Jedro

Upravni organ je nepravilno uporablil materialno pravo, saj je tožničino zatrjevanje v zvezi s preživninsko obveznostjo in izobraževanjem mladoletne hčere ter premoženjskim stanjem tožnice upoštevano zgolj v okviru splošnih določb Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev glede določitve meje socialne varnosti in plačilne sposobnosti družine tožnice, ne pa tudi v okviru določbe 31. člena Uredbe ter je zato izpodbijana odločba nezakonita.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi, odločba Centra za socialno delo A. št. 1223-15/2010 z dne 12. 10. 2010 se v točkah 6 in 7 izreka odpravi in zadeva v tem obsegu vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

II. V ostalem se tožba zavrže. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe, od poteka roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Center za socialno delo (CSD) A. upravičenko B.B. oprostil plačila storitve institucionalno varstvo v višini 281,57 EUR od 8. 9. 2010 dalje. Glede na oprostitev znaša njen prispevek k plačilu 380,30 EUR, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti plačila. Oprostitev se spremeni ob vsakokratni uskladitvi dohodkov, da je zagotovljen znesek v višini meje socialne varnosti (točke 1, 2 in 3 izreka). C.C. je oproščena prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko v višini 170,31 EUR ter znaša njen prispevek k plačilu 74,11 EUR (točki 4 in 5 izreka), D.D. je oproščena v višini 111,26 EUR ter znaša njen prispevek k plačilu 113,44 EUR (točki 6 in 7 izreka izpodbijane odločbe). Občina A. doplača razliko (8 točka izreka). Oprostitev iz 1., 4. in 6. točke se uskladi ob vsakokratni spremembi cen storitev, prispevek iz 2., 5. in 7. točke izreka se uskladi dvakrat letno (točki 9 in 10 izreka). Stroškov postopka ni bilo (točka 11 izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je upravičenka 10. 9. 2010 vložila zahtevo za oprostitev plačila storitve institucionalnega varstva. Prvostopenjski organ se glede plačila storitev sklicuje na prvi odstavek 100. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) ter 2. člen, 11. člen, prvi odstavek 18. člena, drugi odstavek 8. člena, prvi odstavek 19. člena, prvi odstavek 17. člena, prvi odstavek 15. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (v nadaljevanju Uredba), ki jih citira. Upravičenka je 8. 9. 2010 sklenila dogovor o izvajanju storitve institucionalno varstvo, ki znaša 666,97 EUR ter je glede na plačilno sposobnost, ki znaša 380,30 EUR, dolžna prispevati 380,30 EUR, njena oprostitev pa znaša 281,57 EUR. K temu znesku, vendar ne več, kot znaša njuna plačilna sposobnost, sta dolžni prispevati zavezanki C.C. 74,11 EUR in D.D. v višini 113,44 EUR (tretja točki 2. člena Uredbe).

2. Pritožbeni organ je ugodil pritožbama tožnice in C.C. in odločbo CSD A. odpravil v 4. in 5. točki izreka. V 5. točki izreka, je potem, ko je obe zadevi združil v skupno obravnavo, C.C. v celoti oprostil prispevka k plačilu. V obrazložitvi navaja, da je CSD pravilno ugotovil dohodek tožnice v višini 948,98 EUR (27.a člen ZSV). Po Uredbi se prištevajo le prejemki, ne pa tudi izdatki, preživljanje mladoletne hčere D.D. je že upoštevano v izračunu meje socialne varnosti njene družine (14. člen Uredbe) v višini 835,54 EUR. Niso izpolnjeni pogoji za določitev višje oprostitve po 31. členu Uredbe, ki ga citira. Pri pritožnici C.C. pa obstajajo razlogi za višjo oprostitev na podlagi pogodbe o kreditu z dne 2. 10. 2009 in 120,15 EUR kreditne obveznosti, ki jo je sklenila pred namestitvijo upravičenke v institucionalno varstvo. To pomeni dejansko nezmožnost doplačevanja in predstavlja utemeljen razlog za določitev višje oprostitve.

3. Tožnica je vložila tožbo, v kateri v celoti izpodbija odločbo CSD, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka. Upravni organ ni ugodil pritožbi tožnice, izrek je nerazumljiv, izpodbijane odločbe se ne more preizkusiti. Ni razlogov o odločilnih dejstvih oz. so med seboj v nasprotju. Niso upoštevani vsi mesečni izdatki tožnice, dejansko stanje je zmotno ugotovljeno. Upravičenki gre od 29. 9. 2010 dodatek za pomoč in postrežbo v višini 144,39 EUR. Upravni organ je izračunal napačno plačilno sposobnost C.C., za tožnico pa ni upošteval 31. člen Uredbe o oprostitvi. Tožnica mora preživljati svojo mladoletno hči, ki redno obiskuje 3. letnik srednje šole. Premoženjsko stanje tožnice in njene preživninske obveznosti niso upoštevane. Tožnica primeroma zneske minimalnih nujnih mesečnih izdatkov, dejansko ima nižje mesečne prejemke, ki ne pokrivajo vseh stroškov družine. Tožena stranka je upoštevala mesečni izdatek za kredit pri C.C., morala bi upoštevati tudi izdatke tožnice. Gre za zmotno uporabo Uredbe (14. člen, 15. člen, 18. člen in 31. člen Uredbe). Plačevanje prispevka je v nasprotju Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), dejansko bi ogrozilo preživljanje tožnice in oseb, ki jih je po zakonu dolžna preživljati. Ogroženo bi bilo šolanje mladoletne hčerke.

4. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na 9. člen in 11. člen, 14. člen, 15. člen Uredbe ter 27.a člena ZSV. Prvostopenjski organ je pravilno izračunal mejo socialne varnosti tožnice in njeno plačilno sposobnost v višini 113,44 EUR. V primeru, da je upravičenka 29. 9. 2010 pridobila dodatek za pomoč in postrežbo, bo prvostopenjski organ to upošteval ter izdal novo odločbo od 1. 10. 2010 dalje v skladu s 33. členom Uredbe. To na pravilnost izpodbijane odločbe ne vpliva. Za višjo oprostitev niso izpolnjeni pogoji iz 31. člena Uredbe, redni mesečni stroški niso razlog za višjo oprostitev, ti so upoštevani že pri ugotavljanju višine meje socialne varnosti tožnice, lahko bi se upoštevali utemeljeni izredni stroški, kot npr. odplačevanje stanovanjskega kredita, nikakor pa ne preživljanje polnoletne hčere, ki jo tožnica po ZZZDR ni več dolžna preživljati.

5. V pripravljalnih vlogah tožnica ponavlja svoje navedbe glede neuporabe 31. člena Uredbe. Upošteva se tudi skrb za druge sorodnike in preživninske obveznosti do njih, mlajša hči je mladoletna, se redno šola, organ je spregledal tožničino preživninsko obveznost. Predlaga združitev s postopkom, ki se vodi po tožbi z dne 7. 11. 2011, navaja nasprotja med izrekom obeh odločb. Tožnica je tudi po drugi odločbi dolžna plačati 113,44 EUR. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi odpravi izpodbijana akta in samo odloči, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna ugotovitev višine oprostitve tožnice k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko v višini 111,26 EUR oz. tožničin prispevek k plačilu v višini 113,44 EUR. Merila za oprostitev pri plačilu storitev določa Uredba, kot pravilno navajata oba upravna organa (100. člen ZSV). Oprostitev zavezanca se določi kot razlika med višino oprostitve upravičenca in prispevkom zavezanca (drugi odstavek 19. člena Uredbe). Zavezanec, ki je plačilno sposoben, je dolžan prispevati k znesku, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitve, vendar ne več kot znaša zavezančeva plačilna sposobnost oziroma njegova preživninska obveznost (prvi odstavek 18. člena Uredbe). Po 5. točki 18. člena Uredbe se prispevki zavezancev, v primeru kot je obravnavani, določijo v razmerju, ki veljajo za njihovo plačilno sposobnost. 8. Uredba določa merila za ugotavljanje meje socialne varnosti družine (14. člen) in plačilno sposobnost (15. člen). Slednja je presežek ugotovljenega dohodka družine nad mejo socialne varnosti družine in se ugotavlja glede na plačilno sposobnost družine, prispevek k plačilu storitev pa je znesek, ki ga je upravičenec ali zavezanec, glede na svojo sposobnost oz. preživninsko obveznost, zmožen in zato tudi dolžan prispevati za plačilo vrednosti opravljene storitve (16. člen Uredbe). Prispevek zavezanca, ki je plačilno sposoben, ne sme znašati več kot znaša zavezančeva plačilna sposobnost (18. člen Uredbe). Prvostopenjski organ in tožena stranka pojasnita, da sta upoštevala vsa merila za določitev prispevka tožnice (člen 9. in naslednji Uredbe). Ugotovljeni dohodek je ugotovljen na način, kot ga določa zakon za prejemnike denarne socialne pomoči, kolikor Uredba ne določa drugače (11. člen Uredbe). Oba organa se pri tem sklicujeta na 27.a člen ZSV in na pravilno ugotovljen dohodek tožnice v višini 948,89 EUR. Po navedbah tožene stranke je preživljanje mladoletne hčere upoštevano v izračunu meje socialne varnosti. Pri tem se oba organa sklicujeta na uporabo 14. člena in 15. člena Uredbe, glede kategorij meje socialne varnosti in ugotovljene plačilne sposobnosti, pri tem pa niti prvostopenjski organ niti tožena stranka ne pojasnita razlogov za neuporabo 31. člena Uredbe. Prvostopenjski organ glede neuporabe 31. člena Uredbe nima razlogov, medtem ko tožena stranka citira navedeno določbo, ne pove pa razlogov za neuporabo višje oprostitve. Tretji odstavek 31. člena Uredbe pa določa, kot je citirala tudi tožena stranka, da se pri odločitvi o višji oprostitvi pri CSD med drugim upošteva zlasti premoženjsko stanje upravičenca ali zavezanca, skrb za druge sorodnike, preživninske obveznosti do drugih, izobraževanja, druge obveznosti pri izvršljivem pravnem naslovu ipd.. Tožnica ves čas postopka, tako pa tudi v tožbi, zatrjuje, da preživlja mladoletno hčerko, ki se redno izobražuje ter da je njeno premoženjsko stanje slabo tudi iz razloga, ker je mož nezaposlen in prejema nadomestilo. Vse navedeno po mnenju sodišča kaže na to, da ima tožnica slabo premoženjsko stanje in preživninske obveznosti tudi do drugih, kot tudi obveznosti izobraževanja, glede teh okoliščin pa se oba organa konkretno nista opredelila. Ob tem sodišče ugotavlja, da je tožena stranka nekritično npr. upoštevala kredit kot dolgoročno obveznost kot razlog za višjo oprostitev, po drugi strani pa se glede preživljanja in izobraževanja mladoletne hčerke tožnice, ki redno obiskuje srednjo šolo, posebej ni izrekla, razen pavšalnih zavrnitev, da je to že upoštevano pri določitvi meje socialne varnosti oz. da se tovrstni izdatki tožnice ne morejo upoštevati. Navedeno bi potemtakem pomenilo, da preživljanje mladoletnega otroka, izobraževanje in premoženjske razmere tožnice niso relevantne in da pravilno ugotovljena meja socialne varnosti sploh ne dopušča, da bi prišlo do uporabe možnosti, ki jo daje določba 31. člena Uredbe, kar po mnenju sodišča ni pravilno. Navedena določba, kot je napisana, nedvomno pri odločanju o višji oprostitvi zajema tudi situacije, kot je obravnavana, ko gre torej za preživljanje in izobraževanje mladoletnega otroka oz. zakonca, o tem pa se prvostopenjski organ ni opredeljeval, kar pomeni, da je odločitev v neskladju z možnostjo odločanja z uporabo navedene določbe o višji oprostitvi.

9. Po povedanem je po mnenju sodišča nepravilno uporabljeno materialno pravo, saj je tožničino zatrjevanje glede preživninske obveznosti in izobraževanja mladoletne hčere in premoženjsko stanje tožnice upoštevano zgolj v okviru splošnih določb Uredbe glede določitve meje socialne varnosti in plačilne sposobnosti družine tožnice, ne pa tudi v okviru določbe 31. člena Uredbe ter je zato izpodbijana odločba nezakonita. Zato je sodišče izpodbijano določbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v tem delu (točki 6. in 7. izreka) odpravilo in zadevo, ob upoštevanju 4. in 5. odstavka istega člena ZUS-1, vrnilo v tem obsegu v ponoven postopek prvostopenjskemu organu. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. 10. V preostalem delu je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Po določbi 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, ki je lahko stranka v upravnem postopku. Upravni spor ni dopusten, če tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oz. če po tem zakonu ne more biti stranka. Pravni interes je bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora, pravovarstveno potrebo mora stranka izkazovati ves čas postopka, sodišče pa mora na obstoj pravnega interesa paziti tudi po uradni dolžnosti. Ker v obravnavani zadevi izpodbijana odločba v delu, ki se nanaša na drugo osebo, ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi jih bilo potrebno zavarovati v tem upravnem sporu, ni podan pravni interes za tožbo v tem delu, zato je sodišče odločilo kot je navedeno v točki 2. izreka.

11. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1.