Jedro

Materialnopravno trditveno in dokazno breme je treba ločiti od procesnega. Prvo je statično in utemeljeno na materialnem pravu, drugo pa je dinamično in temelji na procesnih zahtevah iz 8. in 212. člena ZPP. Materialnopravno breme, da naj bi bilo za plačilo vtoževane obveznosti zavezana tudi toženka, ker naj bi bilo posojilo dano oziroma porabljeno za potrebe zakoncev oziroma njune družine ter/ali skupnega premoženja, je bilo kot aktivno legitimirani pravdni stranki - na tožniku. Na njem je bilo tudi procesno na podlagi obeh navedenih določb ZPP. S tožbenimi trditvami je sicer preložil nasprotno – procesno trditveno in dokazno breme tudi na toženko. Ta pa je navedla pravno pomembne trditve.

Po določbi drugega odstavka 56. člena ZZZDR odgovarjata zakonca s skupnim in posebnim premoženjem nerazdelno za tiste obveznosti, ki po splošnih predpisih obremenjujejo oba zakonca, za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, in za obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine. Iz pravno odločilnih dejanskih okoliščin izhaja, da je bila ovržena osnovna tožbena teza, da sta zakonca vzela posojilo za potrebe njune kmetijske ali kakšne druge skupne dejavnosti in nadalje, da je toženkin mož opisano dejavnost izposojanja in posojanja denarja, v okviru katere je bilo pridobljeno tudi sporno posojilo, ta denar pa posojen naprej tretjim osebam, opravljal samostojno ter avtonomno. Ugotovljeno toženkino sodelovanje pri tem je bilo obrobnega pomena. Ugotovitve, da sporno posojilo ni bilo namenjeno oz. porabljeno za tekoče družinske potrebe niti v zvezi z ohranjanjem ali povečevanjem skupnega premoženja, temveč je šlo za ločena denarna sredstva, tako zahtevajo pravni zaključek, da toženka za možev dolg na uveljavljani pravni podlagi ne odgovarja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške revizijskega postopka v znesku 2298,00 EUR, v 15 dneh, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude od dne zamude dalje do plačila, vse v 15. dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 102.511,00 EUR s 6% letnimi pogodbenimi obrestmi, ki tečejo od 1. 12. 2000 do plačila in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 2.735,85 EUR s pripadki.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna plačati toženi stranki 1.759,04 EUR stroškov za odgovor na pritožbo v 15 dneh od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

3. Zoper navedeno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijske razloge iz 1., 2. in 3. točke 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da se reviziji ugodi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov revizijskega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila. Poudarja, da se je sodišče druge stopnje sklicevalo le na en del judikata II Cp 2566/2014 in prezrlo drugi del judikata, ki govori o tem, da se drugi zakonec plačilu dolga ne more izogniti s sklicevanjem, da za njegov nastanek ni vedel oziroma le z zanikanjem, da denar ni šel za potrebe družine in da za zaključek, da ne gre za dolg v zvezi s skupnim premoženjem, ne zadostuje ugotovitev, da se skupno premoženje ni povečalo, saj okoliščina povečanja skupnega premoženja sama zase ni odločilna za presojo, ali je posojilo najeto v zvezi z njim ali ne. Sodišče druge stopnje se tudi ni opredelilo do pritožbenih navedb, da ugotovitev prvostopnega sodišča, da drugi zakonec ne odgovarja za zakončeve dolgove, ker ni naveden na posojilni pogodbi in ker sam ni neposredno izrazil volje za sklenitev posojilne pogodbe, ni zadostna, zaradi česar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se ne more preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Denar, ki ga je toženkinemu pokojnemu možu izročil tožnik na podlagi posojilne pogodbe v času trajanja njune zakonske zveze, predstavlja skupno premoženje, kot predstavlja skupno premoženje - premoženje, ustvarjeno s kreditom, pa čeprav bi bil kredit dan le enemu zakoncu in ga morda tudi le on odplačuje. Materialnopravno je napačno stališče sodišča druge stopnje, da toženkina pomoč možu pri obdelavi posojil ne šteje za izražanje poslovne volje za sklenitev posojilne pogodbe, zaradi česar toženkina obveznost do tožnika naj ne bi bila skupna. Odločilno je, ali so se sredstva iz posojilne pogodbe porabila za obveznosti nastale v zvezi s skupnim premoženjem ali ne. O tem nobena od sodb nima razlogov, saj sta se sodišči zadovoljili z razlago, da je šlo za avtonomno oziroma ločeno dejavnost toženkinega pokojnega moža, ne da bi ugotavljali, ali je šel denar iz danega posojila za skupne potrebe zakoncev. Toženka je sicer trdila da ne, vendar ni ponudila nobenih dokazov. Sodišče druge stopnje je nekritično sledilo toženkinim navedbam, da nobena od prič ni potrdila, da se je denar, glede katerega so se vodile evidence v tako imenovanih hranilnih knjižicah, porabil za osebne potrebe zakoncev. Ni se opredelilo do pritožbene navedbe, da denar ni obarvan, zaradi česar se po izročitvi denarja toženki v njeni domači kuhinji ni več ukvarjal s porabo denarja, saj ga je zanimalo le, ali bo tega z obrestmi vred dobil vrnjenega. S porabo denarja se ni ukvarjalo, kljub temu, da ga ob smrti pokojnega A. ni bilo več. Toženka bi morala za trditve, da je šlo ločen denar, ki je bil pridobljen s posojili posojilodajalcev in ne denar, ki sta ga zakonca vlagala v skupno premoženje, predložiti bolj trdne dokaze. Tožnik je njene navedbe namreč ves čas prerekal in trdil, da ni šlo za ločeno dejavnost pokojnega moža. Toženka ni navedla obsega skupnega premoženja, niti ni navedla, kako sta njegov nastanek financirala z možem. Zato zgolj njeno zanikanje tožnikovih trditev z navedbo, da s posojilom skupno premoženje ni bilo povečano, ne ustreza kriteriju povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, ki je bilo na toženki v tem delu. Tožnik je to navedel že v pritožbi, vendar se pritožbeno sodišče do tega ni opredelilo, temveč je v razlogih sodbe s kratko obrazložitvijo sprejelo toženkine navedbe v odgovoru na pritožbo, kar pa ne omogoča celotnega preizkusa pritožbenih navedb. Zato gre tudi v tem delu za bistveno kršitev določb pravdnega postopka storjeno pred sodiščem druge stopnje, saj razlogi sodbe ne omogočajo njenega preizkusa. O porabi denarja priče niso vedele nič povedati, ugotovitev, da je vse pogovore v zvezi s posojili vodil toženkin pokojni mož, pa ni pravno relevantna, temveč je relevantno za kakšne potrebe se je denar porabil. Tožnik je trdil, da se je porabil za kmetijsko dejavnost zakoncev, toženka pa je to zanikala, ne da bi predložila dokaze. Pomembno je le-to, kam je bil denar plasiran in kako to, da ga ob smrti zapustnika ni bilo več, če ni bi porabljen za kmetijsko dejavnost in drugo dejavnost zakoncev. Ni pomembno ali je poslovna volja toženke za sklenitev posojilne pogodbe bila podana, temveč je šlo za vprašanje, ali gre za obveznost, za katero odgovarja v skladu z drugim odstavkom 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Ker se je sodba sodišča druge stopnje v glavnem ukvarjala z vprašanji toženkine poslovne volje in se do navedenih revidentovih navedb v pritožbi sploh ni opredelilo, gre ponovno za kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Pritožba je tudi opozarjala, da je sodišče prve stopnje zavzelo napačno materialnopravno izhodišče glede nastanka skupnega premoženja in ni trdila, da velja domneva, da so vse obveznosti, ki jih prevzame eden ali drugi zakonec v času trajanja zakonske zveze, nastale v zvezi s skupnim premoženjem oziroma za tekoče potrebe družine, temveč je trdila, da je zahteva sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik dokazati, kako sta posojeni denar porabila toženka in njen pokojni mož, pretirana in v nasprotju s pravilom o trditvenem in dokaznem bremenu in da toženka razen zanikanja, da denar ni šel za potrebe družine, drugega dokaznega bremena ni zmogla. Sodišče druge stopnje se do teh pritožbenih navedb prav tako ni opredelilo, ker se je strinjalo z ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki same po sebi ne povedo nič o tem, ali je bilo dano posojilo porabljeno za potrebe družine ali ne, saj naj bi priče tega ne vedele. Nadalje je le zapisalo, da iz pooblastila ne sledi, da je bilo dano zakoncema, ker je toženka iz besedila črtala zapis, da je bilo posojilo dano družini, kar je pavšalno in arbitrarno in predstavlja ne le bistveno kršitev določb pravdnega postopka temveč tudi kršitev iz 22. člena Ustave RS. S štirimi vrsticami pod točko 8 sodbe ni podalo odgovora na obsežne pritožbene navedbe pritožbe, ki jih je podala glede pooblastila in izpovedbe priče B. B., ki je izpovedala, da je prejela obvestila iz odvetniške družbe, ki je zastopala toženko, da naj B. B. vrne dolg toženki, če naj bi šlo za posojilo, ki izvira iz ločene dejavnosti njenega pokojnega moža. Tudi ni odgovorilo na pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje vsebinsko presojati zavezo in izjavo toženke v pooblastilu tudi z vidika njenih nadaljnjih ravnanj, ko je v pooblastilu navedla imena domnevnih dolžnikov do zakoncev, z njihovimi osebnimi podatki in točnimi zneski dolgov, za kar tožnik ni mogel vedeti in se je tudi izkazalo, da več ne obstaja. Obrazložitev, da dejstvo, da je toženka črtala zapis, da je bilo posojilo dano družini, dokazuje prej nasprotno, nikakor pa ne tistega, za kar se zavzema pritožba, je nerazumljiva. Odločitev je tudi v tem delu vsebinsko prazna, kar ponovno predstavlja kršitev iz 22. člena Ustave RS. Ustavno sodišče je že večkrat reklo, da so v primeru, če je obrazložitev pomanjkljiva, pravna sredstva le navidezna. Enako velja tudi za točko 9 izpodbijane sodbe, kjer je sodišče arbitrarno navedlo, da gre v primeru obveznosti nastale v zvezi z opravljanjem podjetniške dejavnosti toženkinega moža, pa čeprav na črno, lahko za obveznosti nastale v zvezi s skupnim premoženjem, za pritožbeno novoto. Te navedbe so protispisne. Tožnik je namreč že v drugem pripravljalnem spisu, ki ga je vložil dne 13. 4. 2015 navedel, da je dal posojilo pokojnemu možu toženke v zvezi z njegovo dejavnostjo, čeprav ni šlo za s.p., in da pomoč zakoncu pri njegovi dejavnosti predstavlja delo oziroma prispevek k skupnemu premoženju. Ne gre torej za pritožbeno novoto, temveč za materialnopravno presojo pojma dejavnosti toženkinega pokojnega moža oziroma skupnega premoženja zakoncev, na katero je tožnik ves čas postopka opozarjal, nobeno od sodišč pa se do tega vprašanja nista opredelili, zaradi česar sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede priče C. C. je pritožbeno sodišče zapisalo, da je tudi ta priča izpovedala, da se je za posojilo dogovarjala izključno s pokojnim A., a je za razliko od ostalih vedela, in tudi prepričljivo izpovedala, da je dal posojilo za nakup posestva E. in tudi dobil vrnjeno. Ostala posojila je dal za obnovo posestva E. in za mesnico E., kar je potrdila toženka. Ker se je s posojilom povečalo skupno premoženje zakoncev, se je toženka po smrti moža osebno zavezala vrniti ta znesek posojila, zaradi česar je zaključek sodišča prve stopnje logičen, da terjatev tožnika ni enake narave. V tem delu obrazložitve je odločitev sodišča druge stopnje v nasprotju z drugim delom judikata, na katerega se sodišče sicer sklicuje v točki 5 sodbe. Iz judikata II Cp 2566/2014 namreč izhaja, da okoliščina povečanja skupnega premoženja sama zase ni odločilna za presojo, ali je posojilo najeto v zvezi z njim ali ne. Sodba sodišča prve stopnje v tem delu le nekritično povzema toženkine navedbe ter arbitrarno in neobrazloženo stališče sodišča prve stopnje, ne pojasni pa z argumentiranimi razlogi, zakaj je v konkretnem primeru odstopilo od sodne prakse, ki govori o tem, da okoliščina povečanja skupnega premoženja sama zase ni odločilna za presojo, ali je posojilo najeto v zvezi s skupnim premoženjem, kar prav tako predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, storjeno pred sodiščem druge stopnje.

4. Tožena stranka je odgovorila na revizijo. Predlaga njeno zavrnitev in predlaga tudi povrnitev stroškov v zvezi z odgovorom na revizijo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijski očitki, da sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov o odločilnih dejstvih in da sta obrazložitvi vsebinsko prazni, zaradi česar se izpodbijana sodba ne more preizkusiti, niso utemeljeni. Revizijsko sodišče ugotavlja, da obe sodbi vsebujeta razloge o vseh odločilnih dejstvih, kar omogoča tudi preizkus izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje. Sodišči prve in druge stopnje ugotavljata, da se za posojilo tožnik ni dogovarjal z obema zakoncema temveč zgolj s toženkinim pokojnim možem in da je bil tožnikov položaj enak kot položaj vseh drugih posojilodajalcev, ki so denarna sredstva dajali za razmeroma visoke obrestne mere v posojilnico, ki jo je vodil izključno toženkin mož in ni šlo za skupno dejavnost zakoncev. Posojilodajalci so imeli hranilne knjižice, v katerih se je zapisovalo, koliko denarja so vložili in kako so se njihove vloge obrestovale. Toženka pri vodenju moževe dejavnosti, ni imela nobene vloge, po njegovem navodilu je vpisovala le podatke v hranilne knjižice. Sporno posojilo tudi ni bilo porabljeno za razvoj njune kmetijske dejavnosti oziroma za povečanje ali ohranjanje skupnega premoženja zakoncev. Toženkin mož je vodil tako imenovano posojilnico „na črno“, v katero so posamezniki vlagali denar za obresti višje od bančnih, na drugi strani pa so si tisti, ki so denar potrebovali, tega izposojali, torej je bil denar posojan naprej tretjim osebam, na ta način pridobljene obresti pa niso bile porabljene za družinske potrebe zakoncev in skupno premoženje zakoncev.

7. Sodišče druge stopnje je odgovorilo v zadostni meri na vse pritožbene očitke, ki so poskušali izpodbiti opisane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Razlogi sodišča druge stopnje dosegajo standard obrazloženosti sodne odločbe, pri čemer je treba poudariti, da je ta standard nižji v primerih, ko je že obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje natančna in izčrpna, sodišče druge stopnje pa tem razlogom včasih lahko zgolj pritrdi.1 Iz vseh razlogov sodišča druge stopnje je povsem jasno razvidno, da se je le-to seznanilo z vsemi argumenti pritožbe, in se do bistvenih neposredno ali pa vsaj posredno opredelilo, pri čemer pa se je lahko sklicevalo tudi na razloge, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje v zadostni meri. Res se je sicer sodišče druge stopnje sklicevalo delno tudi na navedbe iz toženkinega odgovora na pritožbo, vendar le zato, da je podkrepilo, da so skladne z izvedenimi dokazi (glej 7. točko sodbe sodišča druge stopnje).

8. Tako niso utemeljeni revizijski očitki o neodgovorih sodišča druge stopnje na naslednje pritožbene navedbe: da ugotovitev prvostopnega sodišča, da drugi zakonec ne odgovarja za zakončeve dolgove, ker ni naveden na posojilni pogodbi in ker sam ni neposredno izrazil volje za sklenitev posojilne pogodbe, ni zadostna; da se toženkin mož potem, ko je toženka prejela denar, ni več ukvarjal z njegovo porabo, saj ga je zanimalo le, ali bo tega z obrestmi vred dobil vrnjenega in da se sodišče z ugotavljanjem o porabi denarja tudi sicer ni ukvarjalo; da bi moralo sodišče prve stopnje vsebinsko presojati zavezo in izjavo toženke v pooblastilu tudi z vidika njenih nadaljnjih ravnanj, ko je v pooblastilu navedla imena domnevnih dolžnikov do zakoncev, z njihovimi osebnimi podatki in točnimi zneski dolgov, za kar tožnik ni mogel vedeti. Sodišče druge stopnje je na vse te pritožbene očitke vsebinsko odgovorilo z jasno in obrazloženo pritrditvijo prvostopni dokazni oceni, iz katere izhajajo že opisane: vsebina in narava dejavnosti toženkinega moža in toženkino (ne)sodelovanje pri tem ter način pridobitve in porabe izposojenega denarja.

9. Sodišče druge stopnje se je nadalje opredelilo tudi do obširnih pritožbenih navedb glede tako imenovanega pooblastila. Revizijski očitek, da naj bi bil odgovor sodišča druge stopnje obsežen le štiri vrstice v 8. točki razlogov sodbe, ne more omogočiti ugodnega revizijskega rezultata tožniku. Sodišče druge stopnje se je namreč v zadostnem obsegu sklicevalo na izčrpne ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje v tem delu, in sicer v 20. točki obrazložitve prvostopne sodbe, ko je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz pooblastila izhaja, da toženka ni prevzela obveznosti izpolniti sporni dolg. Opredelilo se je tudi do pritožbenega očitka glede izpovedbe priče C. C., kateremu je toženka sicer priznala njegovo terjatev kot obveznost obeh zakoncev, vendar pa se ta nanaša na za to pravdo nepomembno - drugo posojilno razmerje (primerjaj razloge sodišča druge stopnje v 6. točki obrazložitve sodbe).

10. Na pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe priče B. B., pa se sodišču druge stopnje niti ni bilo treba posebej odzvati, saj se je njena izpovedba nanašala na znesek, ki si ga je ona izposodila od toženkinega moža in torej prav tako ne gre za sporno terjatev, s tem pa ponovno tudi ne za to pravdo pravno relevantno okoliščino. Sodišče druge stopnje se je namreč dolžno opredeliti le do tistih pritožbenih očitkov, ki so za presojo sporne zadeve pravno pomembni. Sta pa se sicer obe nižji sodišči vendarle seznanili tudi z izpovedbami te priče, saj sta se v dokazni oceni sklicevali na izpovedbe zaslišanih prič in zaključili, da tudi na njihovi podlagi ne izhaja dokaz o toženkini zavezi za plačilo sporne terjatve.

11. Ob povedanem niso utemeljeni revizijski očitki o obstoju bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP in posledično tudi ni utemeljen očitek o kršitvi 22. člena Ustave RS. Ti očitki delno po svoji vsebini predstavljajo celo prikrito kritiko dejanskih ugotovitev obeh sodišč oziroma njune dokazne ocene, kar pa je glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP celo nedopusten revizijski razlog. Med takšne spadajo naslednji revizijski očitki: da je sodišče druge stopnje nekritično sledilo toženkinim navedbam, da nobena od prič ni potrdila, da se je denar, glede katerega so se vodile evidence v tako imenovanih hranilnih knjižicah, porabil za osebne potrebe zakoncev; da bi toženka morala za trditve, da je šlo ločen denar, ki je bil pridobljen s posojili posojilodajalcev in ne denar, ki sta ga zakonca vlagala v skupno premoženje, predložiti bolj trdne dokaze; da je obrazložitev, da dejstvo, da je toženka črtala zapis, da je bilo posojilo dano družini, dokazuje prej nasprotno, nikakor pa ne tistega, za kar se zavzema pritožba, nerazumljiva.

12. Tudi ni utemeljen revizijski očitek, da je sodišče procesno nepravilno porazdelilo trditveno in predvsem dokazno breme v tožnikovo škodo ter da toženka takega svojega bremena v zvezi z načinom pridobitve in namembnostjo posojenega denarja ni zmogla. Materialnopravno trditveno in dokazno breme je treba ločiti od procesnega. Prvo je statično in utemeljeno na materialnem pravu, drugo pa je dinamično in temelji na procesnih zahtevah iz 8. in 212. člena ZPP. Materialnopravno breme, da naj bi bilo za plačilo vtoževane obveznosti zavezana tudi toženka, ker naj bi bilo posojilo dano oziroma porabljeno za potrebe zakoncev oziroma njune družine ter/ali skupnega premoženja, je bilo kot aktivno legitimirani pravdni stranki - na tožniku. Na njem je bilo tudi procesno na podlagi obeh navedenih določb ZPP. S tožbenimi trditvami je sicer preložil nasprotno – procesno trditveno in dokazno breme tudi na toženko. Ta pa je navedla pravno pomembne trditve. Ni trdila zgolj tega, da ni podpisala posojilne pogodbe oziroma da ni šlo za njeno pogodbeno voljo (to res samo po sebi ne bi zadostovalo za zaključek, da ni šlo za njeno obveznost na podlagi drugega odstavka 56. člena ZZZDR iz naslova skupnega premoženja, kot pravilno meni revident), temveč tudi to, da je dejavnost v zvezi s prejemanjem in dajanjem posojil opravljal njen mož avtonomno, in tudi ne za s strani tožnika zatrjevane potrebe zakoncev oziroma njunega premoženja. Glede zatrjevanega dejstva, da je bilo posojilo dano oziroma porabljeno v navedene namene, je toženka tudi ponudila svoj nabor obrambnih dokaznih sredstev - razen lastnega zaslišanja tudi zaslišanje prič, ki so potrdile, da je posojilna razmerja sklepal zgolj njen pokojni mož in nikoli ona; prav tako pa nobena od zaslišanih prič ni potrdila tožnikovih navedb, da naj bi bil posojeni denar namenjen tudi za omenjene zatrjevane potrebe družinske skupnosti oziroma skupnega premoženja, kar vse ugotavljata sodišči prve in druge stopnje. Kaj bi morala toženka še zatrjevati in dokazovati več, tudi revident ne konkretizira. Ob povedanem ni izkazana v reviziji ponovljena procesna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 215. členom ZPP.

13. Revizijsko sodišče tudi ne more pritrditi revizijskemu očitku, da naj bi sodišče druge stopnje nepravilno ocenilo, da so tožnikove pritožbene navedbe, da je obveznost nastala v zvezi z opravljanjem podjetniške dejavnosti toženkinega moža in kot takšne lahko obveznost v zvezi s skupnim premoženjem, nedovoljena pritožbena novota. Tožnik je namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje vseskozi navajal, da je bilo posojilo pokojnemu toženkinemu možu dano za potrebe družine oziroma da sta se tako toženka kot njen pokojni mož skupaj ukvarjala s finančno dejavnostjo „na črno“. Nikoli ni trdil, tudi v reviziji ne (ko celo ponavlja, da ni šlo za s.p.), da je bila dejavnost pokojnega po vsebini (registrirana) podjetniška dejavnost, torej legalna, in kaj takega ne izhaja tudi iz pripravljalne vloge z dne 13. 4. 2015. Zato tudi ne obstoji vsebinsko uveljavljan revizijski razlog procesne narave v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (odklonitev vsebinskega obravnavanja trditev ene od strank s strani sodišča). Razen tega pa po pravni presoji revizijskega sodišča tudi omenjena distinkcija med zakonito in nezakonito gospodarsko dejavnostjo ne bi tožniku prinesla ugodnejšega izida te pravde. Namreč tudi če bi toženkin mož registriral svojo dejavnost, ob vseh drugih ugotovljenih okoliščinah ne bi toženka odgovarjala za njegov dolg.

14. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava je usmerjen v dve glavni iztočnici: − napačno interpretacijo toženkine pomoči pri dejavnosti pokojnega moža, − napačno pravno kvalifikacijo dejavnosti pokojnega moža ter posledično napačno pravno izhodišče glede načina nastanka skupnega premoženja.

Po določbi drugega odstavka 56. člena ZZZDR odgovarjata zakonca s skupnim in posebnim premoženjem nerazdelno za tiste obveznosti, ki po splošnih predpisih obremenjujejo oba zakonca, za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, in za obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine. Povzete pravno odločilne dejanske okoliščine so bile v izpodbijanih sodbah v luči citiranega zakonskega določila pravilno ocenjene. Iz njih izhaja, da je bila ovržena osnovna tožbena teza, da sta zakonca vzela posojilo za potrebe njune kmetijske ali kakšne druge skupne dejavnosti in nadalje, da je toženkin mož opisano dejavnost izposojanja in posojanja denarja, v okviru katere je bilo pridobljeno tudi sporno posojilo, ta denar pa posojen naprej tretjim osebam (torej prav tako ne za omenjena namena temveč za zagotavljanje zadostnih denarnih sredstev za posojila drugim), opravljal samostojno ter avtonomno. Ugotovljeno toženkino sodelovanje pri tem je bilo obrobnega pomena. Ugotovitve, da sporno posojilo ni bilo namenjeno oz. porabljeno za tekoče družinske potrebe niti v zvezi z ohranjanjem ali povečevanjem skupnega premoženja, temveč je šlo za ločena denarna sredstva, tako zahtevajo pravni zaključek, da toženka za možev dolg na uveljavljani pravni podlagi ne odgovarja. Revidentovo primerjanje sporne zadeve s pridobitvijo kredita s strani enega od zakoncev, porabljenega za njune potrebe, je glede na opisane drugačne okoliščine v tej pravdi pravno zgrešeno.

15. Glede na revizijsko sklicevanje na odločbo II Cp 2566/2014 revizijsko sodišče še pojasnjuje, da morebitna drugačna sodna praksa, zavzeta v drugih odločbah višjih sodišč od izpodbijane, revizijskega sodišča ne zavezuje. Revizijski očitek, da naj bi bila storjena kakšna procesna kršitev, ker naj ne bi sodišči prve in druge stopnje upoštevali navedenega judikata, pa prav tako ni utemeljen.

16. Ob povedanem je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 378. člena ZPP.

17. Glede na neuspeh v zvezi z revizijo mora tožeča stranka plačati toženi stranki njene stroške v zvezi z odgovorom na revizijo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 388. členom ZPP). Natančnejša odmera stroškov je razvidna iz stroškovnika tožene stranke.

1 Primerjaj v sodni praksi npr.: sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 143/2014 z dne 17. 2. 2015.