Jedro

Toženec je izdal bianco menico za zavarovanje svojih poroštvenih obveznosti iz vseh kreditnih, garancijskih in drugih pogodb, sklenjenih med tožnico in družbo I. d.o.o. V menični izjavi je pooblastil tožnico za izpolnitev menice. Z izpolnitvijo menice je toženec postal menični dolžnik, ne pa avalist.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (tč. 1 izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v prvi točki izreka vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju opr. št. 0002 I 2006/01062 v točki 1 izreka glede glavnice 42.045,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2006 dalje do plačila in glede izvršilnih stroškov, odmerjenih v točki 4. navedenega sklepa. V drugi točki izreka sodbe pa je v prvi točki citirani sklep o izvršbi v točki 1 izreka razveljavilo glede zakonskih zamudnih obresti od 42.045,52 EUR od 6. 3. 2006 do 13. 4. 2006 in v tem obsegu zahtevek zavrnilo.

Tožena stranka s pritožbo izpodbija odločitev v prvi točki izreka sodbe zaradi relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se pritožbi ugodi in sodbo prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. 0002 I 2006/01062 v točki 1. izreka razveljavi, oziroma da se pritožbi ugodi in razveljavi sodba sodišča prve stopnje in zadeva vrne v novo sojenje. Ostale relevantne pritožbene navedbe so povzete v nadaljevanju te obrazložitve.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da je kršilo določila 14. in 15. točke drugega odstavka 339 čl. ZPP, ker je sodbo oprlo med drugim tudi na pogodbo za klasični limit na poslovnem računu z dne 30.12.2004, katera pa sodišču s strani tožeče stranke (niti s strani tožene stranke) ni bila priložena in je zato nedopustno sklicevanje sodišča na tak dokaz.

Gornji očitek ni utemeljen. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožeča stranka dne 24. 6. 2009 po pošti priporočeno sodišču poslala odgovor na ugovor oziroma pripravljalno vlogo v dveh izvodih s prilogami. Vloga je na sodišče prispela 26. 6. 2009. Na listni številki ... je na vlogi pravilno označeno, da so bile vlogi priložene priloge ... – ..., na l. št. ... pa pravilno označeno, da je k navedbam pod tč. I predložen dokaz: - Pogodba za klasični limit na poslovnem računu reg. št. ... z dne 30. 12. 2004. Iz odredbe sodnice na l. št. 32 je razvidno, da je odredila vročitev drugopisa vloge in izvoda prilog toženi stranki po pooblaščencu, iz vročilnice, pripete k l. št. 32, pa je razvidno, da je pooblaščenec tožene stranke to vlogo s prilogami prejel 19. 8. 2009. Tožena stranka je v vlogi z dne 31. 8. 2010 prerekala navedbe tožeče stranke v vlogi z dne 24. 6. 2009 in se na listine, ki jih je predložila tožeča stranka, celo sama sklicevala. To, da v popisu spisa niso označene priloge ... (označena pa je vloga tožeče stranke z dne 24. 6. 2009), pomeni zgolj napako pri vodenju spisa in ne tega, da teh prilog ni v spisu, ker so v ovitku prilog tožeče stranke (priloge ...) vse priloge vlog tožeče stranke (od ... do ...), kar bi tožena stranka s skrbnim pregledom spisa, ko ga je prišla tudi pregledati, lahko tudi sama ugotovila. Tudi dejstvo, da se v spisu nahajata dve enaki poroštveni izjavi, ki sta označeni z ... in …, ne vzbuja suma, kot meni tožena stranka, da je tožeča stranka po poteku vseh procesnih rokov poskušala v spis dodatno vnašati nedovoljene oz. dodatne listine, in tako tudi pogodbo o klasičnem limitu (ki se sedaj na veliko začudenje tožene stranke fizično nahaja v spisu), saj je bila priloga … vložena skupaj s predlogom za izvršbo, priloga ... pa ob vložitvi odgovora na ugovor oziroma pripravljalne vloge dne 24. 6. 2009. Glede na navedeno gre za čisto sprenevedanje tožene stranke, če ne že za zlorabo procesnih pravic, ko v pritožbi navaja, da se pogodba za klasični limit na poslovnem računu z dne 30. 12. 2004 v spisu ne nahaja oziroma, da je tožeča stranka ni pravočasno predložila, saj je ta dokaz tožeča stranka ne le pravočasno predlagala, pač pa ga tudi predložila in ga je tožena stranka tudi že pred prvim narokom za glavno obravnavo prejela. Očitek, da je tožeča stranka neposredno kršila 286. člen ZPP, ker najkasneje na prvem naroku ni ponudila navedenega dokaza, zato ni utemeljen. Prav tako ne drži, da sodišče v dokaznem postopku te listine ni prebralo, saj je na naroku dne 10. 1. 2011 sprejelo dokazni sklep, da se dopusti izvedba predlaganih dokazov s prečitanjem predloženih listin, torej tudi s pravočasno predloženo pogodbo za klasični limit na poslovnem računu z dne 30. 12. 2004, in z zaslišanjem toženca. Zato ni utemeljen niti očitek, da je sodišče s sklicevanjem na to listino kršilo določbe 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ne drži nadaljnji očitek, da je sodišče zmotno presodilo, da iz uvodnih ugotovitev v pogodbi izhaja, da je komitent predložil vsa potrebna zavarovanja, in sicer 3 bianko podpisane menice z nepreklicno izjavo za njihovo izpolnitev, saj je to pravilno ugotovilo iz vsebine 4. člena pogodbe za klasični limit na poslovnem računu z dne 30. 12. 2004, sklenjene med tožečo stranko in I. d.o.o. kot komitentom. V tem členu je namreč napisano, da je za zavarovanje obveznosti po tej pogodbi komitent predložil banki naslednja zavarovanja: - 3 kom. bianko podpisanih menic z nepreklicno izjavo za njihovo izpolnitev za vse svoje obveznosti do banke iz kateregakoli pogodbenega ali izven pogodbenega naslova, pri čemer se komitent obvezuje vsako izpolnjeno ali uničeno menico na prvi poziv banke nadomestiti z novo; - pooblastilo za dovolitev pobota neplačanih obveznosti po tej pogodbi z dobroimetjem, ki ga ima na računu št. ..., odprtem pri banki; - poroštvo poroka A. B., ki je priloga te pogodbe.

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo tudi vsebino menične izjave (priloga ...), in sicer da je toženec izročil za zavarovanje vseh terjatev tožnice do I. d.o.o. iz kateregakoli pogodbenega ali izvenpogodbenega naslova skupaj z obrestmi, stroški in drugimi pripadki eno bianko podpisano menico, na kateri je njegov podpis kot podpis izdajatelja. Pravilno je iz vsebine menične izjave ugotovilo, da je toženec pooblastil tožnico, da izpolni bianko menico do višine zapadlih in neporavnanih obveznosti podjetja I. d.o.o. do tožnice. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo tudi do ugovornih navedb toženca, da njegova zaveza v menični izjavi ni veljavna, ker da terjatev tožnice še sploh ni zapadla v plačilo. Pojasnilo je, da se bianko menice uporabljajo prav za zavarovanje prihodnjih terjatev, katerih obseg in vsebina v času izdaje menice še nista določena (tako tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 171/2006). Menična izjava, kot je sodišče obrazložilo, se torej lahko nanaša na bodočo in po višini v času izdaje menice nedoločeno obveznost. Ugotovilo je, da se nanaša menična izjava na obveznosti I. d.o.o. do tožnice, torej na obveznost med istima subjektoma, med katerima je bila sklenjena tudi pogodba za klasični limit na poslovnem računu 30. 12. 2004, in se tako opredelilo do ugovorne navedbe, da je menična izjava neveljavna tudi zato, ker iz nje ni razvidno, ali se izjava skupaj z menico nanaša na zavarovanje terjatve iz pogodbe o klasičnem limitu na poslovnem računu. Pritožbena navedba, da niti toženec niti glavni dolžnik družba I. d.o.o. nista nikoli izdala nobene menice v zavarovanje terjatve na podlagi pogodbe za klasični limit, se tako izkaže za neutemeljeno. Toženec svoje trditve, da je bila menica dana zgolj za zavarovanje kredita in ne v zvezi s pogodbo za klasični limit (torej ugovora neobstoja menične zaveze na podlagi pogodbe za klasični limit), tako ni uspel dokazati. Glede na tak zaključek, torej, da je bila sporna menica izdana v zvezi s pogodbo za klasični limit na poslovnem računu z dne 30. 12. 2004, v kateri je za zavarovanje obveznosti po tej pogodbi komitent predložil banki tudi poroštveno izjavo, na podlagi katere je toženec izročil banki eno bianko menico z menično izjavo, je neutemeljena tudi naslednja pritožbena navedba, da je sodišče kršilo določila materialnega prava, s tem ko ni odločilo o ugovoru ničnosti 3. točke kreditne pogodbe z dne 17. 5. 2004, kjer je v nasprotju z določili 86. v zvezi z 88., 3. in 121. členom OZ, določeno, da se bianko menice lahko vnovčijo za katerekoli pogodbeni ali izven pogodbeni odnos med strankama, kar pa je v nasprotju s tako moralnimi in etničnimi načeli, kakor ustaljeno poslovno prakso ter delovanjem bančnega sistema, po katerem močnejša stranka, kar banka nedvomno je, s takšnim pogodbenim določilom izrablja prevladujoči položaj v pogodbenem odnosu. Temeljni posel namreč ni navedena kreditna pogodba. Sicer pa se je sodišče prve stopnje do ugovora ničnosti tudi opredelilo v prvem odstavku na stranki 3, s tem ko je navedlo, da določilo v pogodbi in menični izjavi, da se zavarovanje z izročitvijo menice nanaša na katerikoli pogodbeni ali izvenpogodbeni naslov med strankama, ni v nasprotju z moralnimi in etičnimi načeli, prav tako tudi ne z ustaljeno poslovno prakso.

Sodišče prve stopnje je nadalje upravičeno zavrnilo tudi ugovor toženca, da je menica neveljavna zaradi neobstoja meničnih sestavin. Na tak, sicer nekonkretiziran ugovor, saj toženec ni navedel, katerih z zakonom zahtevanih sestavin nima, je sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo, da drugi odstavek 16. člena Zakona o menici (ZM) dopušča, da v menico, ki ob izdaji nima vseh sestavin, te v blanket vpiše menični upnik na podlagi sporazuma. S pravilno izpolnitvijo postane bianko menica prava menica in podpisnika zavezuje tudi za nazaj. Sodišče prve stopnje je, kot je že zgoraj navedeno, ugotovilo, da je toženec podpisal menično izjavo, s katero je pooblastil tožnico, da izpolni bianko menico do višine zapadlih in neporavnanih obveznosti podjetja I. d.o.o. do tožnice. Nadalje je obrazložilo, da lahko upnik bianko menico izpolni kadarkoli, zato je pravilno zaključilo, da je tožnica kot menična upnica lahko vpisala v bianko menici glede označbe dospelosti menice datum po svoji izbiri, saj pooblastilo za izpolnitev bianko menice vsebuje tudi pravico imetnika menice, da določi tudi rok dospelosti menice. In kot je ugotovilo, je bil rok dospelosti določen, saj je določeno, da menica dospe ob vpogledu. Zaradi navedenega, kot je pravilno zaključilo, ni bistveno, da menična izjava ne vsebuje datuma.

Listina, ki jo je predložila tožnica (priloga ...), je menica. Glede na njeno vsebino gre za trasirano lastno menico (drugi odstavek 3. člena ZM), to je menico, pri kateri sta trasant in trasat, glavni dolžnik in izdajatelj menice, ista oseba (glej: Jože Žiberna, Šime Ivanjko Menica in ček, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993, str. 49 in 50). Toženec je izdal bianko menico za zavarovanje svojih poroštvenih obveznosti iz vseh kreditnih, garancijskih in drugih pogodb, sklenjenih med tožnico in I. d.o.o.. V menični izjavi je pooblastil tožnico za izpolnitev menice. Glede na zgoraj obrazloženo se toženec ni zavezal kot porok po določilih ZM za plačilo menice, temveč se je zavezal kot porok po civilnopravnih določbah Obligacijskega zakonika, in sicer za plačilo obveznosti I. d.o.o. tožnici, ter kot porok v zavarovanje teh terjatev izdal lastno bianko menico. Zato v tem primeru ne pridejo v poštev pravila o meničnem poroštvu, temveč pravila o odgovornosti izdajatelja lastne menice. Toženec je torej z naknadno pravilno izpolnitvijo menice postal menični dolžnik, ne pa menični porok (avalist). Iz navedenih razlogov je zaključek sodišča, da je toženec menični porok, napačen, kar pa na pravilnost odločitve ne vpliva. Toženčeva obveznost je s pravilno izpolnitvijo menice postala prava menična obveznost, tako da je toženec dolžan plačati v menici navedeni znesek, ki ustreza višini toženčevih poroštvenih obveznosti. Toženčeva menična obveznost torej temelji na njegovem poroštvu za obveznosti družbe I. d.o.o. iz pogodbe o klasičnem limitu z dne 30. 12. 2004. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da se vzdrži uvodoma navedeni sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju v točki 1 izreka v veljavi glede glavnice 42.045,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila in glede izvršilnih stroškov, odmerjenih v točki 4 navedenega sklepa.

Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).