Jedro

Sodišče prve stopnje je v vzorčni zadevi ugotovilo, da so delavci tožene stranke (eden izmed teh delavcev je tožnik v konkretni zadevi) podali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi toženi stranki po predhodnem pisnem opominu delodajalca na izpolnitev obveznosti in po pisnem obvestilu inšpektorja za delo. Ob ugotovitvi, da so takšne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zakonite, je sodišče prve stopnje zahtevku na plačilo odpravnine in odškodnine ugodilo. Ker v zvezi s tožnikom ni bistvenih posebnosti, ki bi predstavljale razlog za drugačno odločitev od tiste, ki je bila sprejeta v vzorčni zadevi, je sodišče prve stopnje ravnalo zakonito, ko je v celoti upoštevalo odločitev v vzorčni zadevi in sprejelo enako odločitev.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1., 2. in 3. odstavku izreka delno spremeni tako, da se v celoti glasi:

I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati odpravnino v višini 6.106,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2009 dalje do plačila ter od navedenega zneska obračunati in plačati vse predpisane davke, zahtevek za obračun in plačilo prispevkov se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati odškodnino za izgubljeno plačilo za čas odpovednega roka v višini 2.442,76 EUR, od navedenega zneska obračunati in plačati vse predpisane davke in prispevke, neto znesek pa plačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2009 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od bruto zneska se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2009 v višini 285,85 EUR in od tega zneska plačati akontacijo dohodnine, neto znesek regresa pa plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek za izplačilo zakonskih zamudnih obresti od bruto zneska in zahtevek za obračun in plačilo prispevkov se zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odpravnino v višini 6.106,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2009 dalje ter od navedenega zneska obračunati in plačati vse predpisane davke in prispevke, do plačila; da je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 2.442,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2009 dalje do plačila ter od navedenega zneska obračunati in plačati vse predpisane davke in prispevke in regres za letni dopust za leto 2009 v višini 285,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila ter od navedenega zneska obračunati obračunati in plačati vse predpisane davke in prispevke (1., 2. in 3. odstavek izreka). Sklenilo je, da se zaradi umika tožbe z zahtevkoma za plačilo predpravdnih stroškov v višini 78,00 EUR in del zahtevka za plačilo regresa za letni dopust, v tem delu postopek ustavi.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tožena stranka je podala ugovor litispendence, ki ga je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo. Sodišče prve stopnje je izven trditvene in dokazne podlage našlo argumentacijo v korist tožnika zakaj je prišlo do „napake“ pri vložitvi tožbe. Tudi, če bi dejansko zaradi pomote pooblaščenca tožnika pri vlaganju tožbe za M.H. ali nadaljnje pomote pri označevanju zadev na vpisniku sodišča bili vročeni dve tožbi o istem zahtevku med istima strankama, to ne spremeni dejstva, da je obstoj litispendence podan. V konkretnem primeru sta toženi stranki bili vročeni tožba z dne 15. 10. 2009 in 19. 10. 2009 tožnika F.H. glede istih zahtevkov. Sodišče prve stopnje se sklicuje na to, da je pri prvi tožbi bil pripet poziv sodišča na ime M.H.. To dejstvo bi bilo pomembno le, če bi se tožena stranka v sporu opr. št. Pd 419/2009 sklicevala na to, da so ji zaradi napačnega postopanja sodišča bile kršene procesne pravice. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 12. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi napačno naložilo v plačilo davke in prispevke od prisojenega zneska odpravnine in s tem kršilo materialno pravo ter prispevke za regres za letni dopust, ker se od regresa za letni dopust plačuje le dohodnina. Pri zneskih odpravnine, odškodnine in regresa ni navedlo, da gre za bruto zneske, od katerih se obračunavajo različne dajatve in bi tožena stranka bila dolžna plačati tožniku kvečjemu neto zneske in od le-teh plačati zakonske zamudne obresti – izrek je nejasen in nepravilen. Sodišče prve stopnje je v zadevi izdalo sodbo upoštevaje odločitev v vzorčnem postopku. V obrazložitvi sodbe je navedlo, da je bilo v vzorčnem postopku ugotovljeno, da je izredna odpoved zakonita. Preverilo je le utemeljenost in višino denarnih zahtevkov po 2. odstavku 112. člena ZDR. V zvezi z ugovori tožene stranke pa je preverjalo tudi delovno dobo tožeče stranke pri toženi stranki in sporne podpise tožeče stranke na opominu delodajalcu in opominu inšpektorata. Po mnenju tožene stranke je sodišče pravila vzorčnega postopka napačno uporabilo, saj je odločanje poenostavilo in pri tem kršilo določbe ZPP v škodo tožene stranke. Tožena stranka je v vzorčnem postopku ugovarjala temelju denarnih zahtevkov iz več razlogov. Njen glavni ugovor je bil, da je izredna odpoved delavca po 112. členu ZDR nezakonita in neutemeljena, kar je sodišče prve in druge stopnje zavrnilo kot neutemeljen ugovor. Sodišče je v prekinjenih postopkih dolžno upoštevati pravna stališča in določene dejanske ugotovitve iz vzorčnega postopka, za vsako tožečo stranko pa je potrebno ugotoviti, ali je podan ustrezen opomin delodajalcu in obvestilo inšpektoratu za delo. Sodišče mora v prekinjenem postopku ugotoviti, ali je bila zakonita izredna odpoved konkretne tožeče stranke in se ne more sklicevati le na zaključek sodišča v vzorčnem postopku, kjer je bila izredna odpoved tožeče stranke V.Č. potrjena kot zakonita, ni pa se mu treba več spuščati v pravna vprašanja glede obrazložitve odpovednega razloga v sami odpovedi in glede izkazanosti vseh pogojev po 110. členu ZDR. V konkretni zadevi sodišče zakonitosti konkretne odpovedi ni ugotavljalo in sodba o tem nima razlogov in se je ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tožnik v odgovoru na pritožbo v celoti prereka navedbe tožene stranke v pritožbi in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pred sodiščem prve stopnje nista bili vodeni dve tožbi za isto tožečo stranko – F.H.. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano delno sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo, prav tako ni zagrešilo bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in jo je vsekakor mogoče preizkusiti.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo bistvene kršitve postopka po 12. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, da ne teče med istima strankama druga pravda o istem zahtevku (189. člen ZPP), prav tako mora po uradni dolžnosti paziti, ali je o isti stvari že pravnomočno razsojeno (319. člen ZPP). Na oboje je dolžno paziti tudi, če se nobena od strank na te ugovore ne sklicuje, nedvomno pa še toliko bolj, če se. Oba ugovora mora sodišče samo preveriti z neposrednim vpogledom v drugo pravdo. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik dne 19. 10. 2009 vložil tožbo na sodišče, spis se je vodil pod opr. št. Pd 434/2009. Edino pod navedeno številko se je vodila tožba tožnika F.H.. Pod opr. št. Pd 419/2009 se tožba tožnika ni vodila, temveč tožba tožnice M.H., ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 15. 10. 2009. Sodišče prve stopnje je toženi stranki poslalo tožbo M.H. v odgovor z vlogo z dne 19. 10. 2009, tožena stranka je tožbo prejela 20. 10. 2009. Z vlogo dne 15. 2. 2011 v zadevi opr. št. Pd 419/2009 (tožnice M.H.) je tožena stranka predlagala med drugim, da sodišče ne nadaljuje s postopkom do odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o dopustitvi revizije. Vse navedeno dokazuje, da pred sodiščem prve stopnje nista bili vodeni dve tožbi za istega tožnika F.H. in je odločitev sodišča prve stopnje, da je ugovor litispendence neutemeljen, pravilna.

Ker je bilo pri sodišču prve stopnje vloženih večje število tožb, v katerih so se tožbeni zahtevki opirali na enako ali podobno dejansko in isto pravno podlago, saj gre za spore med različnimi tožečimi strankami – delavci tožene stranke in toženo stranko zaradi plačila odpravnine, odškodnine za čas odpovednega roka, odškodnine za neizrabljen dopust in plačilo regresa za letni dopust, potem, ko so tožeče stranke toženi stranki podale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 112. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list, RS št. 42/2002 in naslednji). Vzorčni postopek je bil izveden v zadevi opr. št. Pd 417/2010, v kateri je sodišče prve stopnje izdalo sodbo z dne 9. 2. 2010, ki jo je pritožbeno sodišče potrdilo s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 422/2010 z dne 13. 10. 2010, razen v delu odločitve, ki se nanaša na plačilo prispevkov od odpravnine in v delu odločitve o plačilu regresa za letni dopust, ko je znesek znižalo. Ostali postopki, med njimi tudi postopek v obravnavani zadevi, so bili prekinjeni (sklep o prekinitvi postopka z dne 14. 12. 2009), pri čemer so bile stranke posebej opozorjene na določbo 279. b člena ZPP po kateri stranka, ki je imela možnost sodelovati v vzorčnem postopku, v prekinjenih postopkih ne more oporekati dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje odločanje v sporu poenostavilo in s tem kršilo določbe ZPP v škodo tožene stranke. Namen vzorčnega postopka je pospešitev postopkov oziroma zagotovitev bolj smotrne izvedbe postopka (zlasti zato, ker ni potrebno izvajanje istih dokazov v več enakih ali podobnih postopkih). Bistveno je, da se lahko tožeče stranke v drugih, prekinjenih postopkih izjavijo o navedbah tožene stranke v odgovoru na tožbo, podanem v vzorčni zadevi in tedaj opozorijo na morebitne posebnosti v zvezi s svojimi tožbami. Praviloma se vzorčni postopek izvede takrat, kadar je vloženih več tožb zoper isto toženo stranko, ki ima vse možnosti sodelovanja v postopku, ki se vodi kot vzorčni. Po določbi 5. odstavka 279.b člena ZPP stranka, ki je imela možnost sodelovati v vzorčnem postopku, v prekinjenih postopkih ne more oporekati dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku. Na navedeno so bile stranke, torej tudi tožena stranka, izrecno opozorjene že v sklepu o prekinitvi postopka. Pritožba v pretežnem delu vsebuje prav navedbe, s katerimi oporeka dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku. Tožena stranka torej z uveljavljanjem teh pritožbenih navedb ravna v nasprotju z določbo 5. odstavka 279. člena ZPP, zato pritožbeno sodišče na te navedbe ne odgovarja, ker je glede na določbo 360. člena ZPP v obrazložitvi sodbe dolžno presoditi le navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, navesti pa je dolžno tudi razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

V pravnomočni sodbi, izdani v vzorčnem postopku (opr. št. Pd 417/2009), je sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka podala toženi stranki izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo omogoča 112. člen ZDR, na način in po postopku, ki je določen v citiranem členu ter da je obstajal razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi , ki je opredeljen v 4. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR. Ugotovilo je, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožeča stranka toženi stranki vsebuje podatke o delavcu, o delodajalcu, datum podaje odpovedi, sklicevanje na kršitev pogodbenih obveznosti in sklicevanje na 4. alineo 1. odstavka 112. člena ZDR ter podpis tožeče stranke, s tem pa je tožeča stranka zadostila zakonskim pogojem za njeno veljavnost in zakonitost. Ugotovilo je tudi, da na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imelo odločilnega vpliva dejstvo, da so tožeča stranka in ostali delavci inšpektoratu za delo poslali pisne opomine, ki so bili vročeni toženi stranki in da inšpektorata za delo niso obveščali še s posebnim pisnim obvestilom.

Pravna podlaga za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka v vzorčnem individualnem delovnem sporu je bila določba 112. člena ZDR. Sodišče je v vzorčni zadevi ugotovilo, da so delavci tožene stranke podali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi toženi stranki, po predhodnem pisnem opominu delodajalca na izpolnitev obveznosti in po pisnem obvestilu inšpektorja za delo. Ob ugotovitvi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je sodišče zahtevku na plačilo odpravnine in odškodnine po določbi 2. odstavka 112. člena ZDR ugodilo.

V konkretnem delovnem sporu ni nobenih bistvenih posebnosti, ki bi vplivale na odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, oziroma, ki bi predstavljale razlog za drugačno odločitev od tiste, ki je bila sprejeta v vzorčni zadevi. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z določbo 4. odstavka 279.b člena ZPP, ko je v celoti upoštevalo odločitev v vzorčnem primeru in sprejelo enako odločitev, ob upoštevanju ugotovitev o delovni dobi tožeče stranke pri toženi stranki in pri pravnih prednikih oziroma upoštevajoč delovnopravno kontinuiteto. Nikakršne posebnosti ne predstavlja dejstvo, da je za izračun odpravnine po 2. odstavku 112. člena ZDR ob upoštevanju 109. člena ZDR potrebno upoštevati, da ima tožeča stranka več kot 31 let delovne dobe. Sodišče prve stopnje je v konkretni zadevi pravilno ugotovilo, da je tožnik upravičen do plačila odpravnine, ob upoštevanju 31 let delovne dobe pri toženi stranki, pri čemer je potrebno poudariti, da tožena stranka v vzorčnem postopku ni oporekala, da je obstajala delovnopravna kontinuiteta tožeče stranke pri toženi stranki oziroma prejšnjih delodajalcih tožeče stranke, ki so bili isti kot v obravnavani zadevi. V skladu z Zakonom o dohodnini (Zdoh-2, Ur. list RS, št. 117/2006 in naslednji) in Zakonom o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. list RS, št. 5/96 in naslednji) se prispevki za socialno varnost ne obračunavajo in izplačujejo tudi od odpravnin, izplačanih zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih, od odškodnin za čas odpovednega roka, do katerega je delavec upravičen ob izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, se mora obračunati in plačati akontacijo dohodnine ter prispevke za socialno varnost, od regresa za letni dopust pa akontacija dohodnine. Sodišče prve stopnje pa je nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki priznalo zakonske zamudne obresti od bruto zneskov regresa za letni dopust in odškodnino za čas odpovednega roka. Sodišče prve stopnje bi tožeči stranki lahko dosodilo vtoževano odškodnino le v neto znesku in toženi stranki naložilo obveznost, da za tožnika plača dohodnino in prispevke za socialno varnost. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v bruto znesku in zakonske zamudne obresti od bruto zneska. Tudi pri dosojenem regresu za letni dopust je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od bruto zneska. Od regresa za letni dopust se plačuje le davek, tožena stranka je dolžna obračunati tožeči stranki regres za letni dopust v bruto znesku in od bruto zneska plačati akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1., 2. in 3. odstavku izreka delno spremenilo tako, da je tožeči stranki prisodilo zakonske zamudne obresti od neto zneskov (5. točka 358. člena ZPP) in toženo stranko zavezalo le k obračunu in odvodu davkov od prisojene odpravnine in prisojenega regresa za letni dopust, višji zahtevek je zavrnilo.

V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik je priglasil stroške odgovora na pritožbo in ker odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sam.