Jedro

Toženec odgovarja tožniku za škodo, ki jo je utrpel v obliki strahu in psihičnih težav zaradi trpinčenja na delovnem mestu, ki ga je izvajal oče toženca, ki je bil pristojen za dajanje navodil za delo delavcem (tudi tožniku). Trpinčenje je bilo v tem, da je oče toženca tožnika žalil, ga zmerjal, mu odrejal delo, ki ni bilo predmet pogodbe o zaposlitvi (čiščenje snega, hranjenje živali), in mu grozil s smrtjo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 1.600,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2010 dalje do plačila, v roku osem dni in pod izvršbo (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v presežku v višini 4.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2010 dalje (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora v osmih dneh od vročitve sodbe plačati toženi stranki stroške postopka v znesku 896,62 EUR, po poteku roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pod izvršbo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora v osmih dneh od vročitve te sodbe plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 230,97 EUR, po poteku roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi na račun Delovnega sodišča v Celju pri UJP, Izpostava ..., pod izvršbo (IV. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnik se pritožuje zoper II. in III. točko izreka (zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka) iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP, to je zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da je zaradi ravnanja tožene stranke utrpel hude duševne bolečine, ki še vedno trajajo, čeprav je od samega dogodka minilo več kot dve leti. Prisiljen je bil poiskati zdravniško pomoč, osebni zdravnik pa mu je predpisal antidepresive in pomirjevala, katere jemlje še danes. Med postopkom je izvedenec pojasnil, da je tožnik ob dogodku v maju 2009 utrpel akutno reakcijo na stres, ki je nato vodila v depresivno epizodo. Prav tako je pojasnil, da do takšne akutne reakcije pride le, v kolikor je nekdo podvržen veliki stresni situaciji. Dejstvo je, da je tožnik zaradi ravnanja toženca utrpel tako hudo stresno reakcijo, da se je pojavilo bolezensko stanje – akutna reakcija na stres. Stresna situacija je vplivala na njegovo zdravstveno stanje. Za posledicami se zdravi še danes, dve leti po dogodku. Znesek odškodnine, ki jo je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje, je odločno prenizek. Zato meni, da bi mu moralo sodišče prve stopnje v tem delu v celoti ugoditi. Navaja tudi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno delno zavrnilo njegov zahtevek za utrpljeni strah. Ob samih dogodkih v maju 2009 je utrpel hud strah, ki je nato prišel v sekundarnega. Tožnik se je namreč ves čas bal za svoje zdravje. Ne gre spregledati, da se tožniku zdravstveno stanje ni izboljševalo, ampak je bilo potrebno dolgotrajno zdravljenje. Trpel je hud strah zaradi neizboljšanja duševnega stanja in vprašanja, ali bo lahko še kdaj živel življenje kot prej. Prav tako se boji nove zaposlitve, saj ga je strah, da bodo tudi na novem delovnem mestu enake razmere in bo delodajalec ravnal enako kot toženec. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo uspeha pri odločitvi o stroških postopka. Uspel naj bi le z 27 % odstotki zahtevka, pri čemer pa opozarja, da je po temelju v celoti uspel, po višini pa le v 27 %. Glede na to, da sta bila sporna temelj in višina, meni da je treba skupni uspeh izračunati na podlagi aritmetične sredine procentov po uspehu po temelju in po višini, torej v višini 64 %. Sodišče mu je torej priznalo najmanj 36 % premalo stroškov in bi mu moralo prisoditi vse stroške. Sodišče bi tudi moralo upoštevati, da je za spor kriva tožena stranka. Takšno stališče glede stroškov postopka izhaja iz sodne prakse, tudi po stališče teorije pa bi moralo sodišče v takem primeru, ko sta sporna tako temelj kot višina, upoštevati oba uspeha.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje ter odločitev o stroških postopka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek kot neutemeljen in tožeči stranki naloži pravdne stroške postopka, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sodišče povsem zmotno zaključilo, da je tožnikova trditvena podlaga zadostna. Zgolj splošna zatrjevanja tožnika, ki jih ni potrdil z nobenim dokazom, da naj bi se protipravna ravnanja toženčevega očeta vršila od sklenitve delovnega razmerja do odpovedi, so preskromna oziroma presplošna. Tožnik je opisal le dogodka, ki naj bi se pripetila 18. 5. in 19. 5. 2009. Prav tako za celotno obdobje ni konkretno zatrjeval škode in obstoja vzročne zveze. Zato sodišče prve stopnje takšnih presplošnih in neizkazanih tožnikovih trditev sploh ne bi smelo upoštevati. Ker pa jih je kljub temu upoštevalo, je ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom iz 7. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilno izpodbijane sodbe. Toženec se namreč do takšnih pavšalnih, nekonkretiziranih in neizkazanih trditev ni mogel določno opredeliti, s čimer mu je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. To pomeni kršitev načela kontradiktornosti in predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Nadalje izpodbija odločitev sodišča o njegovem ugovoru pasivne legitimacije. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da zastraševalnega, sovražnega, ponižujočega, sramotilnega ali žaljivega delovnega okolja ni ustvarjal toženec kot delodajalec. Po prepričanju takšnega okolja tudi ni ustvarjal toženčev oče Z.M., kot sicer nepravilno in neutemeljeno zaključuje sodišče v izpodbijani sodbi, temveč je takšna zmotna ugotovitev posledica zmotne presoje dokazov. Vse zaslišane priče so potrdile, da med tožnikom in toženčevim očetom ni prišlo do očitanih dogodkov. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da je bilo ravnanje toženca kot delodajalca nedopustno in da ni pomembno, ali je bil toženčev oče pri delodajalcu zaposlen ali ne. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo in sicer 6.a in 45. člen ZDR. ZDR v 45. členu določa, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu ali drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca predpostavljenih ali sodelavcev. Takšno okolje pa je toženec zagotavljal, saj je tožnik sam navedel, da tožencu nima kaj očitati. V SMS sporočilu z dne 27. 5. 2009 je tožnik tožencu izrecno napisal, da se je pripravljen s tožencem pogoditi, ker mu ni nič slabega storil. Tožnik tudi ni navajal oziroma zatrjeval, da bi bil podvržen kakršnemukoli nadlegovanju in trpinčenju s strani predpostavljenih ali delavcev. Sodišče ni upoštevalo, da toženčev oče sploh ni bil zaposlen pri tožencu in ni imel sklenjenega delovnega razmerja. Edina prava razlaga 45. člena ZDR je takšna, da je škoda, ki je povzročena tudi v zvezi 6.a členom ZDR, vedno povzročena med sodelavci. Zmotno je uporabljena določba 6.a člena ZDR, ki govori o trpinčenju na delovnem mestu kot o ponavljajočem in sistematičnem, graje vrednem in očitno negativnem in žaljivem ravnanju ali vedenju, usmerjenem proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Za takšno ugotovitev ne zadošča, da delodajalec ni poskrbel za ustrezno delovno okolje, pač pa je pomembno, da je bilo ravnanje ali vedenje storjeno zaradi namena prizadeti dostojanstvo osebe in za ustvarjanje zastraševalnega, ponižujočega, sramotilnega ali žaljivega okolja. Ker sodišče ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev oziroma zakonskih predpostavk za opredelitev dejanja kot nadlegovanja ali trpinčenja, je ob takšni pomanjkljivi in zmotni uporabi materialnega prava nepravilno zaključilo, da toženec ni poskrbel za ustrezno delovno okolje. Sodišče je tudi nepravilno in neutemeljeno upoštevalo dopis Inšpektorata za ... Republike Slovenije z dne 31. 3. 2011, ko je štelo, da iz odločbe inšpektorja izhaja, da toženec ni poskrbel za ustrezno delovno okolje. Iz dopisa ne izhaja, da toženec ni poskrbel, da delavci ne bi bili izpostavljeni nadlegovanju ali trpinčenju. Zoper toženca namreč ni bila izdana odločba o prekršku v smislu kršitve 6.a in 45. člena ZDR. Prav tako inšpekcijski organ tožencu ni izrekel nikakršne globe, pač pa mu je bila izdana le ureditvena odločba. Sodišče prve stopnje je tudi bistveno kršilo določbe postopka, ko je v dokazne namene prebralo in ocenilo odgovor Ministrstva za delo, Inšpektorata za ..., OE ... dne 31. 3. 2011, saj je kršilo načelo kontradiktornosti kot eno temeljnih načel pravdnega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave in 5. člen ZPP. Tožencu ni bila dana možnost, da bi se do tega izjavil. S tem, ko se sodba sklicuje na dopis inšpektorata, je sodišče oprlo svojo odločbo na dejstva, ki jih tožnik sploh ni zatrjeval, oziroma se toženec o njih ni mogel izjaviti. Kot dokaz je namreč tožnik predlagal le, da sodišče opravi poizvedbe pri inšpektoratu o tem, koliko je bilo podanih prijav zoper toženca in njegovega očeta zaradi šikaniranja in nadlegovanja in kaj je vsebina teh prijav. Trditvena podlaga je namreč okvir spora, brez katerega stranka nima možnosti kvalitetne obrambe, ker pa tožnik ni ponudil ustrezne trditvene podlage, je bilo izvajanje dokazov odveč. Vse to predstavlja bistveno kršitev postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba se tudi neutemeljeno sklicuje na dopis Policijske postaje ... z dne 28. 12. 2010. Tudi v tem primeru tožnik izvedbe tega dokaza ni predlagal, pač pa je podal zgolj nesubstanciran dokazni predlog, naj sodišče opravi poizvedbe pri Policijski postaji ... v zvezi z dogodkom z dne 19. 5. 2009. Kljub temu, da tožnik ni predhodno zatrjeval, katero dejstvo dokazuje, je sodišče izvedlo dokaz in predlagano listino prebralo, kar prav tako predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbija tudi dokazno oceno sodišča, ki ni verjelo tožencu in Z.M., saj je pri njima prevladal interes za ugodni izid spora. Takšna presoja ni utemeljena in je neustrezna. Vsaka stranka ima interes, da se zanjo spor ugodno reši, zato v posledici tako pomanjkljive dokazne ocene ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče je tudi povsem spregledalo vsebino SMS sporočil, ki jih je tožnik pošiljal tožencu, saj je iz njih razvidno, da se je tožnik počutil vse prej kot ogroženega in je bil dejansko on tisti, ki je pritiskal na toženca, da bi mu izplačal odškodnino. V članku v reviji Jana je tožnik povsem drugače opisal potek spornega dogodka kot v tožbi. Prav tako je izrecno napisal, da na dogodek ni odreagiral, pač pa je o tem obvestil le inšpektorat ter da se ne počuti kot žrtev. Vse to pa poleg skladnih izpovedb vseh zaslišanih prič in toženca omaja verodostojnost tožnikove izpovedbe. Ni mogoče verjeti, da naj bi ga Z.M. od sklenitve delovnega razmerja zmerjal in ustrahoval, to pa potrjujejo tudi izpovedbi prič B.Z., S.S. in G.R.. Le-ti so potrdili izpoved toženca, da 18. 5. 2009 in 19. 5. 2009 ni prišlo do spornih dogodkov sploh pa ne na način, kot je to zatrjeval tožnik. Napačna je navedba sodišča, da B.Z. in S.S. prepira nista slišala zaradi hrupa, saj je B.Z. povedal, da je slišal le, da bi tožnik moral delati, kakor so mu rekli, pa potem naj ne bi delal tako, drugega pa ni bilo nič takega, da bi bil na to pozoren. Povedal je tudi, da naj bi tudi takrat, ko so betonirali ploščo, prišlo do nekega spora, ker naj bi en delavec nekaj napačno naredil in da je bil dvakrat opozorjen, nato je prišla policija. Omenjena priča ni izpovedala, kot sicer nepravilno ugotavlja sodišče, da ni slišala prepira zaradi hrupa. Prav tako ni izpovedala, da zaradi hrupa ni slišala nikakršnih groženj, pač pa le, da drugega ni bilo nič kaj takšnega, da bi bila pozorna. Glede na to je o razlogih sodbe nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih o vsebini izpovedbe prič in med samimi zapisniki o izpovedbah prič, kar predstavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tudi priča S.S. je povedala, da ni slišala, da bi se Z.M. s tožnikom kdaj prepiral, prav tako mu to nihče drug ni povedal. Sodišče je sicer pravilno presodilo, da sta priči izpovedali po resnici, vendar je ob tem zmotno ocenilo, da k razjasnitvi dejanskega stanja nista pripomogli, ker naj ne bi vedeli izpovedati o tem, kaj se je dogajalo med tožnikom in tožencem in na kakšen način. Takšen zaključek sodišča ne drži, saj je priča B.Z. izpovedala, da je slišala, da tožnik ni delal, kot bi moral in da drugega ni bilo. Če priča S.S. ne bi slišala dogodka zaradi hrupa, bi ji o njem zagotovo povedal kateri izmed preostalih sodelavcev, sploh če bi do njega prišlo na način, kot to zatrjuje tožnik. Zato je sodišče zmotno ugotovilo, da so bile s strani tožnika opisana ravnanja podana in sicer žaljenje, vpitje in grožnje. Zato je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Iz sodbe ne izhajajo jasni odločilni razlogi, za zaključke glede protipravnosti in namembnosti toženčevega ravnanja ter obstoja vzročne zveze med ravnanjem in prizadetim dostojanstvom tožnika, kar predstavlja 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. Opozarja, da je izvedeniško mnenje dr. M.K., nesprejemljivo in nerazumljivo ter vzbuja dvom v pravilnost podanih ekspertnih zaključkov. Sodišče je s tem, ko ni imenovalo novega izvedenca, bistveno kršilo določbo 3. odstavka 254. člena ZPP, kar predstavlja relativno bistveno kršitev postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da obstoj vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo izkazuje izpoved osebnega zdravnika dr. J.S.. Zgolj podredno pritožba izpodbija tudi prisojeno višino odškodnine. Meni, da iz zdravniške medicinske dokumentacije tožnika, izpovedi dr. J.S. ter izvedenskega mnenja dr. M.K., izhaja, da je utrpel le blago depresivno epizodo oziroma depresijo, za katero niti ni bilo potrebno dolgotrajno specialistično in bolnišnično zdravljenje. Zato je višina odškodnine pretirana. Poleg tega pa je v tem delu sodba povsem neobrazložena. Sodišče pri določitvi višine ni upoštevalo oziroma uporabilo določb OZ glede predpisanih meril za presojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi kršitev 6.a člena ZDR. To potrjuje tudi ugotovitev in sicer, da je višina prisojene odškodnine previsoka, da tožnik ni utrpel nikakršnih nadaljnjih duševnih bolečin zaradi šikaniranja. Ugotovljene blage zdravstvene težave pa tudi potrjujejo, da je bil poseg v osebno integriteto tožnika neznaten. Ob tem je ugotovitev sodišča, da se tožnik še danes zdravi, napačna, saj to ne izhaja iz tožnikove medicinske dokumentacije. Izvedenec je izpovedal prav nasprotno in sicer da tožnik nadaljnje terapije prav zaradi blagosti ne bo več potreboval. Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljata pritožbi in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo.

Niso podane niti uveljavljane relativne bistvene kršitve določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, niti zatrjevane absolutne bistvene kršitev določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako niso podane ostale absolutne bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Neutemeljeni so pritožbeni očitki tožene stranke, da je sodišče prve stopnje upoštevalo presplošne tožnikove trditve v zvezi s protipravnim ravnanjem tožene stranke oziroma toženčevega očeta, ki naj bi tožnika od same tožnikove zaposlitve dalje šikaniral, žalil oziroma nadlegoval. Tožnik je namreč v skladu s 1. odstavkom 7. člena ZPP navedel dejstva, na katera opira svoj zahtevek za plačilo odškodnine zaradi šikaniranja in predlagal dokaze, s katerimi je ta dejstva dokazoval. V zadostni meri je torej opredelil trditveno podlago, zato sodišče ni ravnalo v nasprotju s 7. členom ZPP, ko je upoštevalo tožnikove navedbe. S tem v zvezi so tudi neutemeljeni očitki pritožbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33-I/1991, s spremembami; URS) in 5. člen ZPP, ker naj tožencu ne bi bila dana možnost, da bi se izjavil o dopisu - odgovoru Ministrstva za delo, Inšpektorata za ..., OE ... dne 31. 3. 2011. Tožnik je s tem dopisom, kot tudi z dokaznim predlogom za poizvedbo pri Policijski postaji ... dokazoval, da je kritičnega dne 19. 5. 2009 prišlo med njim in toženčevim očetom Z.M. do konflikta. Iz dopisa Inšpektorata, ki ga je sodišče prve stopnje prebralo na naroku za glavno obravnavo dne 5. 4. 2011 in s tem tožencu dalo možnost, da se o njem izjavi, izhaja, da je bila tožencu izdana ureditvena odločba glede zagotovitve ustreznih delovnih pogojev v smislu določbe 1. odstavka 45. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR). Ta dopis posredno, skupaj z ostalimi izvedenimi dokazi, potrjuje tožnikove trditve o tem, da je tožena stranka kršila določbe ZDR glede zagotavljanja takšnega delovnega okolja, v katerem delavci ne bodo izpostavljeni nadlegovanju. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločbo na dejstva, ki jih tožnik sploh ni zatrjeval, oziroma se toženec o njih ni mogel izjaviti, kar pomeni, da ni podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša na primer, ko stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Kot je že zgoraj obrazloženo, sodišče prve stopnje ni pridobilo dopisa Policijske postaje ... z dne 28. 12. 2010 na podlagi nesubstanciranega dokaznega predloga tožnika, naj sodišče opravi poizvedbe pri Policijski postaji ... v zvezi z dogodkom z dne 19. 5. 2009. Iz tožbe je mogoče jasno povzeti, da se dokazni predlog nanaša na dogodek z dne 19. 5. 2009, ko je prišlo do konflikta med tožnikom in Z.M., ki ga je tožena stranka zanikala.

Iz sodbe izhajajo pravno odločilni razlogi o protipravnosti toženčevega ravnanja in o vseh elementih, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sklepalo o toženčevi odškodninski odgovornosti. Sodbo je torej mogoče preizkusiti, saj vsebuje prepričljive dejanske ugotovitve in pravilne materialnopravne zaključke. Zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izpovedbe prič B.Z. in S.S., zato ni podano nasprotje v razlogih sodbe o tem, kar se navaja v razlogih o vsebini izpovedbe prič in med samimi zapisniki o izpovedbah prič. Zato tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Prav tako ni podana relativna bistvena kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, ko ni imenovalo novega izvedenca v skladu z določbo 3. odstavka 254. člena ZPP. Doc. dr. M.K., dr. med., spec. psih., je namreč podal izčrpno, natančno in strokovno prepričljivo izvedensko mnenje, v katerem je utemeljil, da je bila tožnikova prebolela depresivna epizoda posledica konflikta, ki ga je doživel na delovnem mestu. Zato ni bilo nobene potrebe po angažiranju drugega izvedenca psihiatrične stroke.

ZDR varuje osebno integriteto delavca na delovnem mestu v 6.a, 44. in 45. členu. Po določbi 44. člena ZDR mora delodajalec varovati in spoštovati delavčevo osebnost ter upoštevati in ščititi delavčevo zasebnost. Po 45. členu ZDR je dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu ali drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen mora sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem in pred trpinčenjem na delovnem mestu. Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prejšnjim odstavkom, je dokazno breme na strani delodajalca. V primeru nezagotavljanja varstva pred splošnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem v skladu s 1. odstavkom tega člena, je delodajalec odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Za odločitev je pomembna tudi določba 6.a člena ZDR, ki prepoveduje spolno in drugo nadlegovanje ter trpinčenje na delovnem mestu. Navedeni člen v 1. odstavku opredeljuje nadlegovanje kot vsako neželeno vedenje, povezano s katero koli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Po določbi 4. odstavka 6.a člena ZDR pa je prepovedano trpinčenje, ki je vsako ponavljajoče ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali zvezi z delom.

Odškodninska odgovornost tožene stranke temelji na določilu prvega odstavka 184. člena ZDR, po katerem mora delodajalec povrniti delavcu škodo, ki mu je bila povzročena pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih pravilih civilnega prava, tudi v primerih posega v delavčevo osebno integriteto (tako tudi VS RS, sodba in sklep VIII Ips 69/2008 z dne 22. 6. 2010). Splošna odgovornost po določbah civilnega prava izhaja iz 131. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami; OZ), ki določa, da mora povzročitelj drugemu povrniti škodo, ki jo je povzročil, razen, če dokaže, da ni kriv. Podani morajo biti štirje elementi civilnega odškodninskega delikta in sicer: 1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4. odgovornost povzročitelja škode. Glede zadnjega elementa odškodninske odgovornosti velja načelo obrnjenega dokaznega bremena (prvi odstavek 131. člena OZ). To načelo v praksi pomeni, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Nadalje je v določbi 179. člena OZ določeno, da za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega, pripada pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina odškodnina za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka kršila tožnikove osebnostne pravice zaradi trpinčenja in nadlegovanja na delovnem mestu in da je tožnik zaradi dogodka dne 19. 5. 2009, ko mu je Z.M. grozil in ga žalil, utrpel strah, zaradi česar mu je priznalo odškodnino za duševne bolečine zaradi kršenja osebnostnih pravic in strahu. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, je zmotna pritožbena navedba tožene stranke, da tožnik ni navedel zadostne trditvene podlage za ugotovitev tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je verjelo tožniku, ki je navajal, da ga je oče toženca Z.M. žalil od zaposlitve dalje, ga zmerjal z besedo „buzdovan“, ki pomeni v tem kontekstu neumnež oziroma maloumnež, mu odrejal delo, ki ni bilo predmet pogodbe o zaposlitvi, in sicer čiščenja snega z avta, hranjenje ovac, mačke, psa, čiščenje hleva. Konflikt pa je kulminiral dne 19. 5. 2009, ko je po ugotovitvah sodišča prve stopnje Z.M. tožniku zagrozil, da ga lahko takoj ubije ter ga je žalil. Tožnik je zaradi ogroženosti na delovnem mestu takrat poklical policijo. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je Z.M. prihajal na gradbišče, da je tam delavcem odrejal delo in da je tudi žalil tožnika. Za takšno dokazno oceno je imelo sodišče prve stopnje podlago tudi v izpovedbah prič B.Z. in S.S., ki sta povedala, da je Z.M. občasno prihajal na gradbišče in je bil na gradbišču tudi 19. 5. 2009. Priči sta izpovedali, da sta slišali, da je prišlo do spora, ne pa tudi, da sta bili ob dogodku prisotni. Zato sodišče prve stopnje njunih izpovedi ni moglo razlagati tako, kot da dogodka ne bi bilo, za kar se zavzema tožena stranka, temveč je svojo dokazno oceno oprlo na izpoved priče G.R., ki je izpovedal, da je prišlo med tožnikom in Z.M. do spora. Povedal je, da je Z.M. delavce obravnaval „bolj na ostro“, prihajalo je tudi do trenj, včasih je malo „eksplodiral“, hotel je imeti, kar je hotel. Priča G.R. je po pravilni oceni sodišča prve stopnje sicer bolj „previdno“ izpovedovala o Z.M., saj je zaposlena pri toženi stranki, vendar pa njegova izpoved potrjuje tisto, kar je trdil tudi tožnik, torej da je prihajalo do trenj in da je šlo pri Z.M. za bolj „ostro“ vedenje. Sodišče je svojo dokazno oceno oprlo tudi na dopis Policijske postaje ... z dne 28. 12. 2010, iz katerega izhaja, da je bil kritičnega dne Z.M. kaznovan zaradi prekrška zoper javni red in mir (1. odstavek 7. člena ZJRM-1). Zato tudi pritožbeno sodišče v celoti sprejema takšno dokazno oceno sodišča prve stopnje kot pravilno, vanjo ne dvomi ter šteje, da predstavljajo tako ugotovljena dejstva podlago za toženčevo odškodninsko odgovornost, saj je bil tožnik protipravno trpinčen in nadlegovan na delovnem mestu, kar predstavlja nedopustno ravnanje, oziroma je ob dogodku dne 19. 5. 2009 utrpel strah. Ker je sodišče svojo dokazno oceno oprlo na zgoraj navedene dokaze, je mogoče zaključek sodišča prve stopnje, da imata toženec oziroma njegov oče interes za uspeh v postopku razumeti tako, da ni verjelo tožencu in njegovemu očetu, ki je bil zaslišan kot priča, katerih izpoved ni bila prepričljiva. Oba sta namreč zatrjevala, da kritičnega dne 19. 5. 2009 sploh ni prišlo do konflikta na gradbišču. Sodišče prve stopnje je v zvezi s temeljem odškodninskega zahtevka tudi pravilno razlogovalo, da je mogoče toženčevega očeta šteti za delodajalca oziroma sodelavca v smislu 1. odstavka 45. člena ZDR. Tudi če toženčev oče Z.M. ni bil formalno zaposlen pri tožencu, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je delavcem dajal navodila ter prihajal na delovišče, zato ni mogoče šteti, da toženec za njegova ravnanja ne bi odgovarjal. V tem kontekstu in tudi glede dokazovanja, da tožnik ni utrpel strahu, se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na SMS sporočila. Tožnik je namreč v sporočilu z dne 27. 5. 2009 res napisal, da mu toženec ni nič slabega storil, vendar to pomeni le, da s tožencem kot fizično osebo ni imel konflikta (kot ga je imel s toženčevim očetom), ne pa tudi, da zoper toženca kot delodajalca nima zahtevkov ali pa da bi tak SMS izključeval toženčevo odgovornost za ravnanje Z.M.. Prav tako SMS sporočilo, v katerem je tožnik toženca obvestil o nameravani vložitvi odškodninske tožbe in predlog za poravnavo, ne pomeni, da se tožnik ob dogodku ni ustrašil ali pa da ni utrpel depresivne epizode zaradi dogodka. Tudi obvestitev toženca o članku v reviji ... ne pomeni, da tožnik ni utrpel duševnih bolečin zaradi kršenja osebnostnih pravic in strahu.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika, listinske dokumentacije v spisu in izvedenskega mnenja doc. dr. M.K., dr. med. spec. psih., ugotovilo, da se je pri tožniku razvila depresivna motnja, ki jo je izvedenec izključno povezal z dogodkom z dne 19. 5. 2010 (ne pa morda z dejstvom, da se je tožnik pri delu poškodoval in bil operiran zaradi kile, kot je trdil toženec). Sodišče prve stopnje je tudi logično pojasnilo, zakaj je upoštevalo mnenje izvedenca, ki je psihiater in ne izpoved tožnikovega osebnega zdravnika J.S., dr. med., ki je menil, da je lahko vzrok za depresivno epizodo tudi kila. Sodišče je ugotovilo, da se je tožnik počutil ponižanega, osramočenega in zamorjenega, kar kaže na duševno stisko. Izvedenec pa je pojasnil, da gre pri depresivni epizodi za motnje, pri katerih je temeljna motnja sprememba afekta ali razpoloženja v depresijo ali v privzdignjenost ali vznesenost. Spremembo razpoloženja spremlja navadno sprememba globalne ravni aktivnosti. Oseba trpi zaradi poslabšanega razpoloženja, zmanjšanja energije in manjše aktivnosti, zmanjšana je sposobnost za uživanje, zanimanje in koncentracija. Splošen znak je izrazita utrujenost že ob najmanjšem naporu. Skoraj vedno upadeta samospoštovanje in samozaupanje. Pri tožniku je izvedenec ugotovil poslabšano razpoloženje, opazno zmanjšanje energije, zmanjšano aktivnost (tožnik je bil žalosten, vase zaprt, razdražljiv, socialno izoliran, z znižano samoiniciativnostjo). Simptomi ga še vedno ovirajo, predvsem je postal bolj pasiven. Najprej je prejemal zdravilo C., kasneje P., ki sta zdravili za zdravljenje depresije ali tesnobnosti, predpisan pa je imel tudi H., ki se po pojasnilu izvedenca uporablja za lajšanje trenutnih in prehodnih tesnobnosti, kot je to pojav pri stresnih stanjih.

Kot je že zgoraj pojasnjeno, je sodišče prve stopnje sledilo mnenju imenovanega izvedenca, specialista psihiatra, da se takšna motnja, kot je bila diagnosticirana pri tožniku, razvije na podlagi konflikta (v službi) in ne zaradi poškodbe in operativnega posega. Zato je sodišče pravilno upoštevalo, da je škoda, ki je nastala tožniku, v vzročni zvezi z dogodkom, ki se je nanašal na nadlegovanje, ter da je 19. 5. 2009 tožnik tudi utrpel strah, ko mu je Z.M. na delovišču grozil. Ker toženec ni dokazal, da kot delodajalec ni odgovoren za škodo, je podana njegova odškodninska odgovornost. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je protipravno ravnanje tožene stranke pričelo od tožnikove zaposlitve dalje ter da je bil v celotnem obdobju deležen žalitev ter neprimernega vedenja Z.M., niso utemeljene pritožbene navedbe, da ni šlo za trpinčenje na delovnem mestu v smislu 4. odstavka 6.a člena ZDR. Dokazano je namreč ponavljajoče se, graje vredno in očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje Z.M., ki je bilo usmerjeno proti tožniku na delovnem mestu ali v zvezi z delom.

V zvezi z višino odškodnine zaradi kršenja osebnostnih pravic oziroma nadlegovanja je na podlagi ugotovitev izvedenca, ki je natančno pojasnil simptome ter posledice depresivne motnje, sodišče tožniku iz tega naslova prisodilo 1.500,00 EUR, razliko do vtoževanih 5.600,00 EUR pa zavrnilo. Pri tem je natančno povzelo ugotovitve izvedenca glede vseh simptomov depresivne motnje ter ugotovilo, da je tožnik duševno trpel od 18. 5. 2009 dalje ter da blage duševne bolečine trpi še sedaj. Prav tako pa je tudi ugotovljeno, da pri tožniku ne bo kakšnih dolgotrajnih posledic. Zato je bila višina odškodnine pravilno odmerjena. V tem delu je torej neutemeljena pritožba tožene stranke, da je višina previsoko odmerjena kot tudi pritožba tožnika, da je odškodnina prenizka. Po stališče pritožbenega sodišča je bila odškodnina iz tega naslova pravilno in zakonito določena v višini, ki ustreza namenu in cilju, ki ga zasleduje 2. odstavek 179. člena OZ.

Glede na vse okoliščine obravnavanega primera je pravilno določena tudi odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi strahu v višini 100,00 EUR od vtoževanih 400,00 EUR. Tožnik se je ob samem dogodku, ko mu je Z.M. grozil s smrtjo, ustrašil in se mu tudi umaknil. Ni mogoče tudi spregledati, da je šlo za dogodek neposredno po tožnikovi vrnitvi z daljše bolniške odsotnosti, ko je bil operiran zaradi kile in ko je bil nedvomno še posebej občutljiv na možnost nove poškodbe. Vendar pa višja odškodnina iz tega naslova ni utemeljena, saj je ni mogoče utemeljiti s tožnikovimi pritožbenimi navedbami, da se boji, da bo do takšnih dogodkov prihajalo tudi pri novem delodajalcu. Toženec namreč ne more odgovarjati za eventualna protipravna ravnanja novega tožnikovega delodajalca, zato takšna bojazen ne more vplivati na višino odškodnine.

Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi določb 145. in 155. člena ZPP, v zvezi z Zakonom o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008; ZOdvT). Ni namreč pravne podlage za takšno razlogovanje, kot ga uveljavlja tožnik v pritožbi, in sicer, da je treba posebej upoštevati uspeh po temelju in posebej po višini ter stroške odmeriti glede na uspeh, ki bi predstavljal aritmetično sredino uspeha po temelju in po višini.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere je pazilo po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje obe pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki s pritožbo nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbe, v skladu z s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter 154. člena ZPP.