Jedro

Presoje verjetne izkazanosti zahtevka za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic s pisanjem v časopisu ne more biti brez vsebinske presoje dometa svobode izražanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ugodi, in se zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: “Toženi stranki se prepove nadaljnje objavljanje navedb v trdilni obliki in namigovanj o tem, da je tožnik kontroverzna oseba, domnevno vpleten v več zgodb s kriminalnim ozadjem ter objavljanje navedb o domnevnem škandalu tožnika v zvezi z bolgarskim premierjem in domnevno donacijo poceni in nekakovostnih zdravil E., in sicer z navajanjem okoliščin, ki naj bi nastopile do 1. 8. 2009, in drugi podobni posegi.

Za primer kršitve prepovedi iz 1. točke tega sklepa se toženi stranki izreče denarna kazen 100.000,00 EUR, ki se v primeru ponovne kršitve izterja po uradni dolžnosti in hkrati izreče v novem višjem znesku za primer ponovne kršitev, vse dokler seštevek iz denarnih kazni ne doseže 1.000.000,00 EUR.

Začasna odredba velja do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka.“

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženke zoper svoj sklep I P 1936/2009-3 z dne 6. 8. 2009, s katerim je izdalo začasno odredbo z vsebino, razvidno iz izreka tega sklepa.

Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek ključnih pritožbenih navedb: Zoper sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki predlaga, da ga višje sodišče razveljavi, ugovoru ugodi in razveljavi sklep z dne 6. 8. 2009. Pritožnica v obsežni pritožbi med drugim poudarja: da je začasna odredba preveč abstraktna in nedoločena, tako da ji ne zagotavlja pravne varnosti; ravnanje, ki ga mora opustiti, je tako nenatančno določeno, da lahko prav vsako pisanje o tožnikovi preteklosti, z izjemo izrazito pozitivnega, predstavlja kršitev začasne odredbe, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik verjetno izkazal, da njegova terjatev obstoji; tak zaključek je posledica napačne ocene, da navedbe v spornih člankih predstavljajo neobjektivno in žaljivo poročanje, tudi če bi se izkazale za resnične; toženka vztraja pri oceni, da zapisi o tožniku niso objektivno žaljivi, da je napačno stališče, da niso pomembne trditve o tem, da si je toženka pred objavo spornih člankov prizadevala pridobiti odziv tožnika – prav to kaže, da je ravnala v skladu s svojo profesionalno dolžnostjo, da toženki ni bil na razpolago noben splošno dostopen vir, kjer bi bil objavljen celoten opis zgodb in njihov epilog, kar zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, da je bil toženkin namen v objektivnem obveščanju javnosti o poslovanju tožnika, da sodišče pri izdaji regulacijske začasne odredbe ni uporabilo restriktivnega pristopa s tem, ko je štelo, da od tožnika ni mogoče terjati, da pri izkazovanju verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode le-to konkretizira in s tem, ko ni upoštevalo, da so podobne ali enake izraze kot toženka uporabljali tudi drugi mediji (tako da tožnik ni mogel izkazati, da naj bi mu nenadomestljiva škoda nastajala prav zaradi toženkinega pisanja), da je napačna ocena sodišča prve stopnje, da je tožnik verjetno izkazal, da toženka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku, da je napačno stališče, da izdana začasna odredba ne posega v svobodo izražanja, da je zagrožena kazen občutno previsoka glede na ustaljeno sodno prakso.

Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Pravna podlaga: Tožnikova zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic temelji na določbi 134. člena Obligacijskega zakonika (1) (v nadaljevanju OZ). Zahtevek po tej določbi ni odvisen od nastanka škode, ampak je preventiven, zanj zadošča, da je grožnja kršitve določene osebnostne dobrine ali ponovitve kršitve dovolj konkretna (2).

Ker sodišče v tej fazi postopka odloča o utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe oz. o utemeljenosti izdane začasne odredbe, odločanje glede na določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (3) (v nadaljevanju ZIZ) temelji na dokaznem standardu verjetnosti (4).

O verjetni izkazanosti obstoja terjatve: Ugotavljanje verjetnosti terjatve v vsebinskem smislu pomeni presojo, ali je podana konkretna grožnja kršitve ali ponovitve kršitve določene osebnostne dobrine. V formalnejšem smislu pa mora sodišče preveriti, ali je utemeljenost tožbenega zahtevka, kakor je oblikovan, izkazana do stopnje verjetnosti.

Tožnik trdi, da je toženka z zapisi o njem posegla v njegovo čast in dobro ime ter zahteva, naj se ji o njem prepove pisati na tak in podoben način. Temelj in mejo ustavnega varstva časti predstavljata določbi 34. in 35. člena Ustave. Posameznikova osebnostna pravica gotovo ne more iti tako daleč, da bi lahko zahteval, naj se ga v javnosti ne omenja (5). Njegova osebnostna pravica tudi ne more iti tako daleč, da bi si lahko izbral, kako naj se ga v javnosti omenja. Posameznikove osebnostne pravice namreč niso neomejene, ampak so omejene s pravicami drugih. Sodišče je moralo odločiti, do kod seže varovanje tožnikove osebnostne pravice in kje zadane ob ustavne pravice drugih. Presoje verjetne izkazanosti tožnikovega zahtevka zatorej ne more biti brez vsebinske presoje dometa ustavne pravice iz 39. člena Ustave – svobode izražanja oz. konkretizacije le-te – svobode tiska, ki pa je sodišče prve stopnje ni opravilo.

Ključna vloga tiskanih medijev in njihove pravice do svobode izražanja je v objavljanju informacij o zadevah, ki so pomembne za javnost. Ne gre le za pravico medijev, konkretno toženke, do objavljanja informacij, ampak tudi za univerzalno pravico javnosti do sprejemanja informacij (korelat dolžnosti medijev, da posredujejo informacije), ki se dotikajo vprašanj družbenega življenja v najširšem smislu – ne le informacij s področja politike, ampak tudi gospodarstva, umetnosti, kulture, športa... Tudi ne le informacij, ki so prijetne, sprejete pozitivno, z odobravanjem javnosti kot nežaljive in nepomembne. Varstvo gre tudi informacijam, ki šokirajo ali vznemirjajo državo ali posameznike. Dopustno je tudi pisanje, ki karikira s pretiravanjem in celo s provokacijo. Gre za zahteve pluralizma, tolerance in odprtosti duha, brez katerih ni demokratične družbe.(6) Ob zgoraj nanizanih izhodiščih je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je verjetno izkazano, da so sporni zapisi, ki se dotikajo tožnikovega poslovnega udejstvovanja, objektivno žaljivi in zato nedopustni, celo če bi šlo za resnične informacije. Pomembno namreč je (kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje), da je toženka poročala o za javnost pomembni in “trenutno zelo aktualni“ temi, o tej pa sme in mora poročati vseobsežno, tudi s podatki o preteklem ravnanju tožnika.

Če je toženka objavila nepopolne podatke (to je eden ključnih tožnikovih očitkov), je tožniku zagotovljena pravica do popravka objavljenega obvestila, s katerim sta prizadeta njegova pravica ali interes (40. člen Ustave RS in 26. do 41. člen Zakona o medijih (7) (v nadaljevanju ZMed). Vsaka objava, ki bi utegnila utemeljiti objavo popravka, pa ne utemelji tudi verjetnosti zahtevka v smislu 134. člena OZ.

O določnosti tožbenega zahtevka (oz. o verjetnem obstoju terjatve v formalnem smislu): Sodišče prve stopnje se je ob presoji verjetnosti obstoja terjatve ukvarjalo le z njenim obstojem v “vsebinskem“ smislu, torej s tem, ali je toženka nedopustno posegla v tožnikovo čast in dobro ime, ni pa se ukvarjalo s postavljenim tožbenim zahtevkom.

Pritožbeno sodišče zato opozarja, da tožnik s prepovednim delom zahtevka (2. točka tožbenega tenorja) zahteva, da se “toženki prepove nadaljnje poročanje o tožniku na način, da se ga označuje kot kontroverznega, vpletenega v korupcijske škandale, vpletenega v več zgodb s kriminalnim ozadjem in sicer z navajanjem okoliščin, ki naj bi nastopile do 1. 8. 2009, in drugi podobni posegi (poudarilo višje sodišče)“. Takšna prepoved je pretirano splošna, vseobsegajoča in premočno posega v svobodo izražanja. Tudi zato je ocena sodišča prve stopnje, da je tožnik izkazal verjeten obstoj terjatve, napačna.

O regulacijski začasni odredbi: Tožnik je predlagal izdajo začasne odredbe z vsebino, ki je praktično enaka vsebini tožbenega zahtevka (oz. celo širša od slednje). Gre za t. i. regulacijsko začasno odredbo, ki naj bi preprečila nastanek težko nadomestljive škode. Ker pa izdaja takšne začasne odredbe posega v pravice toženca, mora sodišče upoštevati tudi toženčev položaj. Izdana začasna odredba ne sme povzročiti, da bi sodišče brez izvedenega kontradiktornega postopka prejudiciralo odločitev o tožbenem zahtevku. Do tega pride, če sodišče izda začasno odredbo z vsebino, enako vsebini tožbenega zahtevka, ob morebitni kasnejši zavrnitvi tožbenega zahtevka pa posledic izdane začasne odredbe ne bi bilo mogoče odpraviti – to je vzpostaviti prejšnjega stanja (8).

Pritožbeno sodišče pritrjuje navedbam pritožnice, da posledic izdane začasne odredbe ob morebitni kasnejši zavrnitvi tožbenega zahtevka ne bo mogoče odpraviti. Poročanje o za javnost pomembnih vprašanjih s področja gospodarstva je aktualno v tem trenutku (kar glede konkretnih informacij v 2. odstavku na 4. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotavlja tudi sodišče prve stopnje). Malo verjetno je, da bo vprašanje aktualno tudi še takrat, ko bo postopek o glavni stvari pravnomočno zaključen. Pisanje o temah (in/ali na način), o katerih (oz. na katerega) se toženki prepoveduje pisati z izpodbijano začasno odredbo, čez več mesecev ali morda čez leto, ne bo odpravilo posledic izdaje začasne odredbe.

Pri oceni posledic izdane začasne odredbe ne zadošča tehtanje toženkinega ekonomskega položaja (izguba bralcev). Upoštevati je treba vpliv začasne odredbe na toženkino svobodo izražanja – ta pa je v konkretnem primeru takšen, da bi toženka o tožnikovem poslovanju lahko pisala le skrajno previdno in boječe. Upoštevati pa je treba tudi položaj javnosti - le javnost, ki je ažurno in natančno informirana, lahko uspešno sodeluje pri vodenju zadev splošnega pomena.

O določnosti predloga za izdajo začasne odredbe oz. izdane začasne odredbe: Podobno kot velja za določnost samega tožbenega zahtevka velja tudi za določnost predloga za izdajo začasne odredbe oz. za izdano začasno odredbo. Sodišče prve stopnje je toženki prepovedalo “objavljati navedbe v trdilni obliki in namigovanja o tem, da je tožnik kontroverzna oseba, domnevno vpletena v več zgodb s kriminalnim ozadjem ter objavljanje navedb o domnevnem škandalu tožnika v zvezi z bolgarskim premierjem ter domnevno donacijo poceni in nekakovostnih zdravil v Eritreji, in sicer z navajanjem okoliščin, ki naj bi nastopile do 1. 8. 2009, in drugi podobni posegi“ (poudarilo višje sodišče).

Pritožnica utemeljeno opozarja, da ji je na tak način pravzaprav onemogočeno vsako pisanje o tožniku oz. o njegovem preteklem poslovnem udejstvovanju z izjemo izrazito naklonjenega in pozitivnega. Ne drži obrazložitev sodišča prve stopnje, da “lahko toženka ob takšni prepovedi celovito in vseobsežno poroča o vsem delovanju tožnika, izogibati da se mora le žaljivi vsebini“ (1. odstavek na 5. strani izpodbijanega sklepa). Že zato ne, ker je toženki prepovedano objavljanje navedb o domnevnem škandalu tožnika v zvezi z bolgarskim premierjem ter domnevno donacijo poceni in nekakovostnih zdravil v E.. To sta torej temi, o katerih toženka glede na besedilo začasne odredbe sploh ne sme pisati (tudi ne s pristavkom, da gre za domneve).

Nadalje, preveč vsebinske odprtosti pušča dostavek “in drugi podobni posegi“. Višje sodišče pojasnjuje, da je isto sodišče podoben dostavek sicer dopustilo s sklepom II Cp 3741/2008 z dne 8. 10. 2008. Vendar pa je treba poudariti, da zadevi nikakor nista primerljivi. V zadevi II Cp 3741/2008 je šlo namreč za zahtevo za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic otroka, šlo je za objavljanje podatkov o otrokovem zdravstvenem stanju in o njegovem družinskem življenju (torej za informacije, za katere ni nikakršne pravice in interesa javnosti do obveščenosti). V takšni situaciji je lahko prepoved širša, ker pravice objavljanja informacij o družinskem življenju in zdravstvenem stanju otroka, praktično ni. V obravnavani zadevi pa gre za nasprotno situacijo – gre za informacije o poslovni dejavnosti za javnost pomembne osebe. Takšna situacija bi v skrajnem primeru utemeljevala (če sploh kakšen) najožji možen poseg v pravico izražanja.

Odločitev višjega sodišča in podlaga zanjo: Višje sodišče je zaradi vsega opisanega v skladu z določbo 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (9) (v nadaljevanju ZPP) pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugovoru druge toženke ugodilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Z ostalimi pritožbenimi trditvami (o pogoju iz drugega odstavka 272. člena ZIZ) se višje sodišče ni ukvarjalo, saj je pritožbi ugodilo že zaradi zgoraj pojasnjenih razlogov.

O stroških: Pravdni stranki sta priglasili stroške pritožbenega postopka in predlagata, da jih višje sodišče naloži v plačilo nasprotnima strankama. Pritožbeno sodišče pa je odločitev o teh stroških pridržalo za končno odločitev, saj stroški postopka s predlogom za začasno odredbo niso samostojnega značaja, ampak so sestavni del pravdnih stroškov in bo sodišče prve stopnje o njih odločilo ob odločitvi o tožbenem zahtevku.

(1) Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. in dop.

(2) Tako: D. Jadek Pensa, v: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 780-781. (3) Ur. l. RS, št. 51/98 s sprem. in dop.

(4) Na podlagi 272. člena ZIZ izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik / tožnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji (prvi odstavek 272. člena ZIZ), ali da mu bo terjatev zoper dolžnika / toženca nastala, ter enega izmed naslednjih pogojev: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (drugi odstavek 272. člena ZIZ).

Nevarnosti upnik ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 272. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ).

(5) Tomaž Pavčnik, O mejah svobode umetniškega ustvarjanja, Pravna praksa št. 24, 17. 5. 2007. (6) Tako: Evropsko sodišče za človekove pravice v številnih odločbah, npr. Handyside (7. 12. 1976; Serija A, št. 24), Oberschlick (23. 5. 1991; Serija A, št. 204), Sunday Times (26. 4. 1979; Serija A, št. 30).

(7) Ur. l. RS, št. 35/2001 s spremembami in dopolnitvami

(8) Odločba Ustavnega sodišča RS, Up-275/97 z dne 16. 7. 1998. (9) Ur. l. RS, št. 73/2007 (ZPP-UPB3) do 45/2008.