Jedro

Določilo 369. čl. ZOR ureja, kakšne so pravne posledice zastaranja glavne terjatve. Ne ureja pa časa, potrebnega za zastaranje stranskih terjatev.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se glede zneska 3.145.621,40 SIT s pripadki razveljavi 1. točka izreka izpodbijane sodbe ter v celoti 2. točka izreka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; v ostalem se pritožba zavrne in se 1. točka izreka izpodbijane sodbe v ostalem delu (glede 3,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 24.4.1996 dalje) potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi, s katerim je bilo toženi stranki naloženo v plačilo 3.145.624,40 SIT s pripadki v veljavi in da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 175.666,00 SIT nadaljnji pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Proti tej sodbi je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo, v kateri je uveljavljala vse tri pritožbene razloge in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne le temu v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki v odgovor, ki ga ni vložila.

Pritožba je v pretežnem delu utemeljena.

V pritožbi zatrjevane bistvene kršitev določb pravdnega postopka v izpodbijani sodbi ni. V obrazložitvi sodbe se je sodišču prve stopnje pripetila le očitna pisna pomota, ko je zapisalo "od glavnice v višini 3.145.621,40 SIT". Da gre pri navedbi te številke za očitno pisno pomoto, je razvidno iz nadaljevanja istega stavka, kjer je sodišče pojasnilo, kaj predstavlja ta znesek. Ne gre torej za zatrjevano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo in zato tudi ne za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da pravni temelj vtoževane obveznosti predstavlja 130. čl. Stanovanjskega zakona, v nadaljevanju SZ (Ur. l. RS, 18/91 do 23/96) in na podlagi te določbe zaključilo, da mora tožena stranka kot prodajalec družbenih stanovanj ob vplačilu kupnine, odvajati zakonsko določeni del te kupnine tožeči stranki. Nato je ugotovilo, da iz listin, ki je predložila tožeča stranka, izhaja, da tožena stranka dolguje tožeči stranki iz naslova neplačanih kupnin še 3,00 SIT in iz naslova obračunanih zamudnih obresti 3.145.621,40 SIT. Glede dela tožbenega zahtevka, to je zahtevka v višini 3,00 SIT s pripadki (ostanek neplačane kupnine) sodišče druge stopnje nima pomislekov v pravilnost izpodbijane sodbe. Tožeča stranka je pojasnila, da zneski, navedeni v prilogi A2, predstavljajo seštevek zakonskih obveznosti tožene stranke (torej obrokov kupnin, ki bi jih tožena stranka morala odvesti tožeči stranki) in da so v tej listini navedena tudi plačila, ki jih tožena stranka opravila tožeči stranki. Razlika med temi zneski je znesek 3,00 SIT. Zato je pritožba v tem delu, torej v delu, ki se nanaša na plačilo 3,00 SIT z obrestmi neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter sodbo v tem delu potrdilo (353. čl. ZPP).

Glede vtoževanih obresti v znesku 3.145.621,40 SIT pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je iz listin, ki jih predložila tožeča stranka, zlasti iz priloge A4 in A5, razviden obstoj pogodb, ki jih je tožena stranka sklenila s kupci in da so razvidne tudi višine zakonskih obveznosti, ki jih ima tožena stranka po vsaki sklenjeni pogodbi do tožeče stranke ter da so razvidni tudi dnevi zapadlosti (torej dnevi, ko bi tožena stranka morala te zakonske obveznosti poravnati tožeči stranki). Tožena stranka zmotno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo predložene dokaze tožeče stranke. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje seznama pogodb z zavezancem (toženo stranko) pravilno ocenilo, ko je ugotovilo, da so v njih navedeni zneski, ki jih mora tožena stranka plačati po posamezni pogodbi tožeči stranki in datumi, ko bi tožena stranka morala to storiti (zapadlost). V prilogi A2 pa so navedeni skupni zneski po vseh pogodbah. Pritožnica tako neutemeljeno zatrjuje, da tožeča stranka svojih trditev o nepravočasnem plačilu zakonskih obveznosti tožene stranke ni podkrepila z ustreznimi dokazi. Ob takšnih trditvah in dokazih tožeče stranke, bi morala tožena stranka navesti konkretnejša dejstva, tako glede zneskov, od katerih so obračunane obresti, kot tudi glede datumov dospelosti, ki jih je zatrjevala in dokazovala tožeča stranka. Dejansko stanje glede odločilnih okoliščin za izračun obresti je bilo tako pravilno ugotovljeno. Pač pa je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o ugovoru zastaranja. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi z uporabo 369. čl. ZOR zaključilo, da v tej pravdi uveljavljeni obrestni zahtevek ni zastaran, ker je za zastaranje glavne terjatve predpisan 5 letni zastaralni rok, ki je začel teči 7.1.1992, tožba pa je bila vložena 24.4.1996. S tem je sodišče prve stopnje v bistvu zaključilo, da je za zamudne obresti po ZOR predpisan enak zastaralni rok, kot je predpisano zastaranje same terjatve, iz katere izvirajo zamudne obresti. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnik utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje glede vprašanja zastaranja zahtevanih zamudnih obresti (v tej pravdi so uveljavljene kot samostojni zahtevek), moralo uporabiti določbo 372. čl. ZOR. 369. čl. ZOR namreč ureja pravne posledice zastaranja glavne terjatve. Če je zastarana glavna terjatev, so zastarane tudi stranske terjatve. Določa torej, kdaj najkasneje zastarajo obresti kot stranska terjatev. Ne govori pa ta določba o času, ki je potreben za zastaranje in o tem, kdaj začne teči zastaranje obrestne terjatve. Vprašanje časa, ki je potreben za zastaranje terjatev, je urejeno v 2. odseku 4. oddelka IV. poglavja ZOR (to je v določah 371. do 380. čl. ZOR). V konkretnem primeru je glede vprašanja, ali je vtoževani znesek obračunanih obresti zastaran, ali deloma zastaran, treba uporabiti določilo 372. čl. ZOR, ki ureja vprašanje zastaranja občasnih terjatev, kar zamudne obresti so. Sodišče prve stopnje te določbe ni uporabilo, zato tudi ni ugotavljalo dejstev, odločilnih za pravilno odločitev o tem, ali je tožbeni zahtevek zastaran oz. deloma zastaran. Dejansko stanje je tako ostalo nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je bilo treba izpodbijano sodbo na podlagi 355. čl. ZPP razveljaviti in zadevo v tem obsegu in v stroškovnem delu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.