (sondiranje), raziskave in meritve. Z veliko verjetnostjo je lociral od kje prihaja vzrok za zamakanje in sicer iz dela objekta, ki ga je sanirala tožena stranka. Predhodno zamakanje je torej že bilo na območju, ki ga je sanirala tožena stranka, kar pa ne pomeni, da je vzrok v izvedenih delih, ki jih je izvajala tožena stranka. Dela, ki jih je v okviru sanacije izvedla tožena stranka so najpogostejša in v praksi tudi najučinkovitejša v primeru zamakanja. Zgolj kot možne vzroke za zamakanje je izvedenec med drugim opredelil tudi izvedbo vertikalne hidroizolacije vzhodne stene in izvedeni stik horizontalne hidroizolacije stropne plošče in vertikalne hidroizolacije vzhodne stene (sanacijska dela po predmetni pogodbi). Vzroki za zamakanje so obstajali že pred sanacijo in tudi v tem postopku vzrok zamakanja ni bil ugotovljen. Dela, ki jih je izvajala tožena stranka pa so prispevala k odpravi zamakanja. Tožeči stranki torej tudi v tem postopku ni uspelo dokazati, da je vzrok zamakanja v izvedenih delih tožene stranke, čeprav je trditveno in dokazno breme na njej (212. v zvezi s 7. členom ZPP).

15. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vzroka zamakanja, ker je štelo, da vzrok zamakanja ni relevanten, saj naj bi se tožena stranka zavezala zgolj sanirati vlago, ne pa odpraviti vzrok zamakanja. Prvostopno sodišče je z namenom ugotovitve vzroka zamakanja imenovalo izvedenca gradbene stroke in njegovemu strokovnemu mnenju tudi sledilo. Vendar izvedenec ni mogel ugotoviti vzroka zamakanja, temveč se je opredelil le do možnih vzrokov zamakanja. Takšna dokazna ocena izvedenskega mnenja pa je razumna in z njo pritožbeno sodišče soglaša (8. člen ZPP). Ker tožeča stranka, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme (212. v zvezi s 7. členom ZPP), ni uspela dokazati, da je vzrok za zamakanje v izvedenih delih tožene stranke, je prvostopno sodišče povsem utemeljeno zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek.

16. Pritožba uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa se prvostopnemu sodišču nista primerili. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožba uveljavlja, da je izvedenec z veliko verjetnostjo ugotovil, da tožena stranka del, ki jih je izvedla v okviru sanacije ni izvedla uspešno ter da vzrok zamakanja izhaja tudi iz teh del, gre torej za očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa za očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka. O teh očitkih (zmotne ugotovitve dejanskega stanja) pa se je pritožbeno sodišče že izreklo v prejšnjih točkah obrazložitve. Očitani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka torej nista podani.

17. Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji drugih po uradni dolžnosti upoštevanih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke (v pretežnem delu) zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Tožeča stranka, ki s pritožbo (v pretežnem delu) ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške. Mora pa toženi stranki povrniti stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo.

19. Toženi stranki se prizna priglašenih 1000 točk po tarifi št. 22/1, materialnih stroškov (2 % od nagrade do 1000) v višini 20 točk in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 746,64 EUR.

20. Ni pa pritožbeno sodišče priznalo priglašenih stroškov za prejem in pregled sodbe ter pritožbe in končno poročilo stranki, ker so zajeti v že priglašenih in priznanih postavkah.

21. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 746,64 EUR v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006. 1 Tožeča stranka je namreč znesek 9.465,18 EUR na povrnitev škode uveljavljala tako v primarno postavljenem tožbenem zahtevku kot tudi v podredno postavljenem zahtevku, torej dvakrat.