Jedro

Ker je prišlo do prenosa podjetja, v katerem je bila zaposlena tožnica, na toženko, je po samem zakonu prišlo do spremembe delodajalca v razmerju do tožnice - dotedanjo delodajalko je po samem zakonu nadomestila toženka. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo delovnopravno kontinuiteto tožnice pri toženki, zaradi česar je bil nov dogovor o poskusnem delu tožnice pri toženki nezakonit, posledično toženka ni imela podlage za ocenjevanje tožničinega (poskusnega) dela in ji ni mogla zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi na podlagi neuspešno opravljenega poskusnega dela.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II.Toženka je tožnici v roku 8 dni dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo trajanje delovnega razmerja tožnice pri toženki od 10. 7. 2024 do 4. 12. 2025, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže, ji priznalo reparacijo za čas od 11. 7. 2024 do 4. 12. 2025 z upoštevanjem prejetih nadomestil plače med brezposelnostjo, ji dosodilo denarno povračilo 8.366,65 EUR, razliko v plači za junij 2024 340,18 EUR ter sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2024 452,10 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je zahtevek za plačilo denarnega povračila 8.366,65 EUR, plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 340,18 EUR od 2. 7. 2024 do 18. 7. 2024 ter zahtevek za plačilo 2.007,99 EUR. Toženki je naložilo povračilo tožničinih stroškov 1.559,89 EUR na račun prvostopenjskega sodišča ter jo zavezalo k plačilu sodne takse.

2.Toženka zoper sodbo (z izjemo VI. točke izreka) vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo oziroma razveljavitev in vrnitev v novo sojenje. Zatrjuje kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot ključno izpostavlja dejstvo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 1. 2024, v kateri je bila določena poskusna doba; pogodba je rezultat izražene svobodne pogodbene volje obeh strank in prosta napak volje ter sklenjena na pravilen in zakonit način; ni neveljavna. Trdi, da tožnica ni imela nobenih ugovorov ali zadržkov v zvezi z njeno sklenitvijo ter nikoli ni zahtevala odprave kršitev pri njenem izpolnjevanju v skladu z določbo 200. člena ZDR-1. Meni, da je posledično odpoved pravilna in zakonita ter skladna s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v kateri je bilo izrecno določeno poskusno delo; to je samostojna pravna podlaga. Zatrjuje kontradiktornost in protispisnost zaključkov o nezakonitosti redne odpovedi zaradi neuspešnega poskusnega dela zaradi domnevne kontinuitete pogodbe o zaposlitvi zaradi domnevnega prenosa podjetja z nekdanje samostojne podjetnice A. A. s. p. na toženko. Meni, da sklenitev pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2024 sama po sebi izključuje uporabo 75. člena ZDR-1. Zanika, da bi prišlo do spremembe delodajalca in opozarja, da je ključna vsebina pogodbe o zaposlitvi med strankama. Meni, da bi tožnica lahko zavrnila podpis pogodbe in se sklicevala na 75. člen ZDR-1 ter posledično nadaljnjo veljavnost pogodbe o zaposlitvi s prejšnjo delodajalko, česar ni storila. Navaja, da ni ravnala samovoljno ali nezakonito, temveč skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Opozarja, da je pogodba o zaposlitvi med tožnico in samostojno podjetnico kot delodajalko na podlagi sporazuma prenehala 31. 12. 2023; s tem se je tožnica izrecno strinjala.

3.Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo odgovarja, prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter povračilo stroškov za odgovor na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela po četrtem odstavku 125. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), saj ob ugotovljeni delovnopravni kontinuiteti tožničinega dela zaradi spremembe delodajalca po 75. členu ZDR-1 dogovor o poskusnem delu s toženko kot delodajalko prevzemnico ni bil zakonit.

6.Pritožbeno sodišče je po preizkusu izpodbijanega dela sodbe (19. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP) ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo. Na ustrezne razloge sodbe se sklicuje in jih sprejema kot svoje, v nadaljevanju pa odgovarja na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7.Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev in v zvezi z njimi izvedenih dokazov, toženka pa to kršitev po vsebini uveljavlja predvsem zaradi nestrinjanja z uporabo materialnega prava, pa tudi zaradi nasprotovanja ugotovljenemu dejanskemu stanju.

8.V zvezi z očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP toženka uveljavlja protispisnost v zvezi z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, kar sta druga pritožbena razloga. Ne navaja pa, v čem naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, kar bi lahko utemeljilo navedeno kršitev.

9.Toženka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je s 1. 1. 2024 prišlo do spremembe delodajalca. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožničina prejšnja delodajalka A. A. s. p. s 1. 1. 2024 prenesla svojo dejavnost na toženko, ki je bila 4. 12. 2023 vpisana v sodni register, A. A. pa je 3. 1. 2024 postala njena zakonita zastopnica. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da so bili pri navedenem prenosu dejavnosti izpolnjeni pogoji po 75. členu ZDR-1 in določbah Direktive sveta 2001/23/ES in na njeni podlagi nastale obsežne prakse SEU (enaka gospodarska dejavnost priprave in dostave hrane, prenos materialnih sredstev, opravljanje dela v istih prostorih z večino iste opreme in istimi potencialnimi strankami, isti je ostal logotip, tožnica je opravljala pri njej enako delo). Toženka v pritožbi navedenim ugotovitvam ne nasprotuje. Ker je prišlo do prenosa podjetja, v katerem je bila zaposlena tožnica, na toženko, je po samem zakonu prišlo do spremembe delodajalca v razmerju do tožnice - dotedanjo delodajalko je po samem zakonu nadomestila toženka. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo delovnopravno kontinuiteto tožnice pri toženki, zaradi česar je bil nov dogovor o poskusnem delu tožnice pri toženki nezakonit, posledično toženka ni imela podlage za ocenjevanje tožničinega (poskusnega) dela in ji ni mogla zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi na podlagi neuspešno opravljenega poskusnega dela.

10.Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da ni moglo priti do spremembe delodajalca za tožnico, ker ji je delovno razmerje pri prejšnji delodajalki 31. 12. 2023 prenehalo na podlagi sporazuma med njima, in je nato sklenila novo pogodbo o zaposlitvi s toženko s 1. 1. 2024, pri čemer je oboje rezultat izražene svobodne volje ter prosto napak volje. Sprememba delodajalca zaradi pravnega ali dejanskega prenosa podjetja ali njegovega dela po 75. členu ZDR-1 pomeni avtomatičen prehod vseh pogodbenih in drugih pravic ter obveznosti iz delovnega razmerja z delodajalca prenosnika na delodajalca prevzemnika. Po zakonu in Direktivi za veljavnost spremembe delodajalca delavcu ni treba odpovedati pogodbe o zaposlitvi z delodajalcem prenosnikom (oziroma z njim skleniti sporazuma o njenem prenehanju) niti mu ni treba skleniti nove pogodbe z delodajalcem prevzemnikom. Pogodba o zaposlitvi, ki jo je delavec imel pri delodajalcu prenosniku, ostane v veljavi pri delodajalcu prevzemniku v nespremenjeni obliki, pri čemer se spremeni le delodajalec. Tudi če delavec sklene sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z delodajalcem prenosnikom in hkrati novo pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem prevzemnikom, to samo po sebi ne vpliva na institut spremembe delodajalca, saj je ta kogentne narave in ima posledice neodvisno od takšnih dogovorov. Pravne kontinuitete delovnega razmerja, ki nastopi z zakonskim prenosom pravic in obveznosti, ni mogoče izključiti, saj bi bil v nasprotnem primeru delavec prikrajšan za pravice, ki mu pripadajo na podlagi Direktive Sveta 2001/23/ES, ki je implementirana v 75. členu ZDR-1.

11.Ker je pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožnica sklenila s toženko, vsebovala določbo o poskusnem delu (pri čemer je tožnica pred tem enako delo opravljala že 7 let), ta pomeni poslabšanje njenih pravic v primerjavi s pravicami, ki so ji pripadale pri delodajalki prenosnici. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da dogovor o poskusnem delu ni veljaven in se uporabljajo določbe 75. člena ZDR-1. Pravno zgrešeno je zatrjevanje, da je pogodba o zaposlitvi z dne 1. 1. 2024 samostojna pravna podlaga za sklenitev dogovora o poskusnem delu, saj z njeno sklenitvijo ni mogoče izključiti pravic, ki gredo delavcem v primeru prenosa podjetja. Za odločitev ni bistveno, da tožnica ni zavrnila podpisa te pogodbe ali ugovarjala določilu o poskusnem delu v njej oziroma uveljavljala v zvezi s tem pravnega varstva pri toženki. Toženka se ob dejstvu, da je prišlo do dejanskega prenosa dejavnosti, ne more izogniti določbam o spremembi delodajalca in posledicam, ki nastopijo v razmerju do tožnice na podlagi samega zakona.

12.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13.Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora tožnici skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka skladno s 155. členom ZPP in veljavno Odvetniško tarifo (OT). Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo za odgovor na pritožbo 375 točk, 2-odstotne materialne stroške in 22-odstotni DDV, skupaj 279,99 EUR. V primeru zamude toženka tožnici dolguje še zamudne obresti od prisojenih stroškov pritožbenega postopka, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do izpolnitve obveznosti. Priglašeni stroški za poročili stranki niso potrebni stroški postopka, saj so že zajeti v priznanih stroških za odgovor na pritožbo, zato jih pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo.